Išči

Objavljalci

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Großes Wiesbachhorn

Nad tri tisoč metri je bilo dihanje že malo težje (gora je visoka 3564 m ...

PLANINARJENJE

Großes Wiesbachhorn


Smo v glavni planinski sezoni. V teh poletnih počitniških mesecih je običajno največ ljudi po gorah. In takrat se pogosto odpravimo tudi v tujino.


Naš cilj se nam prvič odkrije

Na alpinističnem odseku se ob četrtkih vedno dolgo dogovarjamo, kam bi jo ubrali za vikend. Tokrat sem jih prehitel in sem jim že dva dni prej poslal opis gore v soseščini bolj znanega Großglocknerja. Ideja je padla na plodna tla in »v past se jih/nas je ujelo« je kar osem. Pot nas je vodila po panoramski cesti mimo idilične vasice Heiligenblut pod Großglocknerjem in čez prelaz Hochtor, kjer bi se nam moral naš cilj odkriti, pa se je žal pa sramežljivo skrival v oblakih. Čeprav smo se na pot podali dovolj zgodaj, je na koncu že zmanjkovalo časa in na izhodišče smo prišli pičlih deset minut pred odhodom zadnjega avtobusa. Čakala nas je izredno zanimiva vožnja do »peš« izhodišča: dvakrat smo se vozili z avtobusom čez nešteto tunelov, enkrat pa smo se povzpeli s čudno vzpenjačo »Lärchwand-Schrägaufzug«, ki v 6 minutah prepelje 431 m više. Kot zanimivost: z njo so prepeljali tudi avtobuse, s katerimi te kasneje odpeljejo dalje. Na koncu vožnje smo se znašli pred velikim umetnim jezerom Mooserboden Stausee. Sledilo je »cik-cak« vzpenjanje čez gruščnat svet do koče Heinrich-Schwaiger-Haus, skoraj na višini našega Triglava. Čemerno vreme je zavijalo vrhove v oblake, proti večeru pa se je le odkrilo rdeče nebo. Mi smo kot ponavadi cel večer klepetali, obujali spomine na stare ture in delali nove plane …


Großglockner

Naslednje jutro smo vstali v kristalno čisto jutro in takoj smo jo ubrali navzgor. Čez 200 metrski skalni del smo stopili na sneg, na oster in mestoma izpostavljen snežni greben Kaindlgrat. Oskrbnik koče nam je povedal, da zaradi slabega vremena kar dva tedna ni bilo nikogar na vrhu, tako da smo ponekod po snegu potegnili »špuro«. Nad tri tisoč metri je bilo dihanje že malo težje (gora je visoka 3564 m), vseeno pa je šlo do vrha gladko. Kar naenkrat so okoli nas vstali vrhovi: Watzmann, Hochkönig, Hoher Dachstein, Hochalmspitze, Säuleck, Hocharn, Sonnblick, Großglockner, Johannisberg, Großvenediger ... Uživali smo dolgo … Še skupinska slika in treba je bilo dol. Pospešili smo in en, dva, tri – že smo bili spet pri jezu!
Čar ture ni bil samo vzpon na enega od prvakov Visokih Tur, pač pa druženje, prijateljevanje, kar smo uspešno in po stari navadi z izmenjavo vtisov zaključili pri Gorjanu v Komendi ...

Besedilo in fotografije: Vladimir Habjan


Veliko umetno jezero Mooserboden Stausee

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

1 komentarjev na članku "Großes Wiesbachhorn"

Igor Zlodej,

Vladimirjev opis me je spomnil na zdaj že davni 27. september 1985 leta, ko se nas je šesterica (Borutin, Rafko, Lado, Matjaž, Miran in jaz) odločila za vzpon na tega lepotca Visokih Tur. Tudi mi smo se zapeljali v idiličen Heiligenblut in čez prelaz Hochtor v Ferleiten, takrat seveda še z Zastavami, kar je bil skoraj enak podvig, kot vzpon na sam vrh. Na pot smo odšli okoli 2. nočne ure, z vzponom pa začeli okoli 7. ure. Vzpenjali smo se po poti 727 do koče Schwarzenberghutte, katero so ravno takrat obnavljali. Ko smo delavcem povedali za naš cilj so samo zmajevali z glavami in venomer ponavljali ekstrem, ekstrem. No mi smo vseeno z velikim zanosom odšli naprej, kajti bil je prekrasen jesenski dan, želja priti na vrh pa tudi zelo močna. Na okoli 2500 metrih smo prišli do snega oz. ledenika Hochgruberkees (zdaj se je verjetno pomaknil že višje). Tam smo navezali dereze in nadaljevali strmo navzgor proti Gruberscharte, kjer je ali pa še stoji Biwakschachtel na višini okoli 3100 m. Bivak je podoben tistemu, ki je svoje čase stal v Bavšici, vendar je neprimerno večji. Od tam smo po skoraj kopnem grebenu nadaljevali proti Klockerinu 3419 m, spomnim se, da sva se nanj povzpela le z Matjažem, ostali so šli nekoliko nižje po ledeniku. Vrh Gr. Weisbachorna je bil takrat že zelo lepo viden, vendar še neizmerno daleč. Prečiti smo morali še nek manjši hrib in se ponovno precej globoko spustiti (vsaj 200 višinskih m), da smo prišli na ploščato Wielingerscharte. Od tam se je pričel zadnji del vzpona delno po ledeniku oz. snežiščih, delno po kopnem. Okoli 14.00 ure smo stopili na vrh, kjer je bilo kljub soncu precej hladno. Prav dolgo se nismo zadrževali na vrhu, saj nas je čakal še dolg in naporen sestop. Vsaj dvakrat smo se še morali nazaj grede vzpenjati. Seveda smo se ob povratku ponovno oglasili pri delavcih v koči, ki kar niso mogli verjeti, da smo bili res na vrhu. V dolino smo se v popolni temi vrnili okoli 20.00 ure, nato pa nas je čakala še naporna vožnja domov.

Kljub velikim naporom mi bo ta vzpon ostal v zelo lepem spominu, končno je bil to tudi moj prvi tri tisočak.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

OBJAVLJALCI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.