Po planinah planote Komne.
Že v poznem dopoldnevu pripeljeva do doma pri Savici, kjer parkirava in se pripraviva na pohod. Po široki peš poti stopiva do razpotja, stopiva na pot v smeri Komne in kmalu zaslediva prvo od označenih serpentin.
Prijeten vzpon popestrijo številčne oznake serpentin in tako prideva do oseminmštiridesete, nad katero poteka elektrika za koči na planoti. Pot preide v dolino Pekel, po kateri se vzpenjava in višje prvič ugledava dom na Komni. Slediva poti, greva mimo brezna in do razpotja, ki vodi do Črnega jezera. Še nekaj poti narediva in sva pri naslednjem razpotju, kjer se odcepi pot za Triglavska jezera, midva pa greva dalje in kmalu stopava po lesenem stopšnišču do doma na Komni, ki stoji na razglednem vzhodnem robu planote nad zatrebom Bohinjske doline pri Savici. Prijazna oskrbnica nama zagotovi prenočišče in po premoru z okrepčilom in ko zmanjšava težo nahrbtnikov, se odločiva narediti krožno pot po planinah kljub oblačnemu nebu, ko ne veš ali bo deževalo ali pa naju bodo oblaki le varovali pred žgočim soncem.
Najprej stopiva na manjšo vzpetino pri domu, od koder pogled seže na Bohinjsko jezero s Studorjem in Rudnico, na južni strani se vleče greben vrhov Bohinjsko-Tolminskih gora preko Vogla, Škrbine, Podrte gore, Tolminskega Kuka do zahodnega Mahavščka (Velikega Bogatina) in Bogatina. Pogled seže preko Spodnje Komne na Bohinjsko sedlo (preval Vratca) in Srednji vrh masiva Lanževice in se nadaljuje na vrhove nad Lepo Komno, ki preko doline Triglavskih jezer doseže Tičarici in Debeli vrh.
Uživava v pogledih in nato vzameva pot pod noge in greva v smeri planine Govnjač. Sprva gre pot strmo navzdol, se nato položi in prideva do razpotja, od koder stopava po stari mulateri med redkim drevjem in ruševjem z nekaj kratkimi vzponi in daljšimi spusti. Ko stopiva na plano, ob poti vidiva številno gorsko cvetje od glavincev, srobota, orlic, sleča, repušev, primožkov, poponov, pelina do materine dušice, ki bogato cvete in upočasni najine korake. Po dobrih pol ure hoda sva na planini Govnjač, kjer so v času prve svetovne vojne zgradili taborišče za vojake s krnskega bojišča, o čemer pričajo le še ostanki sten zgradb in besedilo na info-tabli na planini.
Na nebu se vrstijo oblaki in sonce in kot kaže, še ne bo dežja. Lepa planina, kamor še vedno v juliju pripeljejo govedo na pašo, je umeščena pod pobočja Govnjaškega Kuka in Vrše ter številnih nižjih vzpetin, ki jo ločijo od doline Gracije in planine Na Kraju. Planina nima veliko obiskovalcev, le tiste, ki gredo preko nje na Tolminski Kuk ali na enega ali več vrhov v grebenu do Bogatinskega sedla, a je pravi raj za bogato rastišče gorskega cvetja. 
Vzameva si čas tako za počitek kot okrepčilo in nato poiščeva označeno a slabo vidno stezico, ki se pne iz doline na in med vzpetine v smeri planine Na Kraju. Hodiva med ruševjem in tratami, se vzpenjava in puščava planino Govnjač daleč za seboj. Prečiva pobočje vrha Za Gradičem in na drugi strani zagledava planino Na Kraju. V polkrogu nad planino doseževa pot z Vratc in po njej ob visoki košenini stopiva do planinske koče, ki stoji na mestu nekdanje avstrijske vojaške bolnišnice za ranjene vojake v bojih na Krnu v prvi svetovni vojni in še en žig roma v knjižico slovenske transverzale.
Po krajšem odmoru sva ponovno na poti in po slabih četrt urah prispeva do doma na Komni, kjer okusiva dobrote kuhinje in potešiva potrebo po pijači v pričakovanju noči.