Silvo Baznik: Življenje se počasi vrača na stara pota.
Skozi meglico sramežljivo kuka sonce, ko pogledam skozi okno spalnice. Čas je za vstajanje in uro kasneje peljem v Stahovico, kjer zavijem desno na strmo cesto in mimo lovskega doma ter na drugem možnem parkirišču zapustim avtomobil in pričnem hojo svojemu cilju naproti.
Na cesti srečujem kopico pohodnikov, ki se vračajo. Nekaj hitrih me prehite še pred zadnjimi hišami, nato zapustim cesto in se podam na še moker kolovoz od nočnega dežja. Mokro listje na tleh poskrbi za tiho hojo, le pesek pod čevlji poskrbi za rezek zvok v svežem jutru, ki ga preglasi ptičje petje. Grem mimo dveh kapelic in korita z vodo v smeri cerkvic Sv. Primoža in Sv. Petra, a še pred njima odvijem strmo levo in se povzpnem na greben ter nadaljujem po prijetni poti, ki pa se vleče in vleče skozi gozd dokler ne stopim na greben, kjer je nekoč stala Mickina bajta in kjer je možno nadaljevati po poti čez Pasje pečine ali po poti Modrega moža čez Pirčev vrh. Odločim se za Pasje pečine in z nekaj vzpona in spusta po še vedno mokri stezi z lepimi razgledi na gore med Kalškim grebenom in Brano ter strmimi zahodnimi stenami in travnatimi pobočji planote Velike planine dosežem ravnico pod Pirčevim vrhom in planino Kisovec.
Veter me hladi in nemudoma oblečem dodatna oblačila iz nahrbtnika, klobuk zamenjam za kapo in tudi rokavice pridejo še kako prav. Z ravnice stopim skozi gozd na strmo pobočje in v nekaj minutah vzpona dosežem vrata pašne ograje. Le še nekaj korakov in sem na pašniku, kjer modri cvetovi spomladanskega in Clusijevega svišča v vsem svojem blišču razveseljujejo pohodnike. Uberem jo proti južnem grebenu Male planine v pričakovanju vijoličastih preprog žafrana. Kmalu ugotovim, da sem teden ali dva prepozen, le sem ter tja nekaj krpic že skoraj odcvetelega vijoličastega in belega žafrana še ujame moj pogled in ga ovekovečim v fotografskem zapisu.
Kljub temu je lepo. Pastirske bajte, vodno zajetje, trate še suhe in delno zelene trave, med katero so zadnji žafrani in trate modrih dvolistnih morskih čebulic z nekaj rumenega cvetja je dovolj za dobro voljo, ki me ponese navzdol do bajte, kjer na klopi za mizo v vetru naredim odmor in zaužijem dobrote iz nahrbtnika.
Na planini je precej obiskovalcev, a je dovolj prostorna, da ostanemo v varni razdalji, ko stopam med bajtami na nasprotno stran in se povzpnem po pobočju s pogledom na pordečele cvetove zadnjega črnega teloha na rob, od koder imam le še lučaj do Domžalskega doma. Stopim mimo doma, se povzpnem in stopim na vzhodno pobočje, kjer me preseneti kopica lepo cvetočih žafranov. Končno, si rečem in fotografiram ter počasi stopam do skalnate in žičnate ograje, ki poteka proti piramidi na vrhu grebena. Na primernem mestu prestopim ograjo in v nekaj korakih dosežem piramido s prekrasnim pogledom na Veliki stan in gore za njegovim obzorjem.
Pogled hiti od Poljanskega roba do Gradišča in preko vzpetin do Bukovca nad Gojško planino. Za planoto pa se vrstijo vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp. Mrzel veter brije in ne dovoli daljšega postanka. Počasi se odpravim proti Poljanskemu robu, spotoma ujamem pogled na manjše skupke žafrana, ki kljubuje svojemu zatonu. Spustim se navzdol in pričnem vzpon ob ograji do samega vrha, ki poplača vzpon s prekrasno panoramo. Poleg svišča tu cveti že Wulfenov jeglič in družno lepšajo pobočje planine.
Z roba stopim po pobočju proti jugu, se nekajkrat ustavim in nato v zavetrju med robom planine in prvimi bajtami na drugi strani naredim drugi daljši odmor pred sestopom s planine.
Mimo gre nekaj pohodnikov in čas je za odhod. Stopim do vrat planine, se spustim po pobočju v gozd in dosežem razpotje, kjer ne grem na Pasje pečine temveč po hribu navzgor in nato nadaljujem po lepo urejeni stezici z nekaj lesene ograje nad strmino in lepim pogledom na zatreb Kamniške Bistrice in gore nad njo. Čisto na vrh hriba ni treba, saj se potka prične spuščati vse do mesta nekdanje Mickine bajte, kjer stoji lesena miza in klopci. Veter je popustil in topla oblačila romajo nazaj v nahrbtnik.
Od tu dalje stopam po isti jutranji poti. Listje se je posušilo in šelesti, ko stopam po poti. Dolga je pot v dolino. Ko pot preide na kolovoz s Primoža, je prometa več kot bi si želel. Pospešim korak, srečam in še prehitim nekaj pohodnikov. Izognem se bližnjici in s kolovoza stopim na cesto, kjer je prava promenada.
Po nekaj ovinkih prispem do avtomobila, od koder sledi le še vožnja do doma, kjer v večerni uri zaključim urejanje fotografij in pripravo...