Trije vrhovi za izpolnitev želje biti v objemu gora.
Na izhodišče današnje poti pri spodnji postaji tovorne žičnice V koncu pripeljem še v temi, visoko na nebu pa se že kažejo obrisi prihajajoče se zore. Zamenjam obutev in oprtam nahrbtnik ter ob soju čelne svetilke stopim na pot.
Pred menoj vidim odsev luči pohodnika. Stopam po stezici, ki se pne skozi gozd, preči dve novejši gozdni cesti, ki so ju napravili za sečnjo dreves in že je tu zora. Ugasnem luč in kmalu dohitim predhodnika. Čeprav še ne sije sonce in pihlja rahel vetrič, mi polzijo prve potne srage po obrazu in je potrebno prilagoditi hojo in upočasniti korak. Dolgo se vije pot skozi gozd. Končno stopim iz gozda v Kokrsko dolino in s tem na kamnito pot, ki me sprva popelje pod stene Malega vrha ter nato po grušču po dolini v serpentinah med Kalško goro in Malim vrhom proti Kokrškem sedlu. Da se poletje v gorah počasi izteka, kaže večinoma odcvetelo rastlinje in le še jesenske rože razveseljujejo pohodnike. Pred sedlom je nameščeno na poti nekaj stopnišč, ki olajšajo izstop iz doline. Koča na sedlu je odprta, a v zgodnji jutranji uri zunaj ni obiskovalcev. Ozrem se proti Grintovcu in za njim je viden del grebena Kokrške Kočne. Mimo koče grem čez strmo pobočje do izravnave, kjer strmina popusti in pridem do razpotja. Desno gre pot proti Skuti, medtem ko sam stopam dalje in se spustim na bolj raven svet Spodnjih jam, od koder se vzpenjam proti strehi Grintovca. Srečam nekaj pohodnikov in že sem pri razpotju. Desno vodi pot na Grintovec, levo pa proti Kočni in po tej komaj opazni stezici med travami stopam proti zahodu. Nad seboj zaslišim in nato vidim trop ovac in malce kasneje, ko stezica zavije desno, pričnem spust po izpostavljenem pobočju. Na nekaterih predelih je potrebno popolna zbranost in pazljivost, da ne bi prišlo do morebitnega zdrsa s stezice. Ko dosežem vznožje pobočja, stopim na razgibane travnate Srednje Dolce, od koder so lepo vidna že melišča pod stenami Kokrške Kočne in na spodnjem grebenu vidim osamljen bivak.
Grem preko trav do razpotja. Desno gre pot proti Dolški škrbini in nato naprej na Jezersko Kočno in Grintovec, jaz pa stopam levo v smeri bivaka in Kokrške Kočne. Prečim melišče, dosežem in pričnem vzpon čez kratko grapo. Na vrhu grape je lepo viden bivak nižje, do katerega vodi neoznačena stezica. Stopam desno navzgor in kmalu sem zopet na melišču, kjer v zgornjem delu melišča prečim v levo in stopim na zahtevnejši del poti. Nad seboj na grebenu vidim pohodnika, kateremu pokažem nižje odcep markirane poti in nadaljujem vzpon večinoma po skalah ob krušljivem svetu grape ter dosežem greben, od koder z lažjim plezanjem se vzpenjam po pobočju. V zadnjem delu vzpona postane pot bolj strma in je delno zavarovana z nekaj jeklenic in klini ter me popelje na vrh 2520 m visoke Kokrške Kočne z lepimi razgledi na okolico.
Naredim kratek odmor, fotografiram in tedaj pride na vrh že prej viden pohodnik, s katerim ugotoviva, da imava danes skupno pot na obe Kočni in Grintovec. Kmalu zapustim vrh in se podam po markirani poti na naslednjo Kočno. Pot je varovana, a na nekaterih delih so tudi razmajani klini, tako da previdnost ni odveč. Pot gre navzdol v grapo med obema Kočnama in nato se vzpenjam okoli vzhodnega na severno pobočje, kjer me markacije povedejo proti vrhu. Malo pod vrhom je vpisna skrinjica in le nekaj metrov višje je vrh Jezerske Kočne na višini 2540 m. Na ozkem vrhu je prostora komaj za peščico pohodnikov in je ob mojem prihodu zaseden. Pogledam in fotografiram z vrha in se nato umaknem do skrinjice pod vrhom, kamor je že prispel meni znani pohodnik. Izrečeva še nekaj misli o poti in nato pričnem spust proti grebenu Dolška škrbina, kjer se pod njegovimi stenami končajo prostrana melišča Zgornjih Dolcev.
Na strmem pobočju je precej pletenic in klinov, ki pomagajo premagovati kritična mesta. Ko dosežem greben škrbine, del poti poteka po globoki polici, ki preseka prepadno steno. Ni prostora za stoječ prehod temveč se moram nekaj metrov plaziti, da se nato ponovno vzravnam in nadaljujem pot, ki se prevesi na pobočja nad Ravensko Kočno, ki vodijo proti Češki koči. Nekoliko nižje je odcep desno za Grintovec in po njem se vzpnem nazaj na razgiban greben. Pot gre nato navzdol in pod samim grebenom. Ponovno vidim znanega pohodnika še visoko nad menoj in še enkrat mu sporočim potek poti, nato pa se spustim s pobočja grebena na pobočje Grintovca.
Sprva se vzpnem, nato prečim v levo in okoli pobočja na sever po varovani poti proti Mlinarskemu sedlu. Na razpotju grem desno in preko strmega pobočja, kjer je še nekaj varoval, prispem na najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp. Vrh Grintovca leži na 2558 m nadmorske višine in na njegovem vrhu je nekaj planincev, katerim se pridružim v pogledih na sosednje vršace, katerih vrhovi se kopljejo v soncu in pod katerimi prevladuje bela odeja oblakov. Po pobočjih Kokrške in Jezerske Kočne ter po strehi Grintovca se plazijo meglice. V zavetrju pod vrhom na soncu ostanem nekaj minut, se okrepčam, odžejam in nahranim pernatega prijatelja ter nato stopim po pobočju navzdol srečujoč številne planince, ki hite na vrh.
Pod Malim Kokrškim Grintovcem stopim v rahlo meglico oblaka in v sopari nadaljujem spust. Pod oblak stopim na Spodnjih jamah, od koder grem še malce navzgor in se nato spustim do doma na Kokrškem sedlu, kjer naredim še zadnji odmor na poti.
Po lesenem stopnišču se spustim v Kokrsko dolino. Dolg je spust do gozda in nato po poti do izhodišča ture. Ko se pripravim na vožnjo, prideta planinca in zaprosita za prevoz. Prisedeta in ju zapeljem do njunega avtomobila, ki sta ga parkirala skoraj v dolini in jima s tem prihranim dober del pešačenja.
Pohodna tura na tri vrhove je za menoj, pred menoj je le še vožnja do doma.