Išči

Objavljalci

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Ekskluzivno: Tine Strela ponovno v akciji!

Tine, ki je sicer že sankal iz Everesta, je predlagal, da se kar po riti oddričava v plazovino pod slap...

Ekskluzivno:
Tine Strela ponovno v akciji!


Odkar sem se iz subkulturne ilegale foruma Akademskega AO priklatil v vode rumenega hribovskega žurnalizma, sem pod velikim pritiskom senzacionalizma. Zadnji prispevek je imel preko tisoč ogledov in počasi so se zame začele zanimat tudi zvezde. Saj veste, publiciteta in to. Tako je v moj inbox padlo povabilo slavnega filmskega lika Tineta Strele na skupno zasajanje cepinov v led.

Že lani ta čas, ko je Tine še treniral za Everest, mi je pripadla čast, da sem bil v njegovem spremstvu, ko smo daleč od oči javnosti osvajali zasneženi Razor. Na našo nesrečo je Tine v tisti pasji mraz privlekel tja gor trikilsko himalajsko spalno vrečo (komfortna temperatura -50, ekstremna -70) in je v samih gatah notri godrnjal in nergal, da kaka soparina je, da on tega ne zdrži in da naj za božjo voljo nekdo odpre okno bivaka. Komaj smo ga prepričali, da to pa ne, pa komarji bodo notri prišli, pa tista januarska soparinca na Kriških podih, ko butne noter, tisto bo šele vroče.

Najprej mi je po mejlu pošiljal neke vesoljske slike slapov z ocenami WI 6 in 7, a moj odziv je bil mlačen. Potem pa je iz tistih alpinističnih zbornikov, ki po 500 SIT/komad še vedno gnijejo v kleti ekonomata PZS, izbrskal junake Mikijevega zabavnika. Gre za tri zaledenele slapove Pak, Žak in Mak, ki so jih pred leti prvi preplezali Marenčetovi pobje v globokem hladu osojne strani Bašeljskega prevala pod Storžičem. Za tiste premlade in prestare naj pojasnim, da so v originalu Pak, Žak in Mak trije stripovski bratje, nečaki Jake Racmana. Po cankarjevsko so stric Jaka bili prava zguba, ki je svoji deci sicer nabavljal kape in majčke, jih je pa vedno puščal brez hlač, da je racmanovska otročad opletala naokoli z nagimi ritkami. Nad družino je s špartansko vzgojo in varčnim odnosom do denarja bdel Stric Skopušnik, ki se je sila rad valjal v cekinih svojega predimenzioniranega trezorja. Skratka, majhni, prijazni liki, ki so konec sedemdesetih let izhajali uradno ob ponedeljkih, a se jih je dalo za 10 dinarčkov kupiti šele ob torkih zjutraj na poti v šolo. Včasih smo namreč hodili v šolo peš. V času, ko je bila Rama margarina prestižna dobrina, so se mali racmančki redno mastili s trikotnimi sendviči z lepo obrezano skorjico, na debelo namazanimi z meni takrat misterioznim kikirikijevim maslom.

Da so prvi plezalci teh slapov uživači, sem opazil že zadnjo jesen na festivalu gorniškega filma tam pod Visokimi Tatrami, kjer se je vrtel tudi Marenčetov film »Le kaj nam je tega treba«… Slovenski filmarji smo se po raznih linijah v kar velikem številu privlekli v tisti hotel na Partizanski cesti v Popradu, kjer so organizatorji na petkov večer priredili gala sprejem za goste. Po pričakovanju se je nekonformistična alpinistična srenja prikotalila v zguljenih flisih in šeler hlačah in oprezala predvsem za zastonjsko hrano in vinom. A je bila zadeva zvito postavljena tako, da so bile mize pol cuga stran od hrane in za vsak repete si moral vsem na očeh odhlačat do glavne mize. A glej ga zlomka, tam pri šanku, kjer je bila hrana na dosegu roke, pa je na prvi pogled povsem nezainteresirano taborila Marenčetova filmska ekipa. Medtem ko je v epicentru dogajanja blestel naš Silvo Karo, zvezda festivala v večerno elegantnem fluourescentnozelenem soft shellu, so Marenčetovi pobje (naj mi bo oproščeno, če sem jih zamenjal s kom drugim) diskretno, hitro, kontinuirano in učinkovito na vilice nabadali že kar malce pozabljene jedi – princes krofe, šunko v testu, polnjena jajca s tatarskim biftkom, meso v aspiku in ostale dobrote iz časov Žaka, Paka in Maka. Kot je to že v naši narodni zavesti, smo se Slovenci delali da se ne poznamo med seboj in smo se raje kot s spoznavanjem trudili s polnimi glaži zastonjske slovaške modre frankinje.

No, da se iz Tater vrnemo spet tja pod Storžič k slapičem… Tam pri Kanonirju se zavije levo in po poledeneli cesti se pelje dokler gre oz. dokler je spluženo. Ker sva bila s Tinetom opremljena s sila skopo informacijo o legi slapov, prav tako pa ni bilo nikjer nobene gazi, sva kar dve uri lomastila po gozdu, da bi na koncu našla nekaj, kar bi teoretično lahko bil Pak, Žak ali Mak, vsekakor pa ne vsi trije. Lahko bi bil seveda tudi kak četrti lik, recimo pes Pluton ali pa Pepe… Nekaj med slapom in strmo grapo. Ker drugih slapov ni bilo na spregled, sva zasadila kremplje v tisto nekaj ledu in po hitrem postopku zlezla, kar je bilo za zlest. Tine je sicer kot pravi dedec valil v dolino cele krožnike ledu, še dobro da imam trdo glavo in štant malo za vogalom. Vsega lepega je enkrat konec in tudi ledu je zmanjkalo, grapa v nadaljevanju pa sila nepredelana in prav nič vabljiva, zato sva kar obrnila. Tine, ki je sicer že sankal iz Everesta, je predlagal, da se kar po riti oddričava v plazovino pod slap, ampak leta prinesejo določeno modrost in abzajli so se mi zdeli bolj razumna rešitev. Problem je bil le, da sva bila obkrožena z mehkim snegom in slabim ledom, nikjer nobene skale ali spodobnega drevesa… Hm… Zakopavanje cepinov in pletilstvo, ki temu sledi, nama ni dišalo, kopanje snežne gobe tudi ne. Tine je potem začel kopat vse naokoli, da se je dokopal do nekih skal in bolj v zmrznjeno blato kot v skalno razpoko zabil krasen nov Cassinov klin. Vse skupaj je bilo bolj majavo, nekaj sva se obešala na tisto umetnijo, ampak kdaj pa kdaj je enostavno potrebno sprejet brezkompromisne odločitve. Tako kot so pri mojemu bratu imeli praznične bitke med družinskim mačkom Poldetom in novoletno jelko. Ko je razbil dve bunkice, so še cincali, ko pa je Mariji v jaslicah odgriznil glavo, prevrnil Jezuščka in trajno psihofizično zaznamoval dve ovčki, pa je bilo treba prekinit to versko nasilje in odstranit jelko. Tako sva tudi midva zamižala na vse štiri oči in se spustila na tisti inštalaciji. Iz vljudnosti sem Tineta spustil prvega, sam pa sem iz klina diskretno odpel svojo popkovino. Nikoli ne veš. Tudi dol nižje je bilo bolj kilavo. Tako sva izumila križni abalakov, za katerega predlagam, da se sprejme v doktrino alpinistične šole. Kot dva hrčka sva prevrtala celo zaplato ledu in notri pustila ene dva metra prusika. Ampak držalo pa je.

Skratka, plezarija je bila kratka in lahka, ampak če ste prebrali do sem, se jo je očitno dalo zdramatizirat do ustrezne medijske atraktivnosti. Pogledi so nama cel dan uhajali v osončeno vzhodno steno Storžiča, v celem dnevu pa nisva srečala žive duše. Tako kot novinarji med igranjem golfa s poslovneži diskretno vlečejo iz njih informacije, sem tudi jaz Tineta (po domače Mateja) malo pobaral o pikantnih detajlih iz njegovega življenja v luči slave. Kljub duplerici v Playboyu njegovo življenje teče mirno dalje, trenutno je v izpitni vročici akademske kariere, na drytooling je preplezal telegraf štango v Dolnjem Mraševem, do deklet drži dostojanstveno distanco, redno ga kdo kaj prepozna, a v trgovini mora še zmeraj čakat v vrsti. No, kak zastonjski pir pa le pobaše tuintam na ta račun. Med drugim je prejel tudi blago grozilno pismo nekega iztirjenca, ampak to seveda sodi k slavi. Tudi če ne bi bilo res, bi si pač izmislili. O novih projektih pa je bil sila skrivnosten. Da med hojo nisem preveč spraševal, mi je raje naložil v nahrbtnik štrik in ostalo robo.

Se pa govori, da bo šel Tinetov dvojnik Martin živet v Ameriko. Morda med Indijance. Mogoče bo celo dobil indijansko ime Kosmata Riba. In bo na Cvelbarjev cviček iz Trške Gore vabil mongolskega princa in predsednika Reagana. Kajti kislina je dobra za prebavo.

Boštjan Virc

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
LED novosti v2

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

OBJAVLJALCI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.