Brezno Klemenškov pekel se nahaja v bližini slikovite Klemenškove kmetije v Podolševi. V preteklosti je bil Klemenškov pekel eno najglobjih jam v tedanji Jugoslaviji,
... danes s svojimi 310 metri globine zaseda 43. mesto na globinski lestvici najglobjih brezen pri nas.
Razgledi pri kmetiji Klemenšek so me vedno očarali in tudi tokrat ni drugače. Hitro nase navlečemo jamarske kombenizone in ostalo kramo in že smo na poti proti jami. Letošnji prvi sneg lepo "drži", ko se v čudovitem sončnem dnevu bližamo gozdu. Zaradi prepiha iz jame že od daleč vidimo migetanje listja in tanjših vejic nad jamo. Vrv pritrdimo na bljižnje drevo, sledi še kratko preverjanje opreme, takoj zatem se začnemo eden za drugim spuščati v podzemlje.
Prve zapiske o tej jami sem našel v knjigi Savinjske Alpe, ki jo je uredil Fran Kocbek leta 1926.Tam na strani 199 piše: "Pekel pri kmetu Klemenšku (1158). Pozimi prihaja iz njega hlap, da drevje nikdar ne zmrzne in postane ilingasto (ivje). Iling imenujejo tudi zmraznico"
Globoko spodaj zaslišim: Prooostoo. Vpnem vrvno zavoro in pričnem s spustom, kmalu sem pri prvem sidrišču, kjer se prepnem in nadaljujem spuščanje. Ozrem se proti vhodu, kjer se vidi le še tanka črta dnevne svetlobe, takoj zatem postane popolnoma temno. Zavrtim piezo vžigalnik in po kratkem poku okolico razsvetli lepa svetloba karbidne svetilke. Globoko spodaj na grušču 52 metrov globokega vhodnega brezna zagledam svoje tovariše, ki se počasi pomikajo proti naslednji stopnji. V jami globoko pod površjem, daleč od telefonov in interneta so tovariši na katere se lahko zaneseš edino, kar imaš.
Prvi so Klemenškov pekel raziskali jamarji iz jamarskega kluba Črni galeb iz Prebolda. Leta 1973 so ga pregledali do globine 130 metrov, kjer so po tedanjih ocenah naleteli na okoli 100 metrsko vertikalo. Naslednje leto so ga v dveh akcijah raziskali do dna na globini 310 metrov.
V nadaljevanju se na stropu vidi nekaj kapnikov. Iz transportne torbe/prasice vzamem plastično posodo v kateri je fotoaparat. Udobno se namestim na vrvi in iščem motive v okolici. Naredim nekaj posnetkov in počasi shranim aparat nazaj v tapecirano posodo in nato v prasico. Stene kratkih brezen so polna ostrih skalnih robov, na tleh je polno podornega kamenja. Močan prepih nakaže bližino večjega brezna. Še kratko prečenje in že smo na nekakšnem balkonu, na vrhu 80 metrskega brezna. Takoj pričnem s spuščanjem v brezno velikih dimenzij. Od nekod začne zoprno kapljati voda, karbidka nenadoma ugasne. Nadaljujem spuščanje v popolni temi. Ker plamen ne gori, takoj zavoham acetilen, karbidko pa prižgem šele na naslednjem sidrišču.
V Savinjskih Alpah piše: Nekoč so pri Klemenšku orali za praznik Najdenja sv. Križa (3. maja). Na ta dan kmetje navadno praznujejo. Naenkrat pa so jim voli ušli in so tekli proti Peklu ter skočili v globoko jamo. Čez nekaj časa pa je prinesla voda jarem pri Pečovskih studencih na dan.
Vrv enakomerno drsi skozi vrvno zavoro, zaradi kapljanja vode občasno rahlo zasvrši, saj je zavora zaradi dolgega spusta že vroča. Še nekaj metrov in že se dotaknem grušča na dnu brezna. Prijatelj na vrhu brezna mi nekaj zakliče, žal ga ne razumem.Nekajkrat zakličem nazaj, vendar brez uspeha. Kratke konce vrvi, ki sem jih prinesel zraven shranim na varno pod veliko skalo, da bodo pripravljene za naslednje akcije.
Ena zadnjih resničnih pustolovščin je raziskovanje podzemnega sveta.Tako kot visoke gore in drugi podvigi, usmerjeni k odkrivanju neznanega, imajo jame posebno zgodbo. Kajti odkritja so vezana na naključja v človekovemu življenju in pričajo božji iskri, skriti v človeku. Kakor je človek nebogljen, posega po nebu. Kdaj pa kdaj pridemo do zvezd v globinah zemlje.
Clara Ferlatti
Karbidka čedalje bolj nagaja. Močno jo pretresem, očistim gorilec. Kot vedno kadar ji nič ni prav začnem govoriti sam z sabo. Vendar nič ne pomaga. Bo kar držalo, kar mi je dejal neki jamar: karbidka je ženskega spola in koliko ji posvetiš pozornosti tako pač dela. Zgleda, da je na odušku ostalo še nekaj blata iz ožin novih delov Kostanjeviške jame.
Počasi priplezam nazaj proti vrhu 80 metrskega brezna. Sedem, da si odpočijem in popijem nekaj požirkov vode. Prijatelj me opozori na razpoko, ki se vije na levi proti stropu. Saj ne more biti nova pravim, verjetno je tako že tisoče let, vendar vidi se, da je nova. Tu smo bili že mnogokrat pa je nikoli nismo opazili. Če se skala odlomi po tej razpoki bo v globino zgrmel blok za polovico stanovanjske hiše, vključno z današnjim počivališčem. Razpoko bomo v prihodnosti vsekakor spremljali.
Brezna si sledijo eden za drugim in že smo pod vhodnim breznom. Do vrha je še dobrih 50 metrov žimarjenja. Ko izplezamo je zunaj že lepa zvezdnata noč. Utrujeni odidemo proti avtomobilom, kjer nas čakajo suha oblačila. Kakšno razkošje je to. Suha oblačila. Kako malo je včasih potrebno, da je človek zadovoljen.
Udeleženci: KŠJK Speleos-Siga Velenje, DZRJ Simon Robič Domžale, JK Tirski zmaj Ljubno ob Savinji in Penjački klub "AS" iz Beograda.
Bernard Štiglic