Tigeris Piko: Novi član naše potepaške skupine, mladi in nadebudni Bunto, si je zaželel nekaj atraktivnejšega. Izprosili smo si Otmarjevo zavarovano pot, bila je nova za vse.
Padec v steni s srečnim koncem
Komaj smo zakoračili nad gozdno mejo, skoči Bunto na prvo skalo, čeprav je s poti. Izi se obrne, da bi nekaj rekel, a tudi sam stopi na skalni pomol in se s pogledom zatopi proti Vipavi. Pod goro so izviri, kakršnih nima nobeno drugo mesto v deželi. Ponovno je Bunto tisti, ki nas priganja vse do vstopa v Furlanovo zavarovano pot. Nekoliko je neroden – na Izija mislim, ta se lovi na prvih metrih skalovja. Morda je tako prav, da že na začetku odvrne nevešče. Iskri mladič je navdušen nad klini in jeklenicami, meni je ljubši otip skale. Le Bimbo ne kaže svojih nagnjenj in deluje brezbrižno.
Izi, kateri posnetek Gradiške ture bi postavil v ospredje? »Kakšno drevo v ostenju.« Zakaj potem na skalah raje fotografiraš nas? Skomigne. Na lesenem odru se njegova pozornost spreobrne. Drevo, ki raste pod gladkim previsom, mu je vidno všeč. Sredi skalovja marsikoga razveseli le s svojim obstojem. Na podobo, ki spominja na glavo dolgodlakega psa in jo je drevo izoblikovalo na sredi, ga moramo opozoriti mi. Drevo lahko za vsakega postane drevo spoznanja, če se človeku le uspe povezati z njim.
Neučakani Bimbo zajaha lep in zračen greben. Na koncu jeklenice Izi razpre roke in na široko odpre oči. »Saj res, november je čas ruja.« Kaj nič ne misli ali nima več pravega stika s seboj? Med našimi pripravami za poziranje veli: »Ustavi se!« Takoj še glasneje: »Ustavi se!« in v tretje najglasneje: »Ustavi se že!« Prvi glas je bil proseč, drugi zaskrbljen in tretji roteč. Izdih olajšanja pove, da je vse v redu. Človek strmi navzdol in premišljuje, kaj je pomagalo, da je Bimbo tik nad steno pristal na vseh štirih in obstal kot vkopan. Res da je med sedenjem kužek nekoliko neroden, skače pa sila gibčno in prožno.
Običajno je naš plišinski vodnik pazljivejši, kam lahko kdo od nas odleti. Padec je zaznamoval naše nadaljnje napredovanje. Ni več prvotne sproščenosti in pazljivi smo pretirano, vendar se zategnjenost z višino hitro spreminja na bolje. Kljub vsemu pod manjšim previsom dovoli le Buntu, da se razkaže na skobi. Nadaljevanje smeri bi bilo smiselnejše po lažjem svetu nekoliko bolj desno, a verjetno bi bilo manj atraktivno.
Tisti drobni, a zelo hitri in vzdržljivi Ambro na svojem blogu opisuje, da je zadnji del morda najlepši. Pa da vidimo, kaj je imel v mislih Bojan! V gornjem delu stene nam je najbolj všeč rob z borom. Bunto na vsak način želi sestopiti k njemu. »Ne bomo hodili navzdol. Do njega gremo kdaj drugič.« Ljudje navadno tako rečejo, potem pa se nikdar ne zgodi. »Samo spomni me, ko bomo tu šli naslednjič.« Verjetno se mu je drevo usidralo tako globoko v spomin, da ne bo mogel samo iti mimo. Bunto si tiho zabrunda v smrček: »Boš videl, da boš danes še moral iti po poti nazaj.«
Nemalo stopov so vklesali v skalo, da so prehodi postali primerni za manj izurjene in se ob jeklenicah ni treba toliko pretegovati. Nekje so za lažje prečenje razširili poke v majhne poličke. »Ti vipavski planinci so pridni,« komentira Izi. Je že kdaj srečal poredne planince? Pri vpisovanju v knjigo Bunto za vsak primer prime Bimba, da ta ne bi odletel z nje. »Zakaj ste se nanjo usedli, ste jo mislili markirati? Vanjo se upiše in ne upiša.«
Vidi se že križ na robu, ko srečamo prvega človeka. Izi za pozdrav odpre usta, obenem seže v hlačni žep in širše razpre oči. »Ojej!« Vrh postane nepomemben, še pred Simonom se obrnemo iskat pobeglega Bunta. Očitno z živahno mladino še ne zna povsem ustrezno ravnati. Kaj si je o našem početju mislil pohodnik, nam je vseeno. »Z Bimbom se bosta morala nositi na varnejšem mestu, kot je hlačni žep.« To je bila že današnja druga neprevidnost, vendar nam je pomagal kanček občutka, da nekaj ni v redu.
Oho, križ sploh ne stoji na najvišji točki! Pravi rob planote je nekoliko višje. Za skupinski posnetek se Bunto postavi na najbolj izzivalno mesto, Bimbo zavzame najvarnejše, meni ostane najlepše in najudobnejše. Z vrhnje točke se vračamo po poti, speljani širše naokoli. Po mojem mnenju gre Iziju za najlažjo izbiro, a sam pove drugačen razlog – ker po njej doslej še ni šel. Verjamem, da veljata oba razloga. Spravi nas v nahrbtnik, saj mu ni več do tega, da bi nas hodil iskat nazaj v breg. S prošnjo, naj me posadi v prednji žep jopiča, raje počakam do meni ljubega gozda.
Ko smo se od doma peljali proti Postojni, so za popoldan napovedovali dež na zahodu. In kje smo sedaj mi? Takrat so bili oblaki v rjavkastih odtenkih, sedaj imajo aluminijasto modrikast pridih. Vmes se je pokazalo sonce. Včerajšnja napoved je omenjala dež že dopoldne. Kljub ugodnemu vremenu smo srečali enega samega človeka. Zakaj so vremenske napovedi v zadnjem obdobju pogosto netočne? Še vremenarjem ne gre verjeti, kaj šele novinarjem, nasploh pa politikom. »Ljudem ni vsega verjeti,« doda Bimbo.
Ruj v gozdu dosega ognjene barve. Kako bi žarel v soncu! Moker mah na deblih dreves učinkuje temno, ne pa tudi mrakobno ali celo zlovešče. Le močneje izstopa iz jesensko obarvanega listja. Izi ponovno pritiska na sprožilec. Le kaj bo s tolikimi posnetki? Na svetu jih je na milijarde. »Veliko jih bom pobrisal, kakšen pa bo le ostal. Na svetu je tudi že nekaj milijard ljudi, pa zato ne bom kar nehal živeti.«
Na parkirišču ga počakamo v avtu, ko gre na pijačo. Zakaj nismo mogli iti z njim? Čez čas le ne more brez nas, da lahko še mi vidimo, kakšen je kamp Tura od znotraj. Deluje zapuščeno. Kaj se ljudje res odločajo izključno na podlagi vremenskih napovedi? Med vožnjo proti domu Buntu ni prav, da ničesar ne vidi s prostora med prednjima sedežema. Premajhen je še, zaradi varnosti mora sedeti na prostoru za mladoletne tigre. Izi mu bo pozneje našel primernejše mesto. Med postankom v Logatcu se usuje prvi dež. Nas je po temi zaobšel od severa?
Tigeris Piko & Iztok Snoj