Planinski glas: Luka Boštjančič je bil bajtar na Veliki planini, odličen rokodelec in izdelovalec različnih predmetov iz lesa, železa, bakra, kovine …
Doma je bil v Ljubljani, pod Turnom 4, v nekdanjem hotelu Tivoli – Švicariji, kamor se je preselil leta 1953. Z ženo sta si uredila stanovanje in ustvarila prijeten dom za svojo družino.
V svojem prostem času pa je rad zahajal na planino in v sezoni 1974/75 postal tudi bajtar. Zaradi njegove hudomušnosti so ga bajtarji z veseljem sprejeli medse in prijateljske vezi so ostale za vedno.
Poslanstva pastirjev in bajtarjev na tej naši Veliki planini so opisovali že mnogi pred menoj. Med pastirji so živeli in ustvarjali Preskarjev Andrej, Debevčeva Zefa, Turkova Kati, Iva Šubelj-Kramar. Trniče še vedno delata Malijeva Rezka in Peter Erjavšek, zadnja leta pa še Tatjana Koželj, Helena Kropivšek in Andreja Bečan. Tako so na planini nastajale pisave, pa kropivčki, osovn'ki, torila, žlice, deže … Kati je pisala pesmi in prigode, risala.
Med bajtarji pa je izstopal ing. arh. Vlasto Kopač, o njem smo leta 2013 pripravili spominsko razstavo. Miro Repič, je pisal in zbral pesmi - tako je nastala in bila izdana bajtarska pesmarica 100 planinskih pesmi. Nace Novak je izdal knjigo ob 60-letnici bajtarstva.
Naš Luka Boštjančič, ljudski umetnik, njemu posvečamo to današnjo razstavo, pa je obogatil življenje, koče in domove s svojimi izdelki.
Kdor ga je poznal, ve, kako velik pečat je dal temu življenju na Veliki planini, bajtarstvu in pvanvanju.
V naših spominih ostaja, kaj vse smo skupaj doživeli na tem čudovitem kotičku sredi Kamniških planin. Na to so vezana mnoga doživetja. Bil je posebnež. Trd, a z izredno veliko ironično dušo! Imel je smisel za vse lepo! Vidimo ga pred seboj, ko se oko ustavi na domiselnih in izvirnih umetninah, ki krasijo kotičke skoraj v vsaki bajti. Nanj spominjajo kovani pribor za peč, bakreni in železni okraski, pokal, medalje, pa županova veriga ter priznanja za posebne dogodke. Pokali so izrezljani z izrednim občutkom. Prde in rogovi, so izrezljani s posebno ljubeznijo do gora, saj jih v večini krasijo planike, to so nepogrešljivi spremljevalci našega bivanja tu gori. Postali so simbol bajtarske prisotnosti.
Marsikdaj je preživljal težka obdobja. Tedaj je našel srečo v svoji zlati ženi. Po trdem delu, pa je vsa svoja neizpeta hrepenenja uresničeval za nas in za našo planino. Na njej je zaživel, jo neizmerno vzljubil in nikoli zapustil. Celo pvanvat je prišel, ko se je upokojil in bil Trobevšekov pastir. Pridobil si je simpatije prijateljev pastirjev in celo živina ga je prijateljsko sprejela. Tako resnično velja, da dobre ljudi prepozna tudi žival.
Ko je odhajal s planine v dolino, je rad brundal pred se: »Luka gre v Tivoli, ker ga srce boli, on pa je vedno sam.« A v resnici nikoli ni bil sam. Na planini je imel okrog sebe kup iskrenih prijateljev, doma pa čudovito družino, ki ga je razumela in mu stala ob strani, vse do odhoda.
V velikem številu smo se poslovili od njega, saj je res ogromno naredil za bajtarstvo in planino. Ob slovesu mu je Janez Vrenjak- Stegn zaigral v slovo.
Njegova dela pa ostajajo tu na planini in v naših domovih!
Hvala Luku za ustvarjene umetnine, hvala vsem domačim in prijateljem bajtarjem, ki so prisluhnili in nam dali predmete in fotografije za razstavo. Hvala Planinskemu društvu Domžale, da smemo razstavljati v prostorih njihovega doma.
Razstavo si lahko ogledate do 4. oktobra 2015 v prostorih Domžalskega doma na Mali planini.
Helena Plahuta
Junij 2015