Išči

Objavljalci

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kaj bi rekel

Primorski dnevnik - Žarko Rovšček: ... danes Jelinčič?

Ob 120-letnici rojstva narodnega buditelja

Življenjepis Zorka Jelinčiča je odsev obdobja, v katerem je živel in je hkrati poosebljena drama trpke primorske preteklosti. Kmalu po njegovem rojstvu, 5. marca 1900 v Logu pod Mangartom, se je njegov oče Ferdinand, zavedni slovenski učitelj, z družino preselil na Ilovico pri Podmelcu, kjer je dobil stalno službo in dom v šolskem poslopju.
Zorko je tu preživljal razposajena otroška leta in zelo zgodaj sledil prosvetnemu delovanju očeta, ki je v bližnjih krajih vodil dva pevska zbora in tamburaški orkester. Po osnovni šoli v domačem kraju je od 1911 do 1918 obiskoval Cesarsko-kraljevo realko v Idriji. Vmes se je zgodila tudi soška fronta, ki je Jelinčičeve kmalu prisilila v begunstvo. Po maturi (11. marca 1918) so ga kot t. i. »enoletnega prostovoljca« vpoklicali v avstro ogrsko vojsko, kjer je opravil trimesečni tečaj in kratko obdobje v oficirski šoli. Zanosu ob koncu 1. svetovne vojne je kmalu sledila streznitev. Po italijanski zasedbi Primorske so po naših krajih na uradnih zgradbah zavihrale dobro zastražene italijanske trobojnice. V upanju, da je to le začasno in po nalogu mednarodnih organizacij, so ljudje godrnjali: »Pa zakaj so prišli delat red ravno Italijani?« /…/ Domov naj gredo z naše zemlje.« Kmalu so objavili razglas, da se morajo vsi, ki so služili avstrijski vojski, javiti na prefekturo. Pošiljali so jih v taborišča v Videm, Krmin in drugam. Zorko si je raje pripravil nahrbtnik z vsem potrebnim, da jo pobriše preko bližnjih hribov v Jugoslavijo in nadaljuje šolanje na univerzi v Ljubljani. Hlad nove italijanske oblasti je zavel, ko so začeli domače železničarje, orožnike in uradnike nadomeščati s prišleki, ki niso znali niti besede slovensko. Oblast se je zaman skušala prikupiti ljudem z delitvijo toplih obrokov hrane iz vojaških menz. Ko so v začetku leta 1919 začeli Italijani vse pogosteje stikati po hišah in poizvedovati po določenih ljudeh, se je Zorko dokončno odločil za ilegalni prehod meje. Večkrat lačen kot sit se je pripravljal na izpite iz latinščine, grščine in filozofije, ki jih je moral kot maturant realke opraviti še pred vpisom na filozofsko fakulteto. Narodnostno osveščen se je vključil v študentske demonstracije proti nameram Pariške mirovne konference, ki za Primorsko ni obetala nič dobrega. Po ustanovitvi politično raznobarvnega Združenja jugoslovanskih visokošolcev iz Italije je bil več let njegov tajnik. Primorski študentje so solidarni s Primorsko in njenimi ljudmi kot omamljeni začeli spreminjati svoje življenjske načrte. Jelinčič si je očital, da se je s Primorske strahopetno umaknil na varno in prišel do življenjskega zaključka: »Tvoja usoda je tam doli, s tvojimi ljudmi, pa naj bo kakršnakoli …« Brezbrižnost do življenja ga je tako kot druge gnala v veliko večje tveganje in sprejemanje vseh posledic. Ko je leta 1921 želel oddati svoj glas na volitvah za italijanski parlament, je v bližini svojega doma v živo opazoval primitivno predvolilno divjanje črnosrajčnikov in se spraševal: »Kaj more to prinesti človeštvu ali le Italiji dobrega, naprednega?« Ljudje so v fašizmu videli nasilno stvar, ki se je po krivici in prevari ugnezdila mednje. V takem razpoloženju je bilo mogoče snovati bodoči primorski odpor.

Jelinčič je bil tudi duhovni vodja, pobudnik ustanovitve ilegalnega Planinskega kluba Krpelj (l. 1924), sopotnika usihajoče Soške podružnice SPD, nosilca planinske in speleoleoške dejavnosti v Posočju, ki naj bi združeval »zavedne« Primorce. Po njegovi nesreči v gorah leta 1928, prisilnem mirovanju in številnih aretacijah članov, se je aktivnost kluba skrčila.

V opreki z oblastmi

Ob pripravah na zadnje izpite doma leta 1924 je med zborovanjem za italijanske parlamentarne volitve agitiral za dr. Josipa Vilfana, kandidata na listi Jugoslovanske narodne stranke, ki si je prizadevala za mirno priključitev Primorske matici. Takrat je prišel prvič v konflikt z dr. Marsanom, članom deželnega odbora fašistične stranke in tolminskim podeštatom, ki se mu je kmalu maščeval tako, da mu ni potrdil potnega lista za odhod v Jugoslavijo (Moral je odložiti diplomski izpit). Kasneje mu je priskrbel tudi policijsko nadzorstvo in legalno prepovedal njegov prihod na tolminsko ozemlje.

Zorka je v letu 1924 močno prizadela tragična smrt soplezalca in stanovskega tovariša dr. Klementa Juga. Globok čustven in ekonomski udarec za številno družino je pomenila v istem letu tudi izguba očeta. Ko je jeseni prevzel naloge tajnika Zveze prosvetnih društev (ZPD) v Gorici, se je vključil v živahno obnovo prosvetnih društev na Goriškem. Leta 1925 je postal še tajnik dijaško-študentskega Ferialnega društva Adrija, ki je združevalo šolajočo in drugo napredno mislečo mladino. Začel se je njegov aktivni odpor proti fašističnemu raznarodovanju. Na enem izmed vsakoletnih tečajev Adrije se je srečal tudi s svojo kasnejšo ženo, znano aktivistko Fanico Obid. Kljub prepovedi prireditev, aretacijam ter zatrtju nekaterih listov in društev mu je do kongresa ZPD (18. 4. 1926) na Goriškem uspelo oživiti 76 prosvetnih društev. V tem letu je fašistično nasilje z uničevanjem preplavilo sedeže prosvetnih organizacij. 4. 11. 1926 je fašistična tolpa ob pasivnem odobravanju policijske oblasti popolnoma uničila opremo na sedežu ZPD v Gorici. Njegov komentar ob teh dogodkih in prezgodnji smrti Srečka Kosovela, pesnika in idola primorske mladine, je zgovoren: »Ostalo je le življenje, mrzlo in neizprosno, brez žarka svetlobe, z vedno tršo nujnostjo dela in žrtvovanja, pa naj se zgodi karkoli.« Zadnja delujoča društva so bila razpuščena kmalu po sredini leta 1927 dalje, ko je bil v Julijski krajini ukinjen tudi ves slovenski tisk. Prizaneseno ni bilo niti slovenskim gospodarskim ustanovam. »Taki ljudje, tak režim, taka država nimajo pravice do spoštovanja, pokornosti in zvestobe. To je razbojništvo, ki ne bo trajalo, in vse je dovoljeno in potrebno, da se odpravi,« je o takratnem dogajanju zapisal Jelinčič. Z organizacijo dela po srenjah, katerih glavni zaupniki so postali nekdanji člani Adrije in prosvetnih društev, je zanetil ilegalni odpor, ki ga je še stopnjeval ustanovni sestanek organizacije TIGR septembra 1927 na Nanosu. Ob vseh omejitvah gibanja je izgoreval v neumornemu tekanju po vsej deželi in organiziranju ilegalnih trojk. Po nesrečnem zdrsu na snežišču pod Višem v poletju 1928, ko si je nalomil hrbtenico, je moral prisilno mirovati ob strogem nadzoru oblasti. S pomočjo obiskovalcev na domu v Gorici je tkal niti do najožjih sodelavcev na terenu. Tajni kanali za prenos literature in orožja preko meje, ki sta jih organizirala skupaj z Albertom Rejcem, so bili konec leta 1928 odkriti. Za Rejca je bila razglašena tiralica z visoko nagrado in je v hudi zimi leta 1929 zbežal čez Bohinjsko-Tolminske gore v Ljubljano. Kot najbolj odgovorna za ilegalni odpor, sta bila namreč dogovorjena, da prvi zbeži tisti, ki bo najbolj v nevarnosti. Kljub tveganju je Jelinčič menil, da bi bilo sramotno pobegniti »preko meje na varno«, in da je nujno »vztrajati tudi na mrtvi straži«. Tako je za krajše razdobje podaljšal svoje ilegalno delo in zapečatil svojo nadaljnjo usodo. Številni pripori so kot prolog napovedovali njegovo aretacijo 15. marca 1930. Pred Posebnim sodiščem v Rimu je bil po dvajsetih mesecih stroge osamitve obsojen na 20 let ječe (po različnih pomilostitvah je odslužil 9 let). Kazni so dodali še prepoved opravljanja javnih služb in triletni policijski nadzor po izpustitvi. Vpisali so ga tudi v poseben seznam »nevarnih oseb«, ki jih je treba v določenih okoliščinah zapreti, v slučaju vojne konfinirati. Eno leto po prihodu domov, ko je šele druga svetovna vojna prinesla Primorcem upanje na osvoboditev izpod fašističnih okovov, so ga skupaj z drugimi rodoljubi poslali na »varno« v internacijsko taborišče v Isernii na jugu Italije, kjer je dočakal kapitulacijo Italije. Onemogel se je prebil do partizanske vojaške baze v Bariju. Imenovanje za člana predsedstva PNOO za Slovensko primorje in Trst ob koncu vojne, je bilo pomembno priznanje za njegovo protifašistično delo. V Trstu je prevzel naloge v. d. načelnika Kulturno-prosvetne komisije in odgovornega za umetnost in ljudsko prosveto znotraj PNOO. V vrtincih tedanjega tržaškega političnega in družbenega življenja je izgoreval do svojega slovesa. Umrl je 13. julija 1965 v Trstu.

Naš zgodovinski dolg

Če smo še pred dvajsetimi leti pred zgodovinskim spominom na Zorka Jelinčiča zardevali, danes ni več tako. Na knjižnem polju smo v tem obdobju priče bogate bere, vredne njegovega publicističnega dela: leta 2000 je izšel zbornik referatov s simpozija v Tolminu, Zorko Jelinčič – Nad prezrtjem in mitom, kasneje, leta 2005, njegova pisma iz italijanskega jetništva Pod rdečim svinčnikom in v letu 2011 njegova izbrana dela Živim v besedi. Leta 2017 je izšel še oblikovno obnovljen in razširjen ponatis njegovega temeljnega pričevanja Pod svinčenim nebom (prva izdaja leta 1994). Na splošnem področju negovanja spomina nanj kot enega najvidnejših akterjev protifašističnega odpora na Primorskem naj omenimo njegovo simbolično »vrnitev« v Gorico, poimenovanje ulice po njem v središču Nove Gorice z odkritjem doprsnega kipa.

Zgodovina danes interpretiramo zelo različno, včasih tudi z vso mavrico politične navlake. Ne glede na vse moramo biti ponosni na take ljudi, ki so nas kljub velikim osebnim žrtvam in, kadar je bilo potrebno, tudi s trdo pestjo pred svetom zapisali kot svobodoljuben in pogumen narod z bogatim kulturnim izročilom, kot ponosne gospodarje na svoji zemlji.
 
Ostajamo še vedno pri hipotetičnem vprašanju iz naslova. Kaj bi danes ob po ponovnem širjenju najbolj skrajnih političnih strasti in nestrpnosti okrog nas rekel Jelinčič? Bi morda - podkovan z osebno in primorsko izkušnjo - udaril po mizi in nas pozval k treznosti, bi morda kot že tolikokrat zavihtel pero in nas opozoril kam to pelje. Mar smo res tako slabi učenci zgodovine? Vsaj Slovenci ne bi smeli biti pozabljivi.
Žarko Rovšček

Primorski dnevnik, 05.03.2020
Kaj bi danes rekel Jelinčič?

Kategorije:
Novosti Tuje TUJ Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

OBJAVLJALCI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.