Sport1.si - Tadej Golob: Trinajstega maja 1979 sta se na vrh sveta prvič povzpela Slovenca, Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj. O odpravi smo se pogovarjali z Vikijem Grošljem, ki dokončuje knjigo o vzponu in treh desetletjih, ki so mu sledila.

"Prava sreča, da smo se takrat lotili nove smeri," pravi Slovenec z desetimi osvojenimi osemtisočaki. "Takrat je bila to peta smer na Everest, kasneje so jih dodali še šest in eksperti a'la Messner pravijo, da je to brez dvoma najtežja smer na vrh sveta. In če to nekemu narodu ne bi nič pomenilo, potem bi bilo dejansko nekaj narobe z narodom in ne s tistimi, ki smo šli to plezat."

Intervju v štirih slikah

1. Na kaj pomislite, ko se spomnite na vzpon izpred tridesetih let?
Predvsem je zanimivo, da ga doživljam, kot da se je zgodil pred štirinajstimi dnevi. Neverjetno živo živi v mojem spominu in sploh nimam občutka, da je od njega minilo že toliko časa. Morda tudi zato, ker pišem knjigo o tem, pa še v Nepalu sem bil pred kratkim. Prva misel tako niti ni ta: splezali smo na Everest, ampak ta, kako prav smo se takrat odločili, da nismo šli ponavljati ene od že obstoječih smeri, ampak smo se lotili nove. Več časa, kot bo minilo od vzpona, bolj se bo to izkristaliziralo.

1a. Tega pa nisem vedel, da ste bili na tej odpravi zadolženi za fizično kondicijo članov?
Tega tudi sam nisem vedel, dokler nisem prebral v časopisih (smeh). Mislim, da smo bili takrat vsi študentje Fakultete za šport v to kar malo potisnjeni. Res smo delali neke programe priprav, kar je bil čisti novum v pripravah alpinistov tistega časa. Šlo je bolj za nasvete, kako vzdrževati kondicijo srčno-žilnega in pljučnega sistema in ne toliko za plezanje. Od teka čez drn in strn pa do samega plezanja v gorah. Nič posebnega, čeprav je bilo kljub temu zelo dobrodošlo, ker je vendarle šlo za zametke treningov za alpiniste.

2. Na Everest je šla takratna slovenska alpinistična "reprezentanca". Po kakšnih kriterijih ste se uvrščali vanjo?
Veljali so predvsem in samo alpinistični dosežki, torej vzponi, ki si jih opravil. Gotovo smo bili malo privilegirani tisti – ampak to z razlogom –, ki smo za seboj že imeli kakšen vzpon na osemtisočak. Saj, takrat pred Everestom, sta bila osvojena samo dva, in sicer Makalu ter Hidden Peak. Tisti, ki smo dosegli vrh Makaluja (1975), nismo imeli nobenih skrbi, da ne bi bili uvrščeni, ker smo krvavo potrebovali ljudi z višinskimi izkušnjami. Je pa res, da je bil Everest edinstvena zadeva in da se je na to odpravo prijavilo vse, kar leze in gre v Sloveniji. Vem, da je bilo kandidatov čez sedemdeset, da so neke komisije na PZS spravile zadevo na 35 ljudi, potem je pa vodja sam, kot "vladni premier" izbere svoje ministre, opravil še tisto zadnjo selekcijo. Mirno lahko rečem, da so na Everest šli najboljši, brez kakršnihkoli igric.

2a. Ker je bila to jugoslovanska odprava, se ji je pa priključilo tudi nekaj alpinistov iz drugih republik?
Seveda. Tistih Slovencev, ki naj bi šli na Everest oziroma tam "razturili", je bilo enaindvajset. Na Makaluju nas je bilo prav tako enaindvajset. Da bi pa odprava dobila jugoslovanski značaj, smo rekli, dajmo dobiti še koga in tako sta šla zraven še dva Hrvata in dva Bosanca kot čisti plus. Pa če bo kaj z njimi ali pa ne. Eden teh je bil Stipe Božić, ki je popolnoma suvereno in dostojno sodeloval z nami in celo dosegel vrh.

3. Leto pred tem je bila v Nepalu neke vrste predodprava. Ste se takrat odločili za smer po Zahodnem grebenu?
Ne, takrat je že bilo odločeno, da se lotimo Zahodnega grebena. Tam so bili zato, ker se smer po Zahodnem grebenu začne z resno steno na Lho La in to so hoteli raziskati, poiskati prehod in so ga tudi našli. Morali so preplezati tudi dva raztežaja pete težavnostne stopnje, kar je bilo za tisti čas za Himalajo zelo solidno. Ključno je bilo tudi to, da so videli, kako bo treba tam napraviti ročno žičnico za spravljanje tovorov na Lho La. S tistim vitlom smo tja gor spravili gotovo kakšnih pet ali šest ton opreme.

3a. Je obstajala alternativa Zahodnemu grebenu? Ali se niso že Američani hvalili, da so preplezali ta greben?
So, ampak vsi vemo, kako so šli Američani. Iz Ledenega slapu nad baznim taborom so šli na Zahodno ramo, preplezali dva kilometra grebena, kjer pravzaprav ne gre za plezanje, ampak bolj za hojo, potem so pa prečili levo v Hornbeinov kuloar v zahodno steno. Nobene dileme ni bilo. Vedeli smo, da ta Zahodni greben Everesta še čaka. Bil je tudi eden najbolj markantnih problemov, zelo težko dosegljiv tudi zaradi tega, ker nismo vedeli, ali bodo Kitajci sploh dovolili vzpon. Po grebenu namreč poteka meja med Nepalom in Kitajsko. Ko smo prišli v Nepal, kakšne tri tedne pred odhodom proti Everestu, smo imeli v rokah še vedno samo dovoljenje za "via normale". Tone Škarja, vodja odprave, se je moral zelo boriti za to, da smo se sploh lahko lotili Zahodnega grebena.

4. Sami na tej odpravi niste prišli do vrha, sta pa z Marjanom Manfredo na višini 8300 m preplezala težek del stene in vanj napela vrvi. Kakšne je bil tisti del, kjer sta se morala vrniti in kakšna je nasploh vsa smer?
Tisto mesto je bilo do takrat zanesljivo najtežje v vsej smeri. Marjon je, ko ga je poskušal preplezati, trikrat padel, šele četrtič mu je uspelo, plezal pa je, ker je šlo za ozek kamin, brez dodatnega kisika. To ga je potem tudi stalo prstov. Jaz se tistega dela niti nisem lotil, ker sva bila že prepozna za nadaljevanje vzpona. Ob kaminu je čez strme plošče spustil vrv, se spustil po njih in sva sklenila, da bova naslednji dan poskusila še enkrat, ampak je že popoldne ugotovil, da je ozebel. Kakšne težave so bile višje, ve samo še Andrej. V sivi stopnji nekaj višje so bile najbrž podobne, tudi Nejc je tam enkrat padel. Midva z Marjonom sva kljub razočaranju, ker je bil vrh vendarle blizu, imela dober občutek, da sva ključno pripomogla k uspehu odprave. Midva sva se s tistim delom zafrkavala tri ure, naveze za nama so pa po pritrjenih vrveh z njim opravile v desetih minutah.

4a. Omrznila sta oba, če se ne motim?
Ja, on po rokah in jaz po nogah. Nohte so mi odstranili, obščipali kožo, kosti so pa k sreči ostale cele. Iz tega je nastala šala, da manj, kot je žival razvita, hitreje se ji obnavljajo okončine (smeh). Res mi je vse ponovno zraslo. Marjon je pa izgubil tri prve členke prstov na rokah. Takrat so mu za boljšo prekrvavitev za tri tedne zašili roke pod kožo pod pazduhami in vsakič, ko je moral lulat, je moral prositi sestro, naj gre z njim. Pa tudi tisto ni pomagalo. Kar zmrzne, zmrzne.

5. Z Everestom je tudi Nejc Zaplotnik "stopil v legendo". Kakšen človek je bil?
Z Nejcem Zaplotnikom sva dala skozi štiri odprave. Na četrti se je zgodila tista tragična nesreča. Nejc je bil izjemen človek, mogoče prav zaradi tega, ker je bil natančno tak, kot se izpisuje v svoji knjigi Pot. Res je tako živel svoje življenje. Bil je človek, ki bi za vse na svetu dal za prijateljstvo, ki mu materialne stvari niso pomenile nič, ali pa še manj kot to, ki je bil iskren v svoji preprostosti in predanosti goram. Nerad idealiziram neko persono, ampak Nejc Zaplotnik je bil res izjemno karizmatična osebnost za ljudi, ki smo sledili istim hrepenenjem in smo "kapirali" stvari. Za druge je bil pa totalen jebiveter, brezveznik, ki je dobil službo v SDK in namesto, da bi bil hvaležen, napisal, da je to samo še za ljudi brez hrepenenja (smeh). Ampak tak je bil.

5a. Z Everestom je imel tri osvojene osemtisočake, s čimer je bil eden najboljših na svetu?
Ne samo to. Imel je tri osemtisočake po treh prvenstvenih smereh. To ga je postavljalo čisto ob bok Messnerju, ki jih je imel mogoče štiri.

5b. Če se ne motim, je že takrat razmišljal, da bi osvojil vseh štirinajst?
Zanesljivo. Po prvem Manasluju je celo razmišljal, da bi ostal v Nepalu in tam čez poletje počakal na jesensko odpravo v južno steno Anapurne. Potem je pa le ugotovil, da bi bilo fajn biti malo še z otroci in "srfati" na Jadranu.

6. Sami ste ostali pri desetih od štirinajstih osemtisočakov. Bi se bili, če bi se pojavil kakšen pokrovitelj, pripravljeni lotiti še manjkajočih štirih?
Po tem, kar sem zdaj videl pod Everestom, najbrž ne, ali pa vsaj ne na tak način (smeh). Bi pa z veseljem poskusil. Ampak nisem obremenjen s tem. Pred kratkim sem se pogovarjal s Poljakom Kristofom Wielickim, ki je kot peti na svetu opravil z vsemi, in s katerim sva velika prijatelja. "Številka štirinajst mi ne pomeni nič," je rekel in da je zdaj že pri številki šestnajst. Toliko vzponov na osemtisočake namreč že ima. Ampak, če poznate kakšnega sponzorja, ki mi je pripravljen dati 200.000 evrov, bom šel pa z veseljem.

7. Pred kratkim ste se vrnili iz Nepala. S kakšnim namenom ste potovali tja?
Namen je bil strahovito deloven. Najpomembnejši cilj je bil posneti material za šesti del televizijske serije Velikani Himalaje. Z devetimi veterani takratne odprave smo tam posneli vse komentarje, ki jih potrebujemo za film, ob tem sem pisal zadnje poglavje svoje knjige z naslovom Everest, sanje in resničnost, ki bo izšla jeseni. Nameravali smo tudi splezati na sedemtisočak Pumori, ampak smo zaradi slabih razmer in po dveh padcih odnehali. Nam je pa ostalo zato več kot dovolj časa in sem v dvajsetih dneh raziskal doline za Pumorijem in se povzpel na kakšnih 25 pettisočakov. Prima smo se imeli in vse dostojno proslavili. Srečali smo se tudi s Hrvaticami, ki zdaj plezajo na Everest in takrat sem lahko videl, kako to zdaj zgleda. Bazni tabor pod Everestom spominja na Makarsko riviero. Ne samo to, da je tam ogromno šotorov, po tleh imajo tepihe ali živalske kože, če želiš kisik, se lahko nanj priklopiš tisti hip, ko odkorakaš iz baze, tako da celo tisti redki, ki niso člani komercialnih odprav, nimajo nobene druge možnosti, kot da lepo "kruncajo" po narejeni poti od baze proti vrhu Everesta. In vseh 500 ljudi, ki se na Everest poda s te smeri, ima samo en cilj: splezati na Everest po normalni smeri.

8. O čem bo govorila knjiga?
Začela se bo s tem našim vzponom na Everest, potem pa teče več vzporednih zgodb. Ena od teh je tudi ta, kako smo deset let kasneje po naključju odkrili družino našega kolega Ang Phuja, ki se je na odpravi smrtno ponesrečil. To prijateljstvo traja zdaj že dvajset let in družini skušamo pomagati, kolikor moremo. Ang Phu je imel sina in hči z žensko, s katero se ni smel poročiti, ker so ji njegovi nasprotovali in so jih dajali na stranski tir, mi smo jih pa nekako vrnili v življenje. Njegova vnukinja Ang Phuti, ki je ime dobila po dedku, je zdaj stara pet let, hodi v šolo in teden dni pred našim prihodom so jim napeljali vodovod v hišo, za katerega smo mi plačali. Skratka, več zgodb, ena od njih je tudi filozofija mladega junca, kot sem bil pod Everestom, ki sčasoma ugotovi, da so še kakšne druge stvari v življenju in da je kdaj opraviti kakšno dobro delo najmanj tako fino kot povzpeti se na kakšen vrh.

8a. Ang Phu je umrl po sestopu z vrha, potem ko je s soplezalcema Stanetom Belakom in Stipetom Božičem preživel peklensko viharno noč na prostem in to, če se ne motim, tik pred prihodom reševalcev?
Pravzaprav so bili že skupaj. Šrauf (Stane Belak) je bil že z njimi, Ang Phu je prihajal in mislim, da mu je Čita (Borut Bergant) ponujal termovko s čajem. Kot kaže se je takrat malo sprostil, klecnil in odpeljal. Pobočje sicer ni bilo tako strmo, z naklonino 45-50 stopinj, ampak ni imel tistega privzgojenega alpinističnega refleksa, da bi se takoj, ko je padel, začel ustavljati s cepinom. Ko se je obrnil, da bi se ustavil, je bilo že prepozno. Iztrgalo mu je cepin iz roke in odletel je dva tisoč metrov nižje.

8b. Je bil pa on takrat prvi Zemljan, ki se je že drugič povzpel na Everest?
Ja, in to po dveh različnih smereh. Škoda, da se je tako žalostno končalo.

9. Nepal je država, ki se sooča z mnogimi težavami. Od prenaseljenosti, revščine, zaostalosti, občasne državljanske vojne ... Zakaj naj bi Slovenec sploh odšel tja?
Dobro vprašanje. Za druge Slovence ne vem, zame je pa Nepal absolutno najlepša dežela na svetu in zelo rad hodim tja ... No, druga najlepša dežela za Slovenijo (smeh), da malo zlezem v rit. V Nepalu sem doživel najbolj veličastne trenutke svoje gorniške kariere in blazen užitek je hoditi in samo gledati. Zdaj sem že v tistih letih, ko sedim pod gorami in neznosno uživam že, ko gledam gor. Obenem se mi pa porajajo letom primerni cilji, nekoliko nižji, ampak prav tako zanimivi. Raziskovanje me je tako prevzelo, tudi zato, ker prej pa zanj sploh ni bilo časa. Prej sem dvajset let hodil v Himalajo plezat na osemtisočake, nič drugega nisem videl. Zdaj pa začenjam raziskovat pokrajino in to me vleče najmanj toliko, kot so me takrat gore. Ob tem sem spoznal, da v nobeni drugi deželi na svetu ni tako odprtih, prijaznih in tako na dobro naravnanih ljudi kot v Nepalu. Niti slučajno – to pa že od prvega trenutka – ne hodim tja kot nosilec zahodne kulture, kvečjemu sram bi me bilo lahko zaradi nje. Tja se hodim učiti živeti na "easy", bolj počasi, umirjeno. Oni so sicer v materialnem smislu daleč za nami in nas nikoli ne bodo dosegli, v tem "easy riding" smislu so pa taki carji, da samo stoj in glej. Mimogrede, dan po vrnitvi iz Nepala sva šla z ženo na ledeno kavo. Jaz se še čisto po nepalsko pripravim na kavo, jo potegnem sebi, malo pomešam in jo ravno nameravam začeti piti ... Medtem je Cveta kavo potegnila k sebi, jo "ruknila", plačala in rekla: "Greva." (smeh)

10. Slovensko javno mnenje je ob alpinizmu dostikrat deljeno. Ob uspehih junaki lahko hitro ob neuspehu in nesrečah postanejo bedaki. Prebiral sem forumske odzive ob 30-letnici prvega slovenskega vzpona na Everest in opazil, da so skoraj samo pozitivni. To vas gotovo veseli?
Me, zelo. In še enkrat lahko rečem: prava sreča, da smo se takrat lotili nove smeri. Kakorkoli to zdaj obračaš in skušaš narediti nejunake iz tega ... Takrat je bila to peta smer na Everest, kasneje so jih dodali še šest in eksperti a'la Messner pravijo, da je to brez dvoma najtežja smer na vrh sveta. In če to nekemu narodu ne bi nič pomenilo, potem bi bilo dejansko nekaj narobe z narodom in ne s tistimi, ki smo šli to plezat. Pa čeprav smo po svoje naključni junaki, saj se tega takrat nismo zavedali.