Išči

Objavljalci

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kako je nastala smer JLA?

Mitja Košir: Dolina in gore nad njo spijo v temni poletni noči. Nešteto zvezd na jasnem nebu daje poznemu popotniku občutek, da vesolje živi.

Pod bližnjimi stenami šumi slap, tam se rojeva reka, ki se prek širnih ravnin na vzhodu izliva v daljno morje. V gozdu je vse tiho, le sem ter tja prek livade priplavajo nejasni glasovi vesele družbe v koči. Počasi stopava z Borotom po poti in uživava v mirnem večeru. Molčiva in sva s svojimi mislimi nekje daleč v daljavah, ovitih v somrak pozabe. Minili so dnevi, ki so nama veliko pomenili, in vroče si zaželiva, da bi se še kdaj povrnili. Nekje daleč so ostale gore, ki so nama sedaj dobre znanke, vendar je bilo srečanje le prekratko, da bi se izpolnile vse želje.

Skozi nizko obešene veje dreves se prikaže lučka in po nekaj korakih stopiva v zatohlo, zakajeno izbo. Kakšno nasprotje s čudovito svežim zrakom, polnim življenjem, tam zunaj. Vesela družba naju bučno pozdravi. Prijatelji slavijo in hitro se jim pridruživa. Pesem postaja vse glasnejša in počasi izgublja obliko, dokler se ne sprevrže v hripavo rjovenje, ki končno s pozno uro utihne.

Še vedno je temno, ko zapreva za seboj vrata koče. Svetilki nama pomagata iskati stezico med gostim grmovjem. Spotikava se prek korenin in rineva skozi goščavo. S porajajočim jutrom pa se le izvijeva iz gozda in pohitiva po stezi prek širnih melišč pod steno. Tretjič to sezono ubirava isto pot. Dvakrat nama je tam gori v tistih počeh in plateh spodletelo, danes pa imava resen namen splezati na vrh stene, pa naj bo, kar hoče. Vse bliže nama je strma stena, midva pa postajava molčeča in se vsak zase dvomljivo ozirava navzgor v grozeče previse. Gora z vso težo pritiska na naju. Teh občutkov, ko se zavedaš svoje majhnosti ob taki ogromnosti in popolnosti, se ne da popisati. Le trdna volja in zaupanje vase pomagata premagati take krize in tudi midva se prisiljeno neprizadeta navezujeva pri vstopu. Sonce je že začelo svoj zmagoviti pohod in vrhovi nad zatrepom doline so v zlati luči nadvse lepi in človek bi jih samo gledal, užival trenutke, ki se ne ponavljajo vsak dan in so tako minljivi.

Tistih nekaj raztežajev, ki jih že poznava od prejšnjih poizkusov, je hitro za nama in kmalu pri zadnjem klinu živo razpravljava o možnostih za naprej. Povsod se kažejo nepremagljive ovire in krepko se morava premagovati, da ne predlagava umika. Tokrat ne smeva popustiti; če greva danes nazaj, se dobro zavedava, da naju sem ne bo nikoli več. Izbiti si morava iz glave misel na poraz, kajti omahovanje je samo v nas samih. Dokler ne izčrpava vseh možnosti, za naju sestopa ni. Tisto, kar je sledilo potem, je presegalo vsa najina pričakovanja. Težave so bile res na robu najine zmogljivosti, vendar sva napredovala, to je bilo glavno. Vse v nama je vriskalo od iskrenega veselja, žarečih obrazov sva si dopovedovala, da bova zmogla to pošast in tudi v resnici je bilo vedno več upanja. Vsako delo, ki ima smisel, daje človeku novih moči, novega poleta, in ravno to smiselno delo ločuje človeka od živali. Tudi najino delo v tej steni je končno dobilo svojo smiselno osnovo in sedaj srečna sediva na ozki polici dva raztežaja pod robom stene. Sence v dolini postajajo vse daljše in iz mračnih gozdov segajo temne roke noči vse više po stenah. Od nekod z juga se vzamejo grozeči oblaki in mokre megle se cefrajo na grebenih, silijo vse niže in zakrivajo vedno več gora. Dolina pod nama izginja v morečem somraku in krepko morava pohiteti, če hočeva, da naju huda ura ne ujame še v steni. Boro se požene v previs in kmalu mi izgine izpred oči. Vrv mi vse počasneje teče skozi roke, dokler se popolnoma ne ustavi. Pokliče me za seboj.

Z glasnim vriskom naznaniva mračni naravi okoli naju, da sva uspela; začrtala sva novo težko smer v navpičnih stenah Šit. Ponosna sva nanjo. Prve kaplje padejo, ko plezava zadnje lažje metre pod vrhom. Po udobni lašti zlezeva iz temnih, previsnih globin v prijazni svet Jesihove smeri. Za vrh v tem vremenu nimava več časa, močno že dežuje, drobni potočki curljajo prek skalnih pragov in se zlivajo v vedno večje vodne curke, ki nazadnje v slapovih padajo prek sten. Dobro poznava ta konec, vendar le s težavo tipava v vse hujši temi navzdol. Previdno preplezava strme, mokre skoke, se baševa po algastih kaminih in sploh tavava kot slepca vse niže. Popolnoma se že stemni in nevihta je na vrhu svoje moči, ko obesiva mokro vrv v zadnji klin. Previdno se spuščava v grozečo temo. Koliko je še do dna in ali bo vrv dosegla, naju skrbi, končno pa le dosežem z nogami pesek, pod steno sem. Boro kar pada k meni in na vrat na nos jo ucvreva po melišču navzdol. Mokra sva kot žabi in voda se nama neusmiljeno cedi za vrat, namaka obleko in žvrklja v čevljih. Da je vsa stvar še hujša, v temi izgubiva stezo pod nogami in zakolovrativa v mokro goščavo. Le kaj bo z nama, brez svetilk, ki so nama že dogorele? Tako na slepo tipava naprej, padava čez z mahom poraščene skale, se zaletavava v veje in si otresava vodo z drevja na glavo. Nasploh je vse to početje bolj smešno kot tragično. Vadiva se v „cirilici” in sva glasna, da prevpijeva celo bučanje nevihte. Kdo ve, do kod bi takole rila skozi to nesrečno gmajno, da se ni med bliskom pokazala na najini levi koča, vsa mokra in temna. Premočena, popraskana in strgana planeva v sobo in zvaliva z ramen težka nahrbtnika. Nobenega obiskovalca ni več, le oskrbnica Mima sedi v kuhinji. Toplo je tukaj in hitro se preoblečena spraviva nad zaloge v shrambi. Ves dan nisva nič zaužila in sedaj izginjajo ogromne količine v najina želodca. Posebno Boro je pri tem delu nedosegljiv. Na vrh pa proti prehladu izpijeva še liter kuhanega in izgineva v zgornje prostore počivat. Uroš, ki ob taki pozni uri že spi, se zbudi in naju nagradi s širokim smehljajem. Veliko nama pomeni njegovo priznanje in polna nekega blaženega občutka se zlekneva na postelji. V polsnu se mi še vedno kažejo žive slike današnjih dogodkov in postajam otožen. Za leto in pol bom zapustil to meni najdražje prizorišče in odšel služit bogu Marsu. Pogrešal vas bom gore, toda kjerkoli bom, mi boste dajale moči in poguma in vrnil se bom k vam takoj, ko bom mogel. Spanec je vse močnejši in med razmišljanjem, kako naj smer imenujeva, zaspim.

Povem vam še to, da sva naslednji dan v knjigo zapisala „smer JLA”. Marsikaj je govorilo v prid temu imenu. Mac, ki si je smer izmislil, je že vojak nekje v Hercegovini, jaz bom čez nekaj dni odšvigal služit domovini, Boro pa se zaenkrat še spretno izogiblje vprašanju, kdaj bo oblekel vojaško suknjo. Je pač študent, vendar kot moški potomec svojega očeta mora računati z najmanj enoletnim klimatskim zdravljenjem v eni izmed neštetih vojašnic v naši deželi.

Tako je danes v severni steni Šit nad prekrasno Planico v družbi najtežjih smeri tudi smer naše armade in ni ji treba biti nerodno, saj sodi med najtežje.

Mitja Košir

Iz arhiva - pripravil Peter Mikša

Naša obramba
, 12/1972, str.14-15.
 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

OBJAVLJALCI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.