Nič nas ne more presenetiti ali nikoli ne reči nikoli.
Pred dnevi sva s hčerjo smučala s Struške in pred današnjo turo sva se dogovorila s prijateljima za obisk Soriške planine. Na začetku vožnje preveri hči vremenske razmere preko spletnih kamer in ugotovi, da je sončno vsepovsod razen na Sorici. Hitro steče pogovor preko telefona in že vozimo po avtocesti na Gorenjsko in po ponovni preveritvi razmer spremenimo izhodišče in se preko Jesenic in Javorniškega rovta pripeljemo na Pristavo.
Smo dovolj zgodnji in je še prostor za naši vozili. Po dolgih mesecih bomo zopet naredili skupno turo. Pri parkirišču stopimo na smuči in že po nekaj korakih smo na s soncem obsijanih snežnih planjavah, preko katerih se povzpnemo na začetek zasnežene zgornje ceste, kjer so avtomobili, pohodniki in smučarji. Danes bomo očitno imeli na očeh veliko ljubiteljev gora. Dolgo se vije zasnežena cesta, prehitimo nekaj smučarjev in pridrsamo na križišče cest za smeri Prihodov, Golice in Pustega vrha. Stopimo mimo znamenja na cesto za planino in po njej s tisočerimi koraki pridemo na začetek planine, kjer za čudo nič ne piha, kar je sicer zelo pogosto. Tudi tu je že nekaj obiskovalcev, mi pa s pogledom na skoraj gola pobočja Golice gremo na drugi konec planine in nadaljujemo po cesti, ki jo hitro zapustimo in pridemo do znaka prepovedi vožnje na višjeležečo Belsko planino. Za trenutek se ustavimo, se odločamo o poti na greben, a vseeno ostanemo pri klasičnem vzponu. Prestopimo zasneženo zapornico in po dodobra zglajeni cesti od smučanja pričnemo vzpon, ki se vleče in vleče. Prečimo pobočje Korenščice s številnimi smučinami, ki gredo direktno navzdol do planine Pusti rovt in nadaljujemo vzpon. Kmalu zaostanem za prijatelji. Vem, da me bodo počakali na planini in zato hodim v svojem ritmu. Pred planino me že prehite nekaj turnih smučarjev in za njimi pridem na sončno planino ter se pridružim prijateljem na zasluženem počitku. Tudi tu je veliko obiskovalcev in po pobočju se vije kolona turnih smučarjev in pohodnikov.
Prijetno je na soncu čeprav pogledi s planine niso tako lepi kot pred dnevi. Pod visokimi vrhovi gora in nad dolinami se plazi koprena meglic. Ko se še podpremo s hrano in pijačo, ponovno stopimo na smuči in pričnemo vzpon po pobočjih nad planino. Pridemo do smrek, ki so se otresle snega. Sem ter tja je že viden kakšen vrh ruševja, ki sili iz snega, a le tega je dovolj za brezskrbno vijuganje na smučeh. Volje je dovolj za vzpon, a grem še vedno počasneje od prijateljev, ki se počasi oddaljujejo. Hodimo mimo velikega zameta, po še delno pomrzjenem a v glavnem že odjenjanem snegu in pred vrhom nas pozdravi stari znanec, veter. Hitro smuknemo v toplejša oblačila in naredimo še zadnje korake do ravninskega vrha Struške.
Stopim s smuči in odkorakam proti vzhodnemu pobočju, kjer naredim kot običajno fotografije avstrijskega Kozjaka in Obirja, pa mejnih vrhov Vrtače, Begunjščice, Stola in Vajneža ter se vrnem k prijateljem.
Odmor pride še kako prav pred smučanjem in tudi nekaj kalorij zaužijemo. Na vrhu smo smučarji, pohodniki in za čudo še nekaj sankačev. Ker veter ne pojenja, se počasi odpravimo z vrha in pričnemo smuko. Sneg je ravno prav odjenjan za tekoče smučanje med pobočji in dolinicami. Z dobro smuko pripeljemo nad kočo na planini, kjer ponovno nalepimo kože na smuči in pričnemo vzpon proti vrhu Korenščice.
Po dobrih petnajstih minutah dosežemo izredno razgleden vrh, kjer se nas zbere peščica smučarskih navdušencev.
Še nekaj posveta glede smuke in smo nared za prve zavoje. Široko strmo pobočje nudi kljub številnim smučinam in mokremu snegu dovolj radosti, ki pa se ob silah v zavoju zame končajo v snegu z odpeto smučko, ki kljub varnostnemu pasku odbrzi nekaj deset metrov navzdol in se k sreči ustavi. Sam zdrsnem nekaj metrov in se nato ustavim ter se spravim pokonci. Na eni smučki počasi pridrsam do druge smuči, si jo pripnem na čevelj in že smučam s prijatelji. Nižje dosežemo gorsko cesto in si pred spustom dobro ogledamo ožjo grapo brez dreves, po kateri nato s kratkimi zavoji in odrsavanjem po južnem snegu dosežemo planino Pusti rovt.
Noge je potrebno spočiti in odmor na sončni ravnici je dobrodošel. Za bližnji hrib tone sonce in senca se plazi po zasnežen planini. Nad vrhom Korenščice je pokukal debeli prvi krajec lune in polepšal obzorje. Po odmoru smo ponovno na smučeh in v rahlem spustu prismučamo na križišče cest, kjer se prične dolg vzpon v smeri Prihodov. Dobri odrivi s palicami, smuči tečejo v “V” slogu več kot kilometer, ko se cesta prevesi in spremenimo slog smučanja dokler ne zapustimo ceste in prismučamo do vikenda nad prostornimi travniki, ki ga presmučamo v kratkih in dolgih zavojih. Na koncu travnikov zapeljemo v kratek pas dreves in prekoračimo ozek graben, da pridemo na naslednje zasnežene pašnike, kjer v pomladnih mesecih zacveti milijon narcis in kjer je snežne odeje že manj in prvi šopi trave kukajo iz snega.
Hitro mine smučanje do roba kopne ceste, kjer sestopimo s smuči in gremo vsak na svoje pobočje, jaz do parkiranih avtomobilov, kjer se konča blato in prične sneg na cesti. Zopet stopim na smuči, odsmučam pobočje in se na ravnici pridružim hčeri ter skupaj doseževa parkirišče na Pristavi. Za nama prideta prijatelja in čas je za odhod.
Pospravimo smučarsko opremo, si zaželimo še srečanj in dobrih smuk ter odpeljemo sredi popoldneva proti domu.