Iskanje Prekmandlca: Jožef Zazula, velik planinec in član Slovenskega Planinskega Društva že od njegove ustanovitve leta 1893, je bil rojen v Idriji na današnji dan 23. marca leta 1870.
Pokojnino si je prislužil kot davčni upravitelj. Imel pa je še obilo drugih talentov in v življenju je počel mnoge stvari. Bil je pesnik, pisatelj, publicist, fotograf, planinec, inovator, politik, predvsem pa narodnjak. Ne bi se zmotili, če ga imenujemo preprosto polihistor! Po končani osnovni šoli in gimnaziji je služboval kot davčni uslužbenec v različnih krajih Kranjske; od Logatca, Škofje Loke, Vipave, Ljubljane, Stične, Višnje Gore in nazadnje Idrije. Komaj sedemintridesetleten se je upokojil, da bi se lahko neovirano posvetil svojemu javnemu, družbenemu, prosvetnemu in gospodarskemu udejstvovanju.
Kasneje je bil gerent mestne občine Idrija, leta 1917 pa v Celovcu celo tajnik Narodnega sveta. Med leti 1919 in 1940 je živel v več krajih na Štajerskem. V Prevaljah je bil med leti 1920 in 1925 ponovno zaposlen kot davčni upravitelj. Tu se je poročil in imel štiri otroke, tri sinove in hčer. Vseskozi je odločno podpiral idejo združene Jugoslavije, bil je zanesljiv pomočnik generalu Maistru. Zato so ga Nemci po okupaciji leta 1941 z družino izselili v Bosno, v Travnik in kasneje na Hrvaško v Bjelovar, kjer je leta 1944 umrl.
Jožef Zazula je bil značajsko pokončen mož, vsestransko razgledan in brezobziren borec za resnico in pravico. Zanimal se je za naravoslovje, astronomijo, geologijo, paleontologijo, matematiko, tehniko, zgodovino, kulturo ... Bil je spreten pisec v prozi in poeziji. Skoraj štiristo prispevkov je objavljal v 40 mesečnikih, tednikih, dnevnikih, tudi v nemških poljudnoznanstvenih glasilih. Poleg strokovnih (davčnih, upravnih, gospodarskih) in planinskih, je pisal tudi precej političnih, jezikovnih in narodopisnih člankov. Prispevke je objavljal v Slovencu, Naši moči, Slovenskem meščanu, Naš glas ... V letih 1918-1929 je veliko pisal o obmejnih razmerah na Koroškem.
Pesmi je objavljal že od leta 1888, najprej v Ljubljanskem zvonu, Domu in svetu, posamezne pa tudi drugod. V Zgodnji Danici je leta 1893 objavil prvi sonetni venec Tebi čast Marija!, v Domu in Svetu pa leta 1906 drugega - Slava rudarstvu, z naslovnim akrostihom. Do smrti (skoraj štirideset let) pa je pisal svoj »venec sonetnih vencev« z naslovom »Svetovlastniku«, ki šteje 212 sonetov (edini v svetovnem slovstvu!). Približno tretjino od petnajstih sonetnih vencev je objavil v Vrhu razglednika na Prevaljah. Glavni lik je Stvaritelj, Svetovlastnik, za katerega uporablja v besedilu štirideset različnih izrazov oz. prispodob.
Poleg velike nadarjenosti za pisanje pesmi je bil tudi glasbeno izobražen in imel je perfekten posluh. V samozaložbi je izdal dve uglasbeni pesmarici s svojimi rudarskimi pesmimi. V Gorici leta 1907 pesmarico za moške zbore z naslovom »Jamski odmevi«, leta 1936 pa v Mariboru še drugo z naslovom »Rudno bilo!«. »Rudno bilo« si je zamislil kot nov rudarski pozdrav.
V letih preživetih v izgnanstvu je pisal avtobiografijo, zgodovino rojstnega mesta Idrije in še kaj. Svoja dela je objavljal tudi pod večimi psevdonimi, med drugim: Bolislav, I. Z., J. Z., Jos., Z-a. in Vladimir.
Bil je velik planinec in član SPD od njegove ustanovitve leta 1893. Mogoče je bil prvi, zagotovo pa med prvimi člani prve slovenske planinske organizacije iz Idrije. Zvest goram že od malih nog, se jim je še bolj posvetil po zgodnji upokojitvi. Vsako leto je obiskal določeno skupino najprej domačih, potem tudi tujih gora; Triglavsko pogorje, Kamniško-Savinjske Alpe, Dolomite, Švicarske Alpe, Dachstainske gore, Visoke Ture, ter Ortler z Dobračem. Po koncu prve svetovne vojne in selitvi iz Idrije, je veliko raziskoval Koroško. Njemu v spomin so enotedensko pot po teh planinah planinci poimenovali Zazulova tura.
Na svojih planinskih poteh je zbiral žige. Vendar v svojih spominih ugotavlja, da je stal še na trikrat toliko vrhovih, kjer ni koč in žigov. Njihovo zbirko je izročil uredniku Planinskega vestnika dr. Josipu Tominšku.
Bil je redni dopisnik Planinskega vestnika, kjer je leta 1910 in kasneje med leti 1925 in 1935 objavil 42 prispevkov. V njegovem pisanju se odraža njegov odnos do narave, njegova premišljenost, sistematičnost in vztrajnost, saj je poleg zanimivih potopisnih in dokumentarnih opisov domačih in tujih gora pisal tudi poučne članke. Vedno je doživetja zaljšal s svojimi filozofskimi razmišljanji in predlogi. Naravo in življenje je sprejemal na svojstven način. Njegovi številni opisi poti po domačih in tujih gorah so zelo slikoviti. Prispevki med leti 1925 do 1932 opisujejo ture v domačih in tujih gorah, piše pa tudi o turističnih možnostih planinstva, o planinski zaljubljenosti, o rastlinstvu, živalstvu, o hrani, obleki, o šaljivo-mučnih doživljajih na poti ... Svojo planinsko biografijo z naslovom Štirideset let z nahrbtnikom je leta 1932 strnil v šestih nadaljevanjih. V dveh prispevkih je leta 1935 slovenski planinski javnosti predstavil evropske alpinistične dosežke odprav v najvišja gorstva sveta, katerih član je bil sin njegove sestre Johane, alpinist in kartograf Ervin Schneider.
Leta 1941, ko je že zakorakal v osmo desetletje, se mu je z daljšim zapisom v Planinskem vestniku poklonil takratni urednik Tominšek. Za SPD je tudi markiral poti iz Razdrtega na Nanos in v Vipavo, iz Ajdovščine na Čaven in iz Prevalj v Poljane in na Peco.
V planinstvu in pisanju je bil vzornik Ladu Božiču (1904-1976) – Idrijčanu, ki je slovenskim planinskim ljubiteljem s svojimi opisi najpopolneje približal naše hribovje. Ob retrospektivi svojega, s službenimi obveznostmi natrpanega življenja, se Božič z rahlim zavidanjem spominja Jožefove zgodnje upokojitve in seveda razpoložljivega časa, ki ga je le-ta lahko s pridom izkoristil za planinarjenje: …»Zavidam mu da se je mogel posvetiti planinstvu v najlepših moških letih in užival planine z veliko žlico.« …
Jožef Zazula je bil fotograf, poznan tudi v tujini. Udeleževal se je amaterskih razstav in dobil več priznanj, med drugimi nagrado Slovenskega planinskega društva v Ljubljani leta 1898, 1900 in 1902.. Na Dunaju je bila njegova fotografija zgodovinskega motiva z Dolenjske nagrajena leta 1899. V Gradcu je prejel nagrado leta 1903 in v Leipzigu leta 1912 za posnetek kačje smreke iz Godoviča. Naredil je prvo slovensko panoramsko fotografijo »Slovenske planine« široko 1 m in visoko dvajset centimetrov, posneto z Obolnega pri Litiji. Leta 1904 jo je podaril Slovenskemu Planinskemu društvu. Album fotografij posnetih v Idriji, predvsem rudarskih objektov, je podaril idrijskemu rudniku.
Bil je tudi tehnični inovator. Sam si je izdelal svoj fotoaparat. Tri njegove konstrukcije (med njimi tudi modeli letala na reaktivni pogon) so ostale le na papirju, ker za patent ni imel dovolj finančnih sredstev, sovlagateljev pa tudi ni uspel pridobiti.
V takratnih časih je bil pravi »Homo universalis«, imel je brezmejne ideje, največ svojega časa, ljubezni in dela pa je posvetil planinstvu in svojemu rojstnemu mestu - Idriji.
Anka Vončina
Članek s podobno vsebino je bil prvotno objavljen v štirinajstdnevniku Idrijske Novice, 1. februarja 2013.