Sprehod po vrhovih nad planino Lipanco.
Vstanem, ko se komaj pričenja daniti in slabo uro kasneje se že vrtijo kolesa avtomobila. Pripeljem na Pokljuko in pri Mrzlem studencu zavijem na blatno cesto, po kateri prispem na parkirišče pri spomeniku padlim borcem NOB Pri Rupah, ki je današnje izhodišče pohodne ture.
Razmočena tla in mokre korenine upočasnijo korak, a kmalu med drevesi zasijejo sončni žarki, ki bodo osušili pot. Stopnišče pred višjeležečo cesto je še spolzko, a je hitro za menoj in po strmem kolovozu dosežem stičišče poti z Zajavornika in malo kasneje se priključi še pot z Medvedove konte. Do planine Lipance mi hoja hitro mine in kot običajno mi pogled na trenutke obstane na lepih cvetovih gorskega rastlinja, ki že bujno cveti in razveseljuje obiskovalce.
Na planini je vse mirno, ko stopim nad kočami v gozd in pridem na opuščeno planino Brda, kjer ni več lovske koče, le ostanki še počivajo in čakajo na pridne roke. Malce višje stoji koliba in od tu dalje bolj pozorno gledam okoli sebe, da bi morda zagledal cepin, ki sem ga izgubil na smučanju. Če sem ga izgubil na travnatem delu, morda ugledam rumeni držaj cepina, če pa je padel na sneg nad ruševjem, ni pomoči in bo verjetno za vedno izgubljen. Tako razmišljam, ko počasi stopam po pobočju do vrha Spodnjih Brd in pod njim dosežem označeno pot z Lipance. Hojo nadaljujem izven poti po spominu na smučanje in se tako povzpnem do sedelca med Brdi in Okrogležem in se zavem, da je cepin za vedno izgubljen.
Pot nadaljujem s hojo med ruševjem na 1965 m visoki vrh Okrogleža z lepim pogledom na bližnja vrhova Debele peči in Brd kot na oddaljene vrhove nad dolinama Krme in Vrat. Malce postanem in nato se spustim po pobočju mimo večje zaplate snega na spodnjo pot in stopam proti Debeli peči. Ob poti je kopica modrih, rumenih in belih cvetov, ki tekmujejo za pozornost opraševalcev, muh, os, čebel in metuljev. Vse hiti, da ujame pravi čas za nadaljevanje vrste. Povzpnem se na 2014 m visoko Debelo peč, katere severna stena strmo pada v dolino Krme. Pogled na Triglav in njegovo nevesto Škrlatico je čudovit kakor tudi na njune sosede. Dobro vidim Karavanke med Kepo in Hruškim vrhom, ostalo pa že slabše. Kamniško-Savinjske Alpe kažejo le obrise gora, medtem ko pogled seže še na južnobohinjske vrhove gora.
Zapustim vrh in se spustim do vznožja gore, kjer srečam prve pohodnike in odhitim nazaj na sedelce pod Okrogležem, na katerega se vzpenjajo novi obiskovalci. Naredim nekaj korakov navzdol in že sem v vznožju vzhodnega pobočja Brd. Med skalami še cveti lepi jeglič, ki s svojimi prelepimi cvetovi kar srka moj pogled in naredim kopico fotografij. Zapustim označeno pot za Lipanska vrata in se po manjši grapi povzpnem na greben in na vrh Brd, na višino 2008 m z lepim razgledom na vrhove nad Zgornjo Krmo in na prehojena Okrogleža in Debelo peč,
Spodaj je lepo vidna planina Lipanca in daleč za njo nižjeležeča planina Zajavornik. Pred menoj pa se vrstijo vzpetina za Lipanskimi vratci, nato Lipanski vrh z grebenom Mrežc, Razor, Debeli vrh, Veliki Selišnik, za njim Viševnik in malce zahodneje še oba Draška vrhova z delom Tosca. Lepo je, sonce greje, vetrič hladi in po krajšem premoru pričnem sestop. Tudi na zahodnem pobočju cveti jeglič in svišč, med njima pa kopica blazinic drobnih cvetov. Previdno stopam po pobočju izogibajoč se gorskemu cvetju, nižje dosežem označeno stezico, ki me pripelje na Lipanska vratca, a ne grem preko grebena. Povzpnem se na bližnjo vzpetino in s pomočjo varoval se spustim na drugo stran ter pričnem vzpon na Lipanski vrh, ki ga dosežem na višini 1974 m z lepim razgledom. Blizu je naslednja gora, a do nje se je treba spustiti po pletenici. Počakam, da se po njej povzpne planinec, nato pa grem navzdol in nato po pobočju mimo naslednjega planinca navzgor. Tudi tu je rastišče avriklja in nič ni drugače kot pred tem. Fotografiranje in občudovanje različnega gorskega cvetja. Še raztežaj naredim in sem na vrhu 1965 m visokih Mrežc, kjer je že zagospodarilo ruševje in pustilo le majhen prostor obiskovalcem. Na vrhu nisem sam in po glasovih spodaj od Blejske koče sodeč, bo vrh obiskalo lepo število planincev.
Premor naredim malce nižje, kjer se odpre lepši pogled na vrhove v okolici in tiste bolj oddaljene. Sedem na trave, kjer modrina številnega pomladnega svišča dopolnjuje njihovo zeleno barvo in nekaj minut posvetim lepoti narave. Ne pozabim na hrano in pijačo, nato pa stopim po pobočju navzdol srečajoč številne pohodnike.
Počasi izgubljam višino in iz gozda stopim na kratko ravnico z mlakama vode, ki počasi izpareva in prepušča robove rastlinju. Nadaljujem svojo pot in po eni od številnih stezic pridem nazaj na planino. Skrbno fotografiram in vem, da me doma čaka veliko dela pri urejanju in imenovanju posameznih posnetkov gora in rastlinja. Še malce se ustavim in sedem na klopco nad kočami, nato pa pot pod noge in še vedno srečajoč pohodnike se po petih urah hoje še pred poldnevom vrnem na izhodišče ture.