Ko so Združeni narodi pred leti razglasili avstrijsko dolino Lesachtal (slov. Lesna dolina) za območje z najbolj neokrnjeno naravo v Evropi, zagotovo niso zgrešili.
Govorimo seveda o poseljenih območjih. Gorska dolina, ki je "nadaljevanje" Zgornje Ziljske doline, se na vzhodu prične pri kraju Kötschach-Mauthen in se vzpenja proti zahodu do sedla Kartitscher Sattel, kjer se potem spusti na tirolsko stran proti Sillianu. V kraju Maria Luggau je deželna meja med Koroško in Tirolsko. Pred severnimi vetrovi dolino branijo Lienški Dolomiti (Lienzer Dolomiten), na jugu ji močnejši sredozemski vpliv preprečuje skrajni zahodni del Karnijskih Alp (Karnische Alpen).
Dolini je v knjigi Mein Lesachtal (Moja Lesna dolina) nedavno posvetil izjemno tenkočutne misli msgr. dr. Engelbert Guggenberger, sedanji vikar krške škofije v Celovcu. Eden tistih, ki so se v dolini Lesachtal rodili, in ki svoje kraje za vedno nosi v srcu, četudi dostikrat daleč od rodnega kraja. Kot so dolino s seboj nosili pomembni možje, ki so iz nje odšli v svet. In vsi so uspeli. Avtor v knjigi razmišlja tudi o tem. A že podnaslov knjige je dovolj zgovoren: Ljudje - pokrajina - bivalna kultura (Menschen - Landschaft - Lebenskultur). Prav ta povezanost ljudi, pokrajine in kulture, tudi širše, prebivalcem doline daje trdnost, samostojnost, vraščenost, daje jim jasno mesto v svetu. Saj imajo vedno nekaj, na čemer temelji njihovo življenje, od koder črpajo. Svojo dolino z izredno živo tradicijo. Glede na to, da so še sedaj pozimi včasih kraji po več dni odrezani od sveta, so medsosedska povezanost (eno od poglavij govori o "skupnosti kot nosilnem stebru"), samostojnost in zanašanje nase bistvene prvine življenja v tej prelepi gorski dolini. To je dolina, a tako visoko (v povprečju nad 1000 m nad morjem) sredi gora, da lahko govorimo kar o gorskem svetu. Kljub trdemu življenju v dostikrat krutem okolju pa se je - ne le obdržala, pač pa tudi nadgrajevala tradicija stoletij, ki so jo spletle različne kulture (romanska, slovanska in germanska), in ki tudi danes zvesto živi naprej. Tradicija je zelo povezana s praznovanji, ki so v resnost življenja prinašala prepotrebno sprostitev in polepšala vsakdanjik prebivalcev.
Četudi je dolina na obeh straneh obdana z visokimi gorami, ima prehode tudi proti jugu, resda čez gorske prelaze, pa vendar dovolj, da je v Lesachtal segel tudi sredozemski in furlanski vpliv, dolgo so kraji pripadali tudi oglejskim patriarhom. Kar je seveda zanimivo, je slovenski vpliv - v dolini so nekoč živeli Slovenci, in avtor to prikaže na številnih ledinskih imenih, ki slovensko zvenijo še danes. Tudi navade, če se spomnim svojega otroštva, so zelo podobne našim. In dr. Guggenberger v knjigi poleg zanimivosti, pomembnih obiskovalcev doline, zvenečih imen njenih velikih sinov najlepše in najbolj doživeto prikaže prav svoje otroštvo, ki ga je preživel v domačem kraju. Najprej nam to prikaže skozi verske obrede, navade, običaje, kmečko delo - predvsem pa skozi opise svojih poletij, ki jih je preživljal v koči Hochweiβsteinhütte, ki so jo oskrbovali njegovi starši. Spoznamo, kako je življenje pred petdesetimi leti otroka pripravilo za samostojnost. Posebej pomembno v dolini, kjer se je že tako človek moral zanesti le nase in na pomoč okolice. Bralec bo tako spoznaval predvsem ljudi, pokrajino in kulturo - skozi svojevrsten življenjepis in skozi razmišljanja o nekem drugačnem življenju, katerega velik del pa še danes, kljub napredku, sloni predvsem na tradiciji. Zato dolina ostaja pristna, neokrnjena, brez velikih turističnih posegov, a vendarle dostopna in izjemno vabljiva, posebej za ljudi, ki ne iščejo - ničesar. Razen miru in lepote. Slednjega pa je v Lesni dolini na pretek. Ne le lepote, dolina je znana tudi po odličnem kruhu, ki je uvrščen v UNESCOv seznam kulturne dediščine. Vsako leto v začetku septembra predstavlja praznik kruha (Brotfest, v kraju Liesing) enega od vrhuncev leta. Nekdanji mlini so na številnih od preko sedemdesetih stranskih pritokov Zilje, ki se prebija skozi dno doline, mleli moko in prebivalcem zagotavljali preživetje, zato dolino imenujejo tudi "dolina stoterih mlinov". Nekateri od teh stoje še danes. Kakor stoji že več kot petsto let v kraju Maria Luggau mogočna bazilika, duhovno, versko in romarsko središče doline.
Knjiga Mein Lesachtal je posebna še zaradi nečesa - krasijo jo občutene fotografije, ki jih je posnel Ferdinand Neumüller. Lesena bruna hiš, okna s cvetjem, umetelna vrata, kmečke izbe s "kotom", kruh na mizi, zelenilo travnikov, ki kot nekakšne terase vise nad dolino, skozi katero se v dnu prebija Zilja, znamenja ob poteh, gore v zahajajočem soncu, zima pod težkimi oblaki … Samo nekaj od številnih lepot, ki jih dolina pokaže tistemu, ki zna gledati.
Zadnji del knjige je precej gorski, saj avtor, dr. Engelbert Guggenberger, obuja spomine na svoje planinske in plezalske podvige, ki so se začeli že pri treh letih in se naglo stopnjevali. V nekem drugem času in na tisti brezskrbni način, kjer je bilo vedno dobrodošlo nekaj sreče in še kakšen angel varuh za povrhu. Avtor opise svojega najljubšega območja pod goro Monte Peralba (nemško Hochweiβstein) zaključi z vprašanjem, kje je človek doma: tam, kjer se rodi, ali tam, kjer si želi umreti? Sam pravi, da zanj Lesachtal ostaja kraj, ki mu je dal popotnico za življenje in trdnost. Glede na vse zapisano v knjigi je dolina Lesachtal nedvomno - tisti kraj!
Marjan Bradeško