Išči

Objavljalci

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kavkaz 76 1. Mariborska alpinistična odprava

Filmsko besedilo k filmu Kavkaz 1976 - prva Mariborska alpinistična odprava

Kavkaz 76 1. Mariborska alpinistična odprava

 

BESEDILO K FILMU KAVKAZ 1976                                                                                                                                                   Inko Bajde oktober 1976

Udobne mehko oblazinjene sedeže Tupoljeva , ki je pristal v Mineralnih vodah, smo sredi noči zamenjali za majhen in utrujen avtobus, ki nas je v zgodnjih jutranjih urah odložil v zaselku imenovanem Črni potok. S prvitni sončnimi žarki smo dočakali tudi kamion.

Najprej cesta skozi sotesko, zatem kolovoz, ki se je kaj kmalu ispremenil v brezpotje, zmorejo ga le robustno grajena vojaška vozila, kakršen je naš kamion s ponosnim šoferjem. Prijel se ga je vzdevek Garry Copper. Z neverjetno lahkoto in rutino vodi svoje vozilo. Še preden zapeljemo skozi vas Bezengi, se na jasnem modrem nebu izriše značilna v belo odeta podoba lepe gore GESTOLE. Srce močneje utripa, saj smo že siti napornega potovanja.

Živordeči in modri opleski pločevinastih kritin, lepo grajenih poslopij sredi velikega zelenega platoja ob sotočju dveh ledniških moren, z edinstvenim ozadjem mogočnih vrhov, Centralnega Kavkaza, to je podoba tabora Bezengi - 2200 m in na tej višini presenetljivo doboro opremljeno taborišče z lastno elektrarno, jedilnico, kuhinjo, kinodvorano in nekaj večnamenskimi prostori za družabno življenje bodo poslej naš drugi dom. Prileže se dan počitka.

Prva tura velja ogledu Misis Koša, Bezengijski steni in izbiri ciljev v njej. Aklimatizacijski vzpon na 4250 m visoki Trapeznik je že uspešno opravljen - zdaj so na vrsti pomembnejši cilji in tudi vremenska napoved je ugodna. MIŽIRGI torej ne sme več čakati. Krošnje in nahrbtniki so natrpani z opremo ter hrano, ki jo bomo potrebovali naslednje dni v višinskih taborih ena, dva in tri. Prikupna stezica se vije ob robu porasle stranske morene ledenika in se zlagoma dviguje vse do Misis Koša.

Odločimo se za počitek, sami smo sredi te pisane idile, kalijo jo le mnoge spominske plošče alpinistov, ki so končali svoja življenja v stenah nad Bezengijem in grmenje zastrašujočih plazov, ki zapuščajo strme vesine severnih sten. Tabor Bezengi je že daleč za nami, o njem ne razmišljamo več veliko. Vidimo le še cilje pred seboj. Zgodi se da od časa do časa uperimo aparate in kamero nazaj v smer od koder smo bili prišli. Naj filmski  trak beleži spomine za stare dni, ko bo odprava v Kavkaz, za nas le še pretklost.

Preprost mostiček ponuja varen prehod s krajne ledeniške morene, čez hudournik ledenomrzlih voda, na ledenik, razgiban in dinamičen svet belega ledu, razpok, mlinčkov, potočkov in tolmunov.

Rahel veter hladi razgreta telesa, ki se izdatno potijo pod zajetno težo tovorov in vplivom višinskega sonca. Hoja po ledeniku zahteva opreznost, ki se čedalje bolj stopnuje. Kako majhni in revni smo v primerjavi s svetom ki nas obdaja, se zavedamo šele sedaj, ko je za našo odpravo postal resničnost. Ne menimo se za težave, hitimo ciljem naproti. Vse se zdi kot na dlani, potem pa hodiš in hodiš. Petindvajset kilometrov dolga pot od tabora Bezengi do DŽANGI KOŠA , ter našega prvega višinskega tabora v enem dnevu, niso mačje solze.

Čas kosila je in privoščimo si ga. Pošteno smo se dvignili, zato olajšani sedemo. Med premorom z očmi sledimo neskončno dolgemu nasipu ledeniške morene, ki vodi do Avstrijskega bivaka in nato do Džangi Koša. Premor je dobrodošel tudi za filmanje in fotografiranje. Le kratko popoldne še imamo na razpolago, doseči moramo namreč mesto, kjer bomo postavili prvi višinski tabor.

Džangi Koš in le kratek oddih, zatem pa strm vzpon do mesta kjer bomo postavili prvo višinsko taborišče, ki leži na nadmorski višini nekaj čez 3000 m.

Svetloba pojema, z njo pa ugaša tudi dan. Dan, ki je bil podoben dnevu nosačev, zato ni čudno da na tej višini postavljanje tabora predtavlja določen napor. Srebrne palatke , ki jih boža večerno sonce bodo to noč nudile toplo zavetje-prvo zavetje po vzponu današnjega dne.

Načelnik tabora Bezengi in reševalci so lahko brez skrbi - Bogo sporoča po radijski zvezi v tabor. Višinsko taborišče je postavljeno.

Preden lezemo k počitku še opravilo za doktorja in njegovega asistenta. Sovjetska alpinistka, si je namreč na turi precej poškodovala gleženj, zato ji Bogo in Venček pomagata.

Obeta se čudovit dan. Prvi jutranji sončni žarki se že dotikajo vršnega grebena in najvišjih vrhov Bezengijske stene, med tem ko smo mi že dolgo časa na delu. Sonce se vse bolj in bolj upira v viseče ledenike in strme snežne vesine, ki grozijo da se bodo pod vplivom težnosti vsak trenutek sesule in s truščem zgrmele v dolino. Grmenja plazov, ki je skoraj dnevno na sporedu smo že vajeni - pozna se namreč, da je letos v Kavkazu vladala huda zima. To potrjujejo tudi domačini in vodstvo tabora, zaradi česar nam odsvetujejo vzpone v severnih stenah.

Tretja stopnja ledenika za trenutek ustavi napredovanje. Vrv ledni klini in dereze morajo iz nahrbtnika z vsakim korakom bolj in bolj spoznavamo podobo divjega ledeniškega sveta, z orjačkimi skladovi ledu, seraki in razpokami brez dna, ki nikoli ne mirujejo.

Pametnejši odneha, tokrat so to bili šivi na mojih hlačah. Strma ledena bariera ustavi napredovanje, Boro se brez nahrbtnika pregolfa čeznjo, mi pa mu ob vpetih vrveh brez težav sledimo.

Drugo višinsko taborišče naj bi postavili na tem mestu. Smo 4200 m visoko od koder ob zatonu sonca opazujemo prikupno, vsaj na pogled prijazno steno 5025 m visokega Mižirgija, ki ga nameravamo osvojiti skozi strm kuloar in čez vrh Bezimenaja.

»Hajd na delo«! Majhen kopen pomolček sredi razpenjenega ledu in snega bo dovolj pripravno mesto za palatko. Le zravnati ga je treba.

Bencinski kuhalnik brni in ustvarja prijetno vzudšje. Tekne nam v glavnem le tekoča hrana. Molče razmišljamo »le kaj bo prinesel jutrišnji dan«? Slutimo spremembo vremena, a si tega ne upamo glasno priznati.

Zavijanje vetra s snežnim metežem, ki obupno stresa majhno palatko, zametena oprema, nizki temni oblaki, ki zakrivajo pogled, to je podoba novega dne.

Včeraj prijazna in vabljiva stena Mižirgija, je danes njeno pravo nasprotje. Bela in oškropljena, je kakor da bi se čez njo razlilo apno. Položaj v katerem se nahajamo zahteva torej odločitev. Počakajmo torej!

Vreme se je sicer izboljšalo, toda zapadlo je obilo novega snega. Zaradi tega smo na nogah že zelo zgodaj. Sren i trda vrhjna plast snega omogočata hitro napredovanje, pa tudi nevarnost plazov, preden se sneg dododbra razkroji pod vlivom sonca, je bistveno manjša.

PIK PANORAMNY je naš nov izbrani cilj. Strmo je, zgoraj sren, spodaj vodni led, dereze nočejo in nočejo zagrabiti. Le počasi in previdno pridobivamo na višini.

Izdolbena polička v led, klin, ki ga zavrtam vanj, rahel zdrs leve noge in že sem cez prečko v suhih skalah. Sedaj lahko pridejo ostali za menoj.

Razčlenjen sklani svet nas vodi vse bližje in bližje vrhu. Ni veliko prostora na njem, zlasti potem ne, ko nanj prileze še naš snemalec Venček.

Prečudovit je pogled na razburkani svet kavkaških gora, tja do najvišjega med njimi, kopastega Elbrusa.

Vso pot, ki smo jo doživljali pri vzponu, jo sedaj še enkrat podoživljamo ob povratku v tabor. Nočemo hiteti, zdaj dajemo duška, tudi svojim fotografskim in filmarskim sposobnostim.

Majhna nepozornost in kaj hitro se znajdeš v pasti - tokrat na srečo, nedolžni!

Le mokra oprema in umazano perilo, spominjajo na težave minulih dni. Toda, razpoloženje je dobro, oprema se suši, perilo pa je pravkar v pralnem stroju (ročno pranje v potoku – na filmu vidno, zato na tem mestu pripomba).

Kakorkoli že, mesec dni bivanja v kavkaških gorah je hitro, prehitro minil. Napočil je trenutek

slovesa.

Še enkrat smo s pogledi objeli vse tisto bogastvo, milijone ledenih in snežnih kristalov, ki krasijo

mogočne in razsežne stene štiri in pettisočakov Centralnega Kavkaza, od katerih se poslavljamo

in h katerim bi se še kdaj radi vrnili.

Pozdravljena domovina - pozdravljena bučna množica ljudi svojcev, prijateljev in znancev, ki nas pričakujejo po pristanku letala na Mariborskem letališču. To je nepozaben trenutek. Tak, ki bo ostal zapisan v spominu slehernega udeleženca opdrave za vselej. Mnogi se zavemo šele sedaj, da to hkrati pomeni tudi uspešen konec prve Mariborske alpinisitične odprave, ki smo si jo vsi tako srčno želeli. Pravkar vstopa v preteklost. Že jutri bodo misli uperjene k novim ciljem.

Ponovno natipkano po tonskem zapisu     1998 -02-21

Razmišljanja – 46 let pozneje

Bile so to odprave, ki so bile zasnovane na izmenjavah med Sovjetskimi in Slovenskimi alpinisti na principu stroškovne samoudeležbe za potovanje, med tem, ko je bilo za bivanje in prehrano poskrbljeno s strani gostitelja. Tako sodelovanje se je dokaj uspešno vrstilo kar nekaj let, še iz časov predsedovanja PZS Dr. Mihe Potočnika. Bile so to izvrstne in poučne expedicije, v Kavkaz in Pamir, saj je zlasti za naše mnoge kasneje uspešne alpiniste tudi v Himalaji predstavljalo odlično poučno uro za obnašanje in nabiranje izkušenj v gorah pet in šesttisočakov, v krutih razmerah, ki tam vladajo. Obisk so nam vrnili alpinisti s Kamčatke, ki so nekaj dni preživeli v dolini Vrat, potem pa so si zaželeli še naše morje. Zaključek srečanja smo izvedli na planinski postojanki PD Kozjak tik pod Tojzlovim vrhom na Kozjaku. Takrat smo Ljudmilo Agranovskajo tudi sprejeli za častnega člana AO, kot nosilke prestižnega naziva “snježni bar”, za kar je potrebno osvojiti vse sovjetske šesttisočake. Kot tedanjemu načelniku odseka mi je posredovala spisek svojih že omenjenih vzponov; original njenega pisma pa se sedaj nahaja v planinskem muzeju v Mojstrani.  Vodja odprave je bil Danilo Škerbinek član PD in AO Kozjak, ki je štela 10 udeležencev, od tega 6 udeležencev AO Kozjak (Danilo Škerbinek, Boro Jerabek, Štefan Senekovič, Marjan Curk in Inko Bajde) 2 udeleženca Kroškega AO (Matjaž Zanoškar in Edi Drofenik) Franček Vogelnik kot fotograf in herbarist član OD Matica Maribor, kot zdravnik (stomatolog specialist) pa Bogdan Pavlin. Pred odhodom odprave smo udeleženci imeli sestanek na sedežu PZS V ljubljani ob prisotnosti tedanjega predsednika PZS Dr. Mihe Potočnika in načelnika komisije za alpinizem Toneta Škarje, kjer smo bili deležni še nekaterih podrobnosti vezanih za realizacijo odprave. Po končanem delovanju v gorah, so nam sovjetski kolegi na povratku omogočili še ogled Pjatigorska in seveda Moskve. Danes po tolikih letih, razpadu Sovjetske zveze in Putinovi avanturi – brutalni vojni and Ukrajino z grozo ugotavljam, da so vse nekdanje vezi ne le pretrgane pač pa tudi pokopane, saj je malo verjetno, da bom dočakal dan normalnejših odnosov in sožitja med narodi.

Razmišljanja 46 let pozneje

Značke:
GL4

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

OBJAVLJALCI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.