Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Med gorskimi sedli v Julijcih ni najvišje, zaradi svojih opornih stebrov, med katerimi se razpenja, pa prav gotovo sodi med najveličastnejša.
Med gorskimi sedli v Julijcih ni najvišje, zaradi svojih opornih stebrov, med katerimi se razpenja, pa prav gotovo sodi med najveličastnejša. Lebdi kot visoko razpeta ogrlica med takšnimi julijskimi mogočneži, kakršen je na brušeni kristal spominjajoči Jalovec in nebeškemu mostišču podobno verigo gora, od Kotove špice in Vevnice tja do Rateških Ponc. In ker je sedlo, je tudi samo povezujoč mostovž med globoko gorenjsko Planico in še globljo primorsko Koritnico, za nameček pa mu z vzhoda zre v oči najbolj divji julijski skalni zid Mojstrovk, Travnika in Šit, na zahodu pa se spogleduje z veličastnim Mangartom, z njegovimi nebotičnimi grebeni in prepadnimi južnimi ostenji. Z navdušenjem in z iskricami v očeh o tem sedlu govorijo turni smučarji. Njim je kot svetišče, ki v njem glasno molitev zamenjujejo s tihim, ljubkovalnim drsenjem po deviški belini, kadar je zima radodarna vse tja dol v dno Planice, v Tamar.
Kotovo sedlo z Zahodnimi Julijci v ozadju. Foto: Mitja Košir
In prav Tamar, zatrep doline Planice, kjer stoji gostoljubno, vse dni v letu odprto planinsko domovanje, Dom v Tamarju (1108 m), je naše severno izhodišče. Velike izbire za vzpon na naše sedlo sploh nimamo, kajti edina pot vodi naravnost navzgor, v dolinski zatrep in na širna melišča Malega kota, ki se vedno bolj strmo dvigajo pod severnim ostenjem Šit pod Jalovčeve stene in k ustju njegovega zloglasnega Ozebnika. Mi ga bomo seveda prepustili gorniškim mojstrom in se povzpeli po strmem grušču na desno, ven iz tega temnega, tesnobnega konca doline, na s soncem obsijano prostrano ravan Velikega kota, kjer bomo, če bomo seveda pozorni, pod velikim skalnim balvanom ugledali malo kovinsko kočico, bivak gorskih reševalcev iz Rateč in Kranjske Gore. Od tod na sedlo je le še nekaj dolgih in strmih korakov in ko stopimo na rob, se presenečeni in s tesnobnimi občutki zazremo v globoko brezno, ki se ublaži šele globoko spodaj, na meliščih nad Koritniško planino.
Ko se vzpenjamo iz Tamarja, se lahko dolgemu in napornemu ovinku po meliščih pod Šitami in Jalovcem izognemo in se vzpnemo naravnost na Veliki kot po strmi gredini, ki so jo že davno poznali lovci in pastirji, zdaj pa po njej vodi dobro označena pot, v zgornjem, prepadnem delu skrbno zavarovana z jeklenicami. Dobro označenega odcepa v dnu melišč Malega kota ni težko najti.
Veliko bolj divji in pustolovski je vzpon na Kotovo sedlo iz Koritnice, iz njenega zatrepa, na Koritniški planini (961 m). Pot nas pelje pod prepadnimi in neskončno visokimi strmalmi Mangarta in Malega Koritniškega Mangarta v krnico V koncu, od koder se vzpne strmo proti jugu, do prepadnih polic, si izbere spodnjo in ob jeklenicah nad spoštljivo globino spleza na zgornja melišča, ki s svojimi strmimi jeziki segajo prav na rob Kotovega sedla.
Tukaj, na tem prostranem robu, gorniki z visokimi cilji šele začenjajo svoja dejanja. Največ jih je seveda zazrtih v Jalovec, ki s svojo priostreno piramido kraljuje nad zatrepoma obeh dolin. Po njegovem severozahodnem grebenu je na visoki vrh speljana zahtevna zavarovana pot. Se pa na Kotovem sedlu znajde tudi kdo, ki ga zamikajo prepadi in razbiti grebeni, raztezajoči se na sever in zahod, k Poncam in k Mangartu, vendar ta sodi v neko drugo druščino, mednje, ki obvladujejo plezalske in alpinistične veščine. Morda pa bi se tudi skromnejši gornik v tisti divji svet podal v spremstvu gorskega vodnika?
Najbolj živahno pa je na Kotovem sedlu v času, ko vse naokrog leži debela snežna odeja. Takrat na njegov pobeljeni rob romajo množice navdušenih častilcev ene najlepših in najbolj vsestranskih gorniških dejavnosti, turnega smučanja.
V dvoje knjig in na dva zemljevida velja pogledati: Tine Mihelič Julijske Alpe-severni pristopi (Sidarta, 2004) in Andrej Stritar Gore nad Sočo (Sidarta, 2006) ter na zemljeviga Kranjska Gora 1: 25.000 in Julijske Alpe- zahodni del 1: 50.000.
Mitja Košir