na osemtisočakih Dine Štěrbove je izšla. Predstavitev v Cankarjevem domu 28. maja ob 19.30 + Ženske v Himalaji - premiera filmske projekcije + predavanja
Avtorica Dina Štěrbova je znana češka himalajka, udeleženka in soorganizatorka sedmih himalajskih odprav, s prvim ženskim pristopom na Čo Oju in doseženim Gašerbrumom 2 ...
424 strani, 26,5 cm x 20 cm, barvne fotografije
Prevod Ksenija Mravlja
Uredila Katja Škapin
Jezikovni pregled Mojca Volkar Trobevšek
Sodelavec Viktor Grošelj: poglavje Slovenke v Himalaji
Strokovni pregled Tone Škarja, Franci Savenc, France Malešič
Cena prednaročila Didakta 29,99 EUR >
Še nekaj odlomkov iz knjige:
V osnovi obstaja samo eno filozofsko univerzalno opravičilo, ki gorništvo na sploh, še zlasti pa himalajizem, upravičuje, in to je dejstvo, da je človeštvo to, kar je, ravno zaradi tega, ker so se vedno našli posamezniki, ki so želeli in uspeli tvegati. In ta za preživetje nedvomno ključna lastnost je ostala v ljudeh genetsko zabeležena.
Vsi smo samo ljudje in alpinist, ki ne pozna strahu, je mrtev alpinist. Ena glavnih zahtev in nujnosti alpinizma je pogosto premagovati velik strah. Vso kariero si alpinist proseče in ne da bi o tem preveč govoril, želi, da bi se v odločilnem trenutku znal primerno rešiti, da bi obvladal svoj strah in mu ne bi spodletelo – da bi dal vse od sebe.
Alpinizem je usoda in njen del je tudi osebnostni preskus. Alpinizem je čakanje na ta preskus, ne da bi vedeli, kdaj bo prišel. Ampak ta preskus prihaja po obrokih in mi zbiramo račune. Nismo vedno najbolje pripravljeni nanj in v takem trenutku smo veseli, ko to tovariši razumejo in se zavedajo, da jim bomo naslednjič vrnili, ko bomo mi razumeli njih. To je neločljiv del ne samo alpinističnega prijateljstva, ampak tudi prijateljstva v najbolj splošnem in najlepšem smislu.
»Za to sem krivil svet in natančneje ta način alpinizma, ki dopušča, da se lahko dogodijo podobne okoliščine. Moja alpinistična kariera se je končala že na koncu šestdesetih let, takrat, ko si takega načina preprosto še nismo mogli predstavljati. Nam je bilo jasno, da kadar kdo zboli, mu je treba pomagati pri sestopu. Nihče ne bi smel nikoli v gorah ostati sam, niti za trenutek. Tudi ko soplezalci niso privezani skupaj, jih povezuje zelo pomembna 'vrv', in to je duševna. Ko sem se o tem po sestrini smrti pogovarjal z nekaterimi sedanjimi alpinisti, sem imel občutek, da me imajo za dinozavra. Ampak njena sopotnica je začela hoditi v gore v času, ko so te dobre stare zakonitosti še veljale. 
Zagotovo se jih je še spomnila, vendar so sčasoma zanjo postale neprimerne. Vsi so namreč postopoma sprejeli pravilo, da če bi še vedno plezali kot včasih, ne bi nikamor priplezali, saj je v vsaki skupini nekdo šibkejši. V moji dobi je prav ta skrb za šibkejše povezovala vso odpravo. Menim, da je smrt moje sestre za druge pomenila etičen in čustven problem. Jasno ga je povzročilo neizpolnjevanje moralnih dolžnosti, ki jih imamo do bližnjega. In oni dve sta bili bližnji prijateljici. Ampak je ne obsojam. Vsi trije so vedeli, kako se bodo povzpeli, da se vsak lahko zanaša samo sam nase. Broad Peak bi moral biti njen prvi osemtisočak, ampak to ni pomenilo, da je bila novinka, ki ne bi vedela kaj pričakovati v gorah. Zato ne morem nikomur nič zameriti, samo svetu, v katerem se je alpinizem, ki je bil za mojo generacijo nekaj več kot šport, spremenil v dokazovalni, celo tekmovalni šport.