Gorenjski glas - Jelena Justin: Sveti Lovrenc (799 m)
Banjška planota se razprostira med Čepovanskim dolom, dolino spodnje Soče in spodnje Idrijce. Imenuje se po vasi Banjšice, ki leži nekako na sredini planote. Odmaknjen in čaroben zakraseli svet.
Če odmislim obisk Laščka pred letom in pol, sem bila tokrat prvič na Banjški planoti, prav v njenem osrčju. Planota, ki s svojo pomladno zeleno panoramo preseneti na vsakem koraku. Močno zakrasela planota, polna številnih brezen in kraških jam. Svet, kjer ni tekoče vode, kjer lega ponudi čudovit razgled, svet, ki bi bil idealen tudi za kolesarjenje. Privoščimo si ščepec neodkritega, zato bomo obiskali Sveti Lovrenc in se po krožni poti Milana Kalana vrnili do izhodišča.
Da bomo na izhodišču čim hitreje, se po primorski avtocesti zapeljemo proti Novi Gorici, kjer sledimo Solkanu. Pred Solkanom zavijemo desno v smeri Svete gore in Grgarja. Na križišču za Sveto goro, kamor bi zavili levo, peljemo naravnost do vasi Grgar. Nadaljujemo do Grgarskih Raven, kjer na primernem mestu parkiramo. Zagledamo prvo smerno tablo, ki nas usmeri desno; Lovrenc, 1 ura, Kalanova krožna pot, 3 ure. Sledimo skozi vas, mimo starega vodnega zajetja in vodnjaka oz. fontane iz 1. svetovne vojne. Po makadamskem kolovozu gremo celo malce navzdol, nato pa nas smerokaz usmeri v listnato-borov gozd. Pot se zmerno vzpenja. Izrazita zakrasela pokrajina, kjer ni nič tekoče vode. Višje prečkamo travnik, kjer so jasli za hranjenje divjadi. Nadaljujemo naprej v gozd in dosežemo manjše sedlo, kjer nas smerokaz usmeri levo proti Lovrencu. V tej smeri gre tudi pot v vas Bate. Prečna pot se komaj občutno dviga, zadnjih nekaj korakov je malce strmejših, ko dosežemo travnat predvrh. Na Sv. Lovrencu je bilo že v rimskem času gradišče, ostaline cerkvice, ki so vidne danes, pa datirajo v leto 1520. Vizitacija iz leta 1593 navaja, da je bilo tukaj tudi pokopališče. Mimo klopi se povzpnemo na skalnati vrh, ki navduši z razgledom, saj se nam razprostre pogled po celotni Banjški planoti, ki ji kuliso delajo Julijske Alpe, Karnijske Alpe, proti jugovzhodu Trnovski gozd, na jugu pa se izza Svete gore lesketa morje. Na vrhu je skrinjica z vpisno knjigo in žigom.
Z vrha Lovrenca sestopimo nazaj na sedlo, kjer zavijemo levo s smeri vasi Sveto, spomenika M. Kalana in vasi Zabrdo. Sledimo kolovozni poti in tik pred vasjo Sveto zavijemo desno na makadamsko cesto, ki se začne vzpenjati. Sledimo ji vse do konca, kjer nadaljujemo po stezici, ki zavije levo in se začne spuščati. Prečimo travnato območje in se povzpnemo do makadamske ceste. Nadaljujemo desno in v nekaj minutah dosežemo spomenik Milanu Kalanu, 18-letnemu mladeniču, rojenemu na Blejski Dobravi, ki je življenje izgubil dobrih deset dni pred koncem druge svetovne vojne. Spominska pot je bila urejena leta 2011, tudi kot opomin na vojni nesmisel. Pri spomeniku je skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Od spomenika, ob katerem je tudi klop in mesto za malico, se spustimo po makadamski cesti navzdol. Po nekaj minutah nas smerokaz usmeri desno proti vasi Zabrdo, na star, lepo urejen kolovoz, ki mi je deloval skoraj kot mulatjera. Kolovoz se spušča proti glavni cesti, ki jo doseže tik pred vasjo Zabrdo. In zdaj sledi še približno 20 minut hoje po glavni cesti, nazaj v vas Grgarske Ravne. Upala sem, da je že urejena pot, ki se asfaltne ceste izogne, a je žal še ni.
Banjšice so lepe in zanimive, z ogromno poti, ki so dokaj neznane, zato se sem zagotovo še vrnemo.
Nadmorska višina: 799 m
Višinska razlika: skupaj 450 m
Trajanje: 3 ure
Zahtevnost: 1 / 5