Gorski vrtovi: V osrčju Kamniško-
Savinjskih Alp je sedlo, dostopno z obeh strani: iz doline Kokre in iz Kamniške Bistrice. Že pred stoletji so naravoslovci poznali njegovo botanično bogastvo.
Kot navadno se podava proti izhodišču nad Kamniško Bistrico. Mimo Žagane peči skoraj do tovorne žičnice, kjer parkirava. Na začetku je pot položna, med grmovjem opazim kresničevje, prve fuchsove prstaste kukavice, okroglolistni kamnokreč in nekaj za nižje lege značilnih gozdnih rastlin, ki pa ne cvetijo več. Ko se drevje olista, namreč nimajo več dovolj svetlobe, zato pohitijo s cvetenjem že zgodaj spomladi.
|
 |
 |
 |
Bela čmerika Kimastoplodni šipek
(Veratrum album) (Rosa pendulina)
|
Alpski nagnoj (Laburnum alpinum) |
Gorska ločika
(Cicerbita alpina) |
Pot se začne strmeje vzpenjati v ključih preko številnih drevesnih korenin in manjših ali večjih skal. Na spodnji strani velikega balvana je šaljivec (morda jih je bilo več) postavil lesene palice, kakor da bi lahko zadržale skalo, če bi se ji zahotelo kotaljenja v dolino.
Gozd postaja nekoliko redkejši, na levi strani je ozek jezik odprtega melišča. Tu že lahko vidim več cvetja: gozdne krvomočnice, belo čmeriko, koprivolistni jetičnik, grme kimastoplodnega ali gorskega šipka s prelepimi rdečimi cvetovi, ki ponujajo čmrljem, divjim čebelam, hroščem in muham trepetavkam dišečo pašo. Oprimem se kratke jeklenice na skalni strmini, mož je ne potrebuje. Za hip sedeva na pripravno klopco, da narediva požirek ali dva. Malo naprej nama iz navpične stene pokimavajo grmi alpskega nagnoja z rumenimi grozdi metuljastih socvetij. Nagnoj je zelo strupena rastlina, naj s svojim sladkim vonjem ne premami kogarkoli, da bi si socvetja ocvrl v testu za palačinke, kakor lahko pripravimo sladico iz robinije, po domače akacije! Nagnojev les pa pogosto uporabljajo za naravne ograje in kakšne improvizirane stopnice iz vej, ki se zelo upirajo gnitju in trohnenju.
 |
 |
 |
 |
Vretenčasti salomonov Pritlikava jerebika
pečat (Polygonatum (Sorbus chamaespilus)
verticillatum)
|
Lepi čeveljc
(Cypripedium calceolus) |
Koroška smiljka (Cerastium carinthiacum) |
Malo višje potka zavije na desno. Opazim, da je alpska ločika nastavila popke, razcvetenih pa je še malo cvetov. Med steblikami cveti manj razkošen vretenčasti salomonov pečat. Marsikdo se sprašuje, od kod mu tako čudno ime. Podobo pečata je neki botanik prepoznal na mestih, kjer se odcvetela rastlina odtrga (pri tleh), korenika pa na tem mestu naredi okroglo brazgotino.
Pritlikava jerebika je grm iz rodu rožnic, visoka do približno meter. Na vrhu vej požene socvetja rdečih popkov, cvetovi se komaj kaj razprejo. Ob koncu poletja lahko vidimo šopke rdečih plodov. Po listih je grm bolj podoben mokovcu kot jerebiki, ki ima pernato deljene liste. Seveda pa so vsi trije bližnji sorodniki lesnik in imajo užitne plodove.
Na prečnici v desno, preko poraščenega dela melišča, nenadoma zagledam ob potki našo najlepšo orhidejo, lepi čeveljc. Vsakokrat, ko imam to srečo, me presune njegova lepota. Nekaj metrov proč se pod potjo med gostimi vejami skriva še šest lepotcev.
 |
 |
 |
 |
 |
| Turška lilija (Lilium martagon) |
Glavičasti repuš (Phyteoma orbiculare) |
Dvolistni vimenjak
(Platanthera bifolia) |
Jajčasti repuš
(Phyteuma ovatum) |
Rjasti sleč
(Rhododendron hirsutum) |
Nadaljujeva pohod in grmovja je vedno manj, cvetja pa vedno več. Gorska špajka je že razprla svoja rožnata socvetja. Tako kot druge špajke je to dvodomna rastlina: na enih steblih so moški cvetovi s prašniki, ti so večji od ženskih cvetov z pestiči na drugih rastlinah. Logično: žužki najprej opazijo moške, poberejo prah in nato gredo na obisk še k ženskam, ki jih verjetno privabijo z vonjem in nagradijo z medičino.
Med najbolj postavne planinske rože spadata turška in kranjska lilija. Turška ima temnorožnate cvetove, ki jih je vsako leto več in so razporejeni po steblu. Spomnim se na primerek pod Krnčico, ki je štel preko 50 takrat še ne razcvetenih cvetov. Kranjske lilije so oranžne ali rumene (slednjih je največ na Snežniku), pecljati cvetovi pa tvorijo manj številčno ovršno socvetje. Lilija je sicer visoka, ne more pa se kosati z avstrijskim dežnom. Ta dežen je res mogočna kobulnica z močnim razvejanim steblom in velikim številom kobulastih socvetij na vrhu.
 |
 |
 |
 |
Črnikasta homulica Gozdni šebenik
(Sedum atratum) (Erysimum sylvestre)
|
Vardjanov košutnik (Gentiana lutea subsp. vardjanii) |
Navadni rožni koren (Rhodiola rosea) |
Razveseljujejo naju modri glavičasti repuši, beli dvolistni vimenjaki, temnovijolični jajčasti repuši, vse več pa je nizkih grmov rjastega sleča z rdečimi socvetji. Spadajo med najbolj značilne in poznane gorske grmovnice.
Med kamenjem tu in tam opazim drobceno tolstičevko, črnikasto homulico. Cvetovi so skromni, beli, po odcvetu se hitreje opazijo zvezdasta rdeča soplodja. Koroške smiljke množično naseljujejo grušč melišča. Tam sicer redkejši gozdni šebenik glasno opozarja nase z živorumenimi socvetji. Srečava nekaj postavnih debelolistnih bodakov, ki jih je prav tako nemogoče spregledati. Precej sreče (in pozorno oko) pa moraš imeti, da med stebli drugega zelenja opaziš okroglolistno zelenko.
 |
 |
 |
 |
 |
| Kranjska lilija (Lilium carniolicum) |
Gorska špajka (Valeriana montana) |
Debelolistni bodak
(Carduus crassifolius) |
Julijski lan
(Linum julicum) |
Okroglolistna zelenka
(Pyrola rotundifolia) |
Vzpenjava se med grmi ruševja, vrbovja in sleča, vedno več pa je kamnite goličave. Kamenje krasijo prelepi šopki julijskih lanov in rumenih kernerjevih makov. Takih še v cvetličarni ne bi znali sestaviti. Dopolnjeni so enkrat z villarjevo glistovnico, drugič z velikimi dežnovimi listi, tretjič z nežnimi šparnicami. Rožni koren je sam zase dovolj lep, zato ne potrebuje dodatkov. Iz močne korenike raste v bogatih šopih z drobnimi rumenimi, redko rdečimi socvetji. Posebno dekorativno pa pri njem delujejo stebelni listi.
Avstrijske črvinke, sicer zelo nežne klinčnice, bi lahko prezrli, če ne bi rasle v velikih šopih, saj imajo še manjše bele cvetove kot smiljke, le njihova stebla so nekoliko višja.
Skorajda nezavedno se bližava sedlu. Že slišiva piš vetrnice in vidiva zgornjo postajo tovorne žičnice kakih sto metrov više. Presenečena tukaj prvič zagledam nekaj rastlin vardjanovega košutnika, ki je sicer doma v Julijcih. Rumeni svišči tudi sicer v Kamniško-savinjskih Alpah ne rastejo. Mislim, da je tu edino nahajališče. Zelo se razveselim mikavnih sončnih rastlin s prašniki, ki med seboj niso zrasli. Preseneti me tudi njihovo zgodnje cvetenje, sedaj imajo plodnice že nabrekle.
 |
 |
 |
 |
Kernerjev mak Navadni slečnik
(Papaver kerneri) (Rhodothamnus
chamaecistus)
|
Avstrijska črvinka (Minuartia austriaca) |
Potočna sretena
(Geum rivale) |
Na sedlu pri koči se odpočijeva in pomalicava. A ne za dolgo, saj je tu kot običajno le vmesna točka. V bližini me vabijo potočne sretene, ki niso prav nič izbirčne glede nadmorske višine, da le imajo dovolj vlage. Malce višje se bohotijo vedno lepši skalnjaki z zaplatami alpskih veles, ranjaka, slečnika, petoprstnikov … Med travo in šašjem me kot že večkrat prej razveselijo čudovite kobulaste vetrnice. Tu in tam mi iz zelenine zadiši 'bonbonček' v podobi kamniške murke.
Želim ujeti cvetenje navzkrižnolistnega kamnokreča, ki raste na 'strehi' Grintovca, nad 2000 metri. Toda ne, danes ne bo šlo. Vreme nama ni naklonjeno. Na prečnici malo pred začetkom strehe naju ujame nevihta s sodro. Raje se vrneva, vsa premočena, do koče, kjer počakava, da sonce znova posije. Malo mi je žal, a se zavedam, da me bodo kamnokreči in številne druge rastlinske prijateljice čakale vsako leto skupaj s prekrasnimi razgledi.
Alenka Mihorič