Jutro, 25. september 1938: ... nas je presenetila vest, da namerava SPD nadelati pot po severnozapadnem grebenu
Ni mnogo gora, ki bi imele kakor Jalovec slikovito, piramidasto podobo, ki se odraža kot nekaj posebnega, od kateregakoli vrha Julijcev ga gledamo.
Jalovec (2643 m) je kralj Planice, planiških vrhov. Dolina Planice je postala svetovno znana po edinstveni skakalnici na svetu. Ni ga prospekta, ni članka ali razprave o tej dolini, da ne bi bil brez izrazite, ostro rezane silhuete Jalovca, gore, ki privablja resne planince in plezalce iz mnogih evropskih držav. Dostop na Jalovec ni težak, je pa dolgotrajen in zahteva precejšnjo vztrajnost. Vzponov nanj ne smemo podcenjevati, kajti prehod iz Planice skozi hladni in z ledom napolnjeni ozebnik (couloir) je prav resen. Tu ogroža planinca padajoče kamenje skoro ob vsaki uri in skoro ob vsakem letnem času, posebno pa v poznem poletju. Pozimi in pomladi drvijo skozi ozebnik plazovi. Ob Vratih, ob najožjem in najbolj strmem delu ozebnika zgoraj, se večkrat sproži nagrmadeno kamenje, tudi večje skale, ki preidejo zaradi strmine in gladke ledene podloge takoj v močan nalet. Gorje tistemu, ki se je znašel v tej mrzli grapi.
Kdor hoče na Jalovec, mora poznati dobro vse te objektivne nevarnosti, vedeti mora, kdaj nastopajo, da se jim pravočasno izogne, in biti mora tudi dobro opremljen. V zgornjem delu ob Vratih je ozebnik zelo strm, včasih skoroda prevesen, poleg tega pa je tu napolnjen z oledenelim snegom. Le redki so dnevi, ko moreš brez cepina in derez priti skozi Vrata, ne da bi grozilo spodrsanje, ki bi se končalo verjetno zelo žalostno. Da bi se izognili vsem tem nevarnostim, so že pred vojno nadelali in zaznamovali pot na Jalovčevo škrbino (2110 m), odtod pod Šitami in po južnem grebenu na vrh. Ta pot, ki je še danes dobro uporabna, ki pa se zaradi dolžine in izgube na višini ni obnesla, se začne ob vstopu v Jalovčev ozebnik, kjer krene proti vzhodu in nudi pot Šitami kratko, lahko in prav zanimivo plezanje do Jalovčeve škrbine. Nadaljnji del poti poteka po italijanski strani. Markirani sestop z južnega grebena proti vzhodu je lahko življenjsko nevaren. Nadelana pot zvabi planince, a pod grebenom naenkrat izgine. V kratkem, a strmem žlebu je nevarno snežišče, katerega pa ne moreš obiti. Na tem precej strmem prehodu, kjer je tudi skala zelo krušljiva, ni nobenega klina nobene žice spomladi zakrije markacije sneg, tako da se neizvežban planinec ne more znajti. Samo ta nedostatek je treba popraviti.
Pred meseci nas je presenetila vest, da namerava SPD nadelati na Jalovec pot po severnozapadnem grebenu, to je od Kotovega sedla. Navdušeni popravljalec narave ali pa kak planinski romar je že označil z minijem, to prekrasno rdečo barvo na sivi pečini, novo smer, koder naj bi potekala v bližnji bodočnosti udobna in varna romarska pot. Rekli bodo, da je potreba po novi poti velika, da je to želja mnogih članov. Da! Društvo mora upoštevati želje svojih članov, saj od njih živi, in take želje so tudi dobrodošle, kajti društvo postane z nadelavo in slovesno otvoritvijo nove poti agilno. Menda ne bo dolgo trajalo in že bodo goro nabadali z dolgimi železnimi klini, okovali z močnimi ostrogami, ki bodo vzdržale težo vsakega planinskega trebušnika in napeli močne jeklene vrvi skozi dolge, z lesom in cementom v steno neomajno pritrjene kline. Ni ravno neprijetno vlačenje svoje malenkosti po tako lepo nadelani poti navzgor, zlasti če se ta malenkost zaveda, da bo planinska oštarija kmalu na vidiku. Zahvalimo, da take oštarije na Jalovcu ni in da tudi velike, zidane, večnadstropne »koče« ne bo. Gospodje! Jalovcu nikar novih poti, novih okov, da bi bila zmaga nad njim lažja. Severnozapadni greben in vzhodna stena, preko katere grmijo spomladi in po pričnem snegu močni plazovi, naj ostaneta nedotaknjena. Gora bo izgubila na svoji vrednosti in mikavnosti. Nadelava povsem nove poti na Jalovec ne bo značila nikakega napredka v našem planinstvu, naši alpinistiki, ampak še velik, globok korak nazaj. Z zavarovanimi stezami so bile in še bodo prizadejane resnim planincem in plezalcem velike izgube, ker so s tako stezo uničene in razvrednotene mnoge smeri, skaljenega je pa tudi mnogo veselja planinarski mladini. Če je glavna nevarnost odstranjena, je za borbenega mladeniča vzpenjanja na gore skorajda brez vrednosti. Planinec je na zavarovani poti kakor otrok, na katerega je treba na vsakem oglu paziti in varovati, namesto da bi se boril z vsemi duševnimi in značajnimi silami proti težkočam. Kakor stroj se dviguje in sope, puhlo, brezčutno, oči so uprte le v žico in kline. Kjer teh ni, sledi velikim značilnostim svoje poti in bolšči s strahom za naslednjo minijasto liso in ne vidi drugega kakor rdeče, rdeče. Če pa je rdečo barvo za hip izgubil, se že jezi: Kam je ta jazbec skril markacijo?
V strmih stenah in zračnih grebenih se vzgaja mladi rod, tu se krešejo neupogljivi značaji v plemeniti borbi. Tu zmaguje jasna volja pred strahopetnostjo, mehkužnostjo in lenobo. Nedotaknjen naj ostane Jalovec, ta simbol vsakega resnega planinca, plezalca, zimskega alpinista! Ta podoba drznosti, poguma in svobode naj izziva in navdušuje mladi plezalski rod k delavnosti in borbenosti.