Andreja Žibret: ... registriran markacist.
Kako postaneš registriran markacist?
Odgovarja Bogdan Seliger, inštruktor markacist in vodja odseka za planinske poti meddruštvenih odborov planinskih društev Notranjske.
Pri Planinski zvezi Slovenije (PZS) deluje skoraj 900 markacistov, ki planinske poti markirajo, čistijo in urejajo prostovoljno, v dobro vseh planincev in obiskovalcev gora. So prostovoljci, koliko je med njimi starejših?
Registriranih prostovoljnih markacistov PZS je 884, s preostalimi še aktivnimi markacisti in prostovoljci v planinskih društvih, ki pomagajo pri urejanju planinskih poti, pa nas je več kot 1100. Glede na povprečno starost 53 let je jasno, da nas je kar nekaj starejših, lani približno 63 odstotkov, letos nekaj manj zaradi novih, ki so letos opravili tečaj. Je pa še 21 odstotkov takih, ki so aktivni markacisti več kot 20 let, nekateri so mlajši od 53 let.
Kaj vse so njihove naloge?
Naloge markacistov so povezane z dejavnostmi na planinskih poteh. Že zakon o planinskih poteh podaja naloge, podrobno so opredeljene tudi v pravilniku komisije za planinske poti. Grob seznam nalog markacistov vključuje osnovno vzdrževanje planinske poti, torej obnovo markacij in drugih označb, rezanje podrasti, enostavno odvodnjavanje, pa tudi postavljanje drogov in montažo usmerjevalnih tabel. Obvezno je najmanj enkrat na leto pregledati planinske poti. Na zahtevnejših terenih je treba naravne prehode opremiti z lesenimi nadelavami, kot so stopnice, protierozijska zaščita, lesene ograje, pa tudi kovinske naprave, kot so klini in jeklenice, za olajšanje prehoda. Treba je poročati o svojem delu, se odločati za začasne zapore planinskih poti, včasih je treba pripraviti in izvesti novo traso planinske poti ali pa se odločiti za opustitev planinske poti, pa s tem še vsa druga opravila, povezana s spremembami planinske poti.
Kako postaneš registriran markacist?
Registriran markacist PZS postaneš tako, da opraviš tečaj za markaciste kategorije A, ki ga razpisuje komisija za planinske poti. Imeti moraš najmanj 16 let, biti član planinskega društva in sposoben gibanja po planinskih poteh. Na tečaju pridobiš znanje za osnovno vzdrževanje planinskih poti z ročnim orodjem, na koncu je tudi preizkus znanja in vsi, ki ga opravijo, so ob zaključku tečaja že registrirani markacisti. Pozneje lahko nadgradiš znanje s tečajem za kategorijo B, ki pa zahteva dveletno pripravništvo. V vsakem primeru je treba licenco vsakih pet let obnoviti na kratkem usposabljanju.
Ali poteka kakšno usposabljanje?
Seznam usposabljanj je dostopen na spletni strani komisije za planinske poti, smo pa v začetku maja končali tečaj za markaciste kategorije A, ki je bil tokrat v Prekmurju, pred tem je bil aprila tečaj v domu pod Ježo. Trenutno smo dobili nekaj več kot 40 novih markacistov, obnovitveno usposabljanje je bilo na Ermanovcu. Maja bo še tečaj za markaciste kategorije B.
Ali je markacistov dovolj, glede na to, da je planincev čedalje več, planinske poti pa se nenehno spreminjajo?
Tako kot poti so tudi markacisti živa stvar. Usposabljajo se novi, nekateri pa zaradi različnih vzrokov opustijo to dejavnost. Mogoče je pogosto problem v društvih, kjer je en sam ali pa se zgodijo razhajanja, tako kot velja za vse, seveda pa tudi pri markacistih nekateri prehitro dokončno odidejo.
Markacistov je premalo. Če gledamo povprečno dolžino planinskih poti na markacista, je ta v povprečju od 12 do 15 kilometrov, imamo pa tudi neslavne rekorderje – planinska društva, v katerih je več kot 75 kilometrov na markacista. Za društveno in prostovoljsko dejavnost so take številke daleč previsoke.
Kako navdušiti planince, tudi starejše, da postanejo markacisti?
Do zdaj meni znani primeri so, da se nekdo za to odloči sam ali v sodelovanju s kolegi, pogosto je dodatna spodbuda na akcijah urejanja poti ali v planinskih društvih, so pa tudi jabolka, ki ne padejo daleč od drevesa. Predvsem imata največjo vlogo planinsko društvo ali družba, pa tudi planinske družine, in pri tem je treba dajati pozitivne zglede.