Krožna pot na vrh gore.
S prvo svetlobe jutranje zore hitim s pripravo zajtrka in nekaj čez peto uro sem na vožnji. Prvič ustavim ob cesti na robu Ljubljane, da fotografiram sončni vzhod in drugič pred Tržičem, da ujamem v objektiv Kriško goro s Storžičem, za katerim je slutiti sonce. Še nekaj kilometrov vožnje in za zadnjim predorom v prvem ovinku zavijem s ceste in parkiram pri cestarski bajti ob gozdni cesti, kjer sta že dva avtomobila.
Zamenjam obutev, oprtam nahrbtnik in stopam po slabi cesti mimo naslednjih avtomobilov. Cesto so močno poškodovali delovni stroji po sečnji, vožnji in vleki podrtih dreves. Malo višje cesta preči hudournik in se spremeni v širok kolovoz, ki je prav tako v slabem stanju. Vzpenjam se in opazujem gore nad Ljubeljem, katere vrhove je komaj obsijalo sonce. Stopam strmo navzgor ob delno zaraščanem melišču, po nekaj ovinkih sem v gozdu in strma pot me popelje do vrat planine in za njimi na pašno območje polno cvetja. V daljavi vidim obris Hanževega sedla med pobočji Košutice in Velikega vrha, a do tja je še daleč. Zapustim kolovoz in stopam po mokri travi, dosežem ruševje in namesto, da bi šel ostro levo, grem desno in že se moram oprijeti vej ruševja, poiskati prehode, stopati na veje in skalovje in se tako prebijem skozi zeleno vejevje do jase, ki poteka med gozdom in ruševjem. Slišim dvojico nekje na svoji levi, ki se trudita najti pot med vejevjem. Grem desno ob ruševju na melišče, po katerem hitro pridobivam na višini. Z Zajmanovih peči pada kamenje, visoko na melišču vidim gamse in enega mi uspe ujeti v objektiv fotoaparat. Vztrajam na hoji med ruševjem in melišči vse do vrha, ko stopim blizu zelo strmega pobočja Velikega vrha na Hanževo sedlo, katerega vznožje je nekoliko nižje. Obsije me sonce.
Spustim se na višino 1701 m po stezici travnatega grebena, kjer cvete navadna pogačica, nekaj klinčkov, osamljeni clusijev svišč, ranjak, planinski pelin in med travo zagledam čudoviti cvet murke. Je to kamniška ali dvobarvana murka? Ni tako pomembno. Njena lepota me prevzame, da zastanem in občudujem to stvaritev narave. Na sedlu se združita pot s planine Korošica in pot z avstrijske Koroške, jaz pa stopim na strmo pobočje Košutice, kjer rastejo odcveteli lepi jegliči. Naredim kratek odmor in nato nadaljujem vzpon. Nekajkrat zastanem in se ozrem na severna prepadna pobočja Košute in na bližnje pobočje Velikega vrha, kjer se z višino odpirajo vedno lepši razgledi in pogled končno doseže njegov vrh. Bolj so oddaljeni vrhovi, slabša je vidljivost.
Stopim na greben in po njem grem na prvo večjo vzpetino, se ob cvetju spustim na ozek greben in dosežem pobočje zavarovano s pletenico, dosežem vrh, vidim oba vrhova Košutice, se malce spustim po grebenu in nato stopam navzgor, da dosežem predvrh, kjer predahnem, se posvetim fotografiranju in okrepčilu, medtem ko glavni vrh večina obiskovalcev že zapušča.
Opazujem pohodnico, ki hiti po grebenu, oprtam nahrbtnik in se ob pletenici spustim v sedelce med vrhovoma in grem na glavni 1968 m visoki vrh Košutice, kjer počiva pohodnik, nama pa se hitro pridruži prej videna pohodnica.
Na vrhu ne ostanem dolgo. S fotoaparatom v roki počasi zapustim vrh, slikam okolico in gorsko cvetje, nato pa s palicami v rokah stopam po grebenu navzdol srečajoč pohodnike, ki se vzpenjajo. Prehiti me hitra pohodnica z vrha in kmalu je ne vidim več. Z grebena pridem na sedelce z rumenimi smernimi tablami, kjer ostro odvijem v levo in po suhi stezici z lepimi razgledi na gore nad Ljubeljem pridem na planino Korošico. Pri pastirski koči na klopeh poseda večje število obiskovalcev, na pašniku se pase govedo in med travo zasledim nekaj cvetov arnike.
Počasi zapustim planino in grem sprva po južnem strmem pobočju pašnika, nižje zavijem desno in nato stopim na strm kolovoz, po katerem pridem na ravnico pod melišči, kjer ob smreki sameva veliki balvan in že hodim proti zahodu, zapustim pašnike, pridem do vrat planine, kjer je majav prehod ob vratih in na drugi strani grem strmo navzdol skozi gozd in mimo delovnega stroja pod melišča. Strm kolovoz naredi nekaj ostrih ovinkov in že sem pri hudourniku in še nekaj hoje je potrebno, da pridem na izhodišče poti.
Ponovno zamenjam obutev, si privoščim nekaj dobrot, se dobro odžejam in nato odpeljem še pred poldnevom v vroč popoldan.