Dnevnik - Metod Močnik: Marjan Zupančič je v rekordnih sedmih dneh, ...
... 14 urah in 44 minutah zmogel celotno traso Slovenske planinske poti od Radvanja pri Mariboru, čez Pohorje, Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke, višje vrhove Julijcev, Cerkljansko-Idrijsko hribovje ter čez Nanos, Vremščico in Slavnik vse do morja. Kot nalašč za zaznamovanje 60. obletnice poti.
»Zdaj me žena pelje na urgenco, da zdravnik pregleda, v kakšnem stanju sem. Noge so videti kar grozne, otečene so, po stopalih sem čisto ožuljen. Hoditi skoraj ne morem in v takem stanju ne bi naredil niti kilometra. No, boli me skoraj vse, le smejim se že lahko.« Tako je včeraj, po prvih pravih nekaj urah počitka Marjan Zupančič opisoval svoje stanje po tistem, ko je v rekordnem času opravil Slovensko planinsko pot in v četrtek zvečer v Ankaranu pritisnil zadnji žig v poseben dnevnik. V sedmih dneh, 14 urah in 44 minutah je pretekel in prehodil pot iz Radvanja pri Mariboru, čez Pohorje, Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke, obhodil vse višje vrhove Julijcev, nadaljeval v Cerkljansko-Idrijskem hribovju ter potem čez Nanos, Vremščico, Slavnik vse do morja.
Izjemen podvig vrhunskega amaterskega vzdržljivostnega športnika iz Bohinjske Bistrice kot po naključju sovpada s 60. obletnico te slovenske planinske transverzale, najstarejše povezane poti v Evropi, ki jo je zasnoval Ivan Šumljak.
Slovensko planinsko pot (SPP), ki jo ima pod svojim okriljem Planinska zveza Slovenije, zaznamuje značilna Knafelčeva markacija s številko ena ob rdeče-belih krogih. V dolžino meri čez 630 kilometrov, skupaj se nabere več kot 45.000 metrov višinske razlike vzpona in še prav toliko spusta. Zdaj ima 75 kontrolnih točk po vrhovih, planinskih kočah, postojankah in dveh muzejih. V šestdesetih letih jo je prehodilo že okoli 10.000 planincev.
Premagal skušnjavo, da bi zaradi bolečin odnehal
No, to, kar je naredil Zupančič, bi v pionirskih časih poti veljalo za neetično planinsko dejanje. V hribih se ne teče, so sodili v Šumljakovih časih. A Zupančičev izziv je bil predvsem izboljšati lanski podvig kolega in tekmeca z gorskotekaških in turnosmučarskih tekmovanj Klemna Trilerja, ki je lani za isto pot porabil en dan in eno minuto več.
»Šlo je predvsem za osebni izziv. Spremljal sem Trilerjev pohod in si mislil, da bi lahko to naredil tudi sam. Hitreje. Sicer sem računal, da bi bil še vsaj nekaj ur hitrejši, a zaradi hudih težav z mišicami na nogi sem bil zadnja dva dni že nekajkrat na tem, da odneham. Če ne bi bilo z mano spremljevalca, ki sem jih imel sicer ob vsej trasi, bi odnehal.«
Predvsem v zadnjem že bolj ravninskem predelu, kjer je mislil, da ga bo kot dober amaterski tekač praktično »preletel« (čez Pohorje je potreboval le sedem ur in pol!), je večinoma hodil. Od Idrije dalje je pridobival čas z minimalno količino spanca in počitka. »Če bi se enkrat ustavil, bi težko nadaljeval, saj bi se mišice ohladile. S spancem pa ne bi nič pridobil, hodil ne bi nič hitreje. Lepo je bilo, da je bilo na zadnjem delu vse več spremljevalcev, da so mi bili v spodbudo. Za to sem jim vsem izjemno hvaležen. Nekaterih še dobro nisem poznal.« Tako so kar po spletu, med tekom našli fizioterapevta Mateja Lična iz Ajdovščine, da je odšel kralju slovenskih planincev na pomoč. »Z masažo in terapevtskimi obliži je na mojem telesu naredil tako 'generalko', da sem šesti dan zmogel brez velikih težav. Trpljenje se je začelo po tem.«
Sedemkratni zmagovalec in rekorder triatlona jeklenih, najtežje vzdržljivostne preizkušnje pod Alpami, ter še mnogih drugih tekem, tudi teka na Grintovec, je izziv vzel v zelo »alpskem« stilu, če se izrazimo po alpinistično. V enem zamahu. Z le nujno logistiko, veliko mero improvizacije, brez sponzorskega ali medijskega ozadja. »Postankov nisem vnaprej načrtoval. Spal sem, ko sem bil utrujen, kjer so bili za počitek pogoji. Verjetno pa prve dni premalo.«
Spremljevalci na poti so mu pomagali tudi kot nosači nahrbtnika in tudi nekateri, ki sodijo v slovenski vrh v zvrsti hitrega teka po gorah (Igor Šalamun, Toni Vencelj, Gašper Bregar, Nejc Kuhar, Bojan Ambrožič), so mu prve dni komajda sledili. »Verjamem, da je bilo v prvih dneh mojim šerpam težko. Mnogi so si morali potem vzeti po dan počitka. Za del poti z mano,« se je ponosno pošalil.
Imel je srečo z vremenom
V Julijcih, kjer sta mu bila v izjemno podporo najdlje Goran Kuhar ter tekač, alpinist in gorski reševalec Franci Teraž, ki ga je vodil čez Triglav, se je moral tudi zaradi izredno zahtevne poti malo umiriti. Vreme je dobro ujel. Najbolj vroče je bilo na Prisojniku, pravi. Slabo vreme z ekstremnimi razmerami pa je imel čez njemu domači Vogel in Rodico ter primorski Nanos. »Ob tem, da sem moral na planini Razor vedriti nekaj ur in sem izgubil nekaj časa, je na Nanosu tako pihalo, da sem moral hoditi v polpočepu, sicer bi me odpihnilo,« je pripomnil jekleni športnik s 56 kilogrami in srčnim utripom v mirovanju pod 30 udarcev na minuto.
Veliko logistike je urejal sam, sproti, iz dolin pa mu je pomagala žena Katarina, tudi s hrano. »Z geli in energijskimi ploščicami sem lahko preživel le prvi dan, potem je želodec začel to zavračati in mi je bolj dišala kakšna jota ali ričet v planinskih kočah, kjer sem se večinoma prehranjeval. Zupančič se je na izziv Slovenske planinske poti posebej pripravljal več kot pol leta, letos je še šestič zmagal na Gorskem maratonu štirih občin po gorah nad Baško grapo in se zaradi načrtovanega podviga odpovedal tudi tekmi leta, triatlonu jeklenih v domačem Bohinju.
»Prej sem si po delih ogledal celotno traso, si v uro zapisal GPS-sled, zato sem vedno vedel, kam grem, čeprav bi traso z markacijami lahko bolje označili. Na srečo sem se izgubil le dvakrat za sto metrov in na Golake sem prišel kar po borovcih,« je omenil in pripoved začinil po planinsko. »Med potjo sem doživel izjemno lepe sprejeme. Vsaj Češka koča in koče pod Grintovcem, na Dobrči, na planini Razor in Erjavčeva na Vršiču posebej izstopajo. Drugod? Ekonomski interes prevlada, kot pod Golico, ko sem moral kupiti vodo, da sem se lahko umil,« pripomni. »Gore? Izjemno doživetje. Če ne bi bilo tako lepo, ne bi šel,« je dodal, potem ko je v zabojnik za smeti že romal par uničenih športnih copat, nekaj parov pa mu jih je ostalo le še za kakšen – trening. Ko si opomore, bo kralj slovenskih gora želel izpolniti še kakšne sanje.
Metod Močnik