Objavljalci

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Alenka Mihorič 16.04.2014 07:30 5192 0

Lago de Marboré, Pireneji

Kaj pa tam cveti: Dan s potepanja po neokrnjeni naravi Pirenejev - po ledeniški dolini Valle de Pineta na plato pod tritisočaki z jezerom Marboré.

Ideja, da se odpraviva z možem v Pireneje, je zrasla v moji glavi zaradi zanimanja za rastlinje, saj sem bila pozorna na to, da imajo tudi nekatere pri nas rastoče rastline pridevnik 'pirenejski'. Že kratko brskanje po spletu pa me je prepričalo, da si je treba botanično bogastvo Pirenejev ogledati od blizu. Soprog pa si je obetal bližnji ogled nekaterih prelazov, ki so znani po kolesarski dirki Tour de France.
V drugi polovici julija (2012) sva tako odpotovala preko Italije in Francije. Mejo s Španijo sva prečkala že globoko v centralnem delu pirenejskih gora, na prelazu s tunelom Aragnouet-Bielsa. Med drugim sva nameravala obiskati Nacionalni park Ordesa in Monte Perdido. Kmalu se nama je ponudila lepa dolina Valle de Pineta, po kateri vodi cesta tik pod Izgubljeno goro in ni tako turistično oblegana kot Ordesa. Na sredi doline, okoli 1200 m visoko, sva prenočila v campingu Pineta.
Nacionalni park, ki se začne na koncu doline, se nahaja toliko bolj zahodno od Slovenije, da se vse dogaja dve uri kasneje kot pri nas. Ker sonce kasneje zaide, nama tudi vstati ni bilo potrebno tako zgodaj, kakor če bi se v planine odpravljala doma. Živahni Španci, ki sva jih imela v campu za sosede, niso utihnili do polnoči. Kljub temu sem se zbudila dovolj zgodaj, da so me razveselile oranžno žareče, z jutranjimi sončnimi žarki oblite gore. Odpeljala sva se do velikega parkirišča na koncu doline, kjer nama je možakar za celodnevno parkiranje zaračunal evro in pol. Zamislila sva se, ko sva vsoto primerjala s tisto, ki jo zaračunavajo Bohinjci. Čeprav naj bi bilo tam kampiranje prepovedano, ni nihče preganjal kakšne deseterice avtodómov. Na obširnem prodišču je prostora dovolj.


Bourgatijeva možina (Eryngium bourgatii) pod slapovi reke Cinca	Največji slap, ki pada z balkona Marbore v dolino Pineta	Dlakava perla (Asperula hirta)je endemit	Snežni petoprstnik (Potentilla nivalis)	Rogata vijolica (Viola cornuta)

Dolina Valle de Pineta je ledeniška dolina, ki je prav tako kot njena zahodna sestrična Ordesa postavljena približno v smeri vzhod-zahod. Dolga je okoli 12 km. Blizu konca doline je planinska koča Pineta, vendar imam občutek, da poleti za planince ni ravno priročna, sploh v časih, ko se večina ljudi pelje z avtom čim bližje planinskm ciljem. Verjetno pa je dobrodošla za zimske obiskovalce, saj je vse leto oskrbovana. Poleti se lahko planinci peljejo do parkirišča na koncu doline, kar je do obiskovalcev bolj prijazno kot v dolini Ordesa, kjer moraš do zatrepa s slavnim slapom Cola de Caballo (Konjski rep) najprej z avtobusom iz Torle, nato pa pešačiti 10 km daleč, pri čemer je vzpona le za okoli 500 m. Povsod v španskem delu Pirenejev pa so oznake in kažipoti resnično šibka točka. Ponekod so postavljeni na kaka dva kilometra, največkrat na razcepu poti, drugod jih sploh ni in je človek lahko vesel, če vidi možica. Problem lahko nastane predvsem takrat, ko je vreme megleno in se je težko orientirati na gruščnato-skalnati poti. Na srečo težav z vremenom midva nisva imela.
Sprva je pot potekala po nabrežju reke Cinca skoraj vodoravno, nato se je v gozdu začela polagoma dvigati. Dišalo je po pušpanu (Buxus sempervirens), ki je v Pirenejih razširjen grm. Ko se je pot polagoma izvijala iz sence, sem med praprotjo zagledala rogate vijolice (Viola cornuta), širokolistne perunike (Iris latifolia), ožepkovolistni sideritis (Sideritis hyssopifolia), pirenejski dimek (Crepis pyrenaica), bourgatijeve možine (Eryngium bourgatii), veliko odcvetelih zlatih korenov (Asphodelus albus) in prve blazinice pirenejskega vrednika (Teucrium pyrenaicum), ki tukaj povsem zamenja pri nas znani gorski vrednik. Dobršen del poti so naju spremljali rožnato cvetoči moškatni slezenovci (Malva moschata). Pred seboj sva zagledala slapove Cascada del Cinca, ki v dveh krakih in več stopnjah padajo z obronkov skalnega balkona Balcon de Pineta nad zatrepom Circo de Pineta, dokler se ne združijo v mogočen slap. Želela sva priti višje, zato se nisva odločila za bližji ogled največjega od slapov. Visoko pred nama sta se dvigala ostra vrhova Pico de Pineta (2860 m) in Punta Forcarral (2717 m).


Pirenejska zmajevka (Horminum pyrenaicum) je pri nas redka	Jetrno zdravje (Erinus alpinus)	Belolistni bodak (Carduus carlinoides) je pogost v španskem visokogorju.	Muškatni kamnokreč (Saxifraga moschata) raste tudi v Alpah.

Dolina je ostajala vedno globlje spodaj, pot pa je v zmernih ključih vodila preko gruščnatega, večinoma s travo in cvetočim rastlinjem pokritega pobočja. Večje slapove sva pustila na levi, še vedno pa je pot občasno prečkala manjši kaskadno padajoči potoček. Pri eni od kaskad sem na skalah prepoznala dolgolistno mastnico (Pinguicula longifolia), mesojedo rastlino. Ob pogledu navzgor sva samo po manjših skupinah ljudi ugotavljala, kje je speljana pot. Pomalicala sva 'bocadillo de jamon' (sendvič s pršutom), narejen še z domačim črnim kruhom. Bližala sva se navpičnim skalam. Tam je bilo potrebno po precej izpostavljenem prehodu po desni zaokrožiti mimo njih. Med skalami so rasle planike (Leontopodium alpinum), lisičjerepi čisteci (Betonica alopecurus), dobra misel (Origanum vulgare), drobcena plazeča timijanovolistna nohtnica (Paronychia kapela subsp. serpyllifolia), rdeče cvetoče jetrno zdravje (Erinus alpinus), plazeča sadrenka (Gypsophila repens), alpska plahtica (Alchemilla alpina), pirenejska osivnica (Oxytropis neglecta), raznobarvno cvetoča, nizka alpska nokota (Lotus alpinus) in endemiti: plahtičnolistni petoprstnik (Potentilla alchimilloides), okroglolistna krčnica (Hypericum nummularium), sinji katanec (Reseda glauca), rušnata milnica (Saponaria caespitosa), drobna bela dlakava perla (Asperula hirta), prerast (Bupleurum angulosum), belolistni bodak (Carduus carlinoides). Videla sem vse polno listnih rozet pri nas redke pirenejske zmajevke (Horminum pyrenaicum), a le malokatera od njih je že cvetela. Zasledila sem podatek, da v Pirenejih raste okoli 1400 različnih vrst rastlin, med njimi 82 endemičnih, kar pomeni, da ne rastejo nikjer drugje. Seveda lahko človek v enem tednu opazovanja manjšega števila rastišč zasledi le del tega bogastva v cvetočem stanju.


Pogled z balkona na dolino Pineta.	Ledeniki pod vrhovoma Monte Perdido in Cilindro de Marboré.	V jezero Marboré se zlivajo vode talečih se ledenikov in snežišč.	Na sever proti Franciji gleda vrh Pico Tucarroya.

Tik pred prihodom na 2500 m visoki balkon Pineta se je pot končno izravnala. Odprl se je fantastičen razgled na vse strani. Nad več kot kilometer globoko dolino so se na vsaki strani nizali različno oblikovani vrhovi iz rjavih in sivih kamnin; nekateri so imeli izrazite plasti postavljene v različnih smereh. Lahko sva si le približno predstavljala, kakšne sile so skozi milijone let gubale skorjo matere Zemlje. Pred nama so zrasli mogočni masiv Monte Perdido (3355 m), kot klobuk oblikovan Cilindro de Marboré (3328 m), nasproti pa nekoliko nižji Pico de Pineta (2860 m). Ker sva bila na severni strani 'treh sester' (Añisclo, Perdido in Cilindro), sva imela kot na dlani pred seboj tudi ledenike.
„Če sva prišla že tako daleč, pa pojdiva še do dober kilometer oddaljenega jezera“, sva se spodbujala, že malo utrujena. Srečala sva svizca in ptico planinsko pevko, ki je v kljunu zbirala žužke za mladiče, sicer razen metuljev nisva opazila drugih živali. Zato pa sem kar naprej vlekla fotoaparat iz torbice zaradi novih rastlin. Občudovala sem blazinice izbrazdanega kamnokreča (Saxifraga exarata), brezstebelnih lepnic (Silene acaulis), pečnika (Armeria sp.), alpske krešice (Pritzelago alpina) in endemičnih škrlatnih peščenk (Arenaria purpurascens), okroglolistnega jetičnika (Veronica nummularia), snežnega petoprstnika (Potentilla nivalis), rušnate lakote (Galium cespitosum) ter drobcenih modrih plazečih mračic (Globularia repens). Prečkala sva manjše snežišče in se vzpela še 100 m višje do na izteku zagrajenega jezera Lago de Marboré.
Na višini 2592m se jezero razprostira na površini 14 hektarov. Vanj se steka voda topečega se snega predvsem z območja vrhov Astazu (fr. Astazou). Na južni strani je kar dolg zid, ki preprečuje nekontrolirano odtekanje vode preko balkona v dolino Pineta. Na severni strani se vanj spuščajo strma pobočja grebena z vrhovi Astazu, Pico de Tuca Roya in Pico de Pineta. Med slednjima dvema je globoka zajeda, v kateri je eden od v Pirenejih redko posejanih bivakov, Refugio de Tuca Roya (Tucarroya ali fr. Tucquerouye). Ob njem se je kar trlo planincev, ki so želeli naslednji dan osvojiti katerega od tritisočakov v okolici. Sicer bivak ni oskrbovan, a ga veliko planincev uporabi raje kot prezasedeno kočo Goriz na južni strani Monte Perdida. Nekateri pa si v okolici jezera postavijo lasten šotor.


Škrlatna peščenka (Arenaria purpurascens)	Plazeča mračica (Globularia repens)	Okroglolistni jetičnik (Veronica nummullaria)	Pečnik (Armeria sp.)

Prenočevanje v gorah ni v najini navadi, pa tudi nekaj oblakov se je podilo nad vršaci, zato sva po sprehodu ob jezeru Marboré obrnila nazaj proti Pineti. Spotoma sem lahko občudovala 'polje' skal, posejanih z alpskimi zlaticami (Ranunculus alpestris), alpskim jetičnikom (Veronica alpina), kuštravim oklepom (Androsace villosa) in nizkimi alpskimi ivanjščicami (Leucanthemopsis alpina).
Sestopala sva dokaj hitro, zaradi močnega vetra pa je bilo treba nase navleči vetrovko. Srečevala sva planince, ki so se vzpenjali na balkon. Šele ko sva skoraj dosegla gozd, je veter ponehal.
Utrujena od pohoda, dolgega 16 km s 1300 m vzpona in prav toliko sestopa, se nama ni ljubilo kuhati večerje. Privoščila sva si pico v restavraciji campa. Naslednji dan sva se odpeljala ob rekah Cinca in Rio de Barrossa do Ainse, naprej pa ob reki Ara do mesteca Torla, da bi si ogledala še svetovno znamenitost – dolino Ordesa in južno lice Izgubljene gore. Da ne omenjam botaničnih znamenitosti Ramonda myconii, Stemmacantha centauroides in drugih endemitov, ki so tam čakali name.