Prava Martina, takšno kot jo poznamo prijatelji.
Ljubiteljica narave, teka na smučeh, rdečega vina, francoskega sira, Francozov, dveh simpatičnih Slovencev.
PORTRET
Dragi obiskovalci slovenskih planinskih dveri:
I am Back, back again. In z mano tokrat samo za vas
Martina Čufar
ljubiteljica hitrih avtomobilov, domačih živali
in rokenrol muzike.
Ops!. Je rekla, da vsega pa ne smem povedat.
OK. Še enkrat.
Svetovna prvakinja in ... Uf, to smo slišali najmanj stokrat.
Pa res še enkrat, tokrat zadnjič. Prava Martina, takšna kot jo poznamo prijatelji.
Ljubiteljica narave, teka na smučeh, rdečega vina, francoskega sira, Francozov, dveh simpatičnih Slovencev, lososa na žaru, planin, joge, tai-chia, knjig o plezanju, francoskih romanov v francoščini, nenavadnih skodelic za zeleni čaj, morja in sonca, poličk, kapnikov, rdeče barve za hlače, vstajanja zgodaj, potovanj in plezanja v vseh oblikah.
Ne mara pa zakajenih prostorov, sloperjev, ponočevanja, plezati v mrazu, jesti mastne hrane, padanja z visokih balvanov, nereda v življenju, umazane sprednje šipe na avtu (recimo od mušic), dolgih gibov na tekmi, luknjic za en prst, biti predolgo doma in - intelektualno stagnirati.
Seveda to še ni vse. Ampak, ker je njeno življenje plezanje bom kaj več o tem napisal.
Ravno je uspela premagati eno najtežjih dolgo športno plezalnih smeri na svetu.
Malo manj slavno kot je ona sama: Hotel Supramonte. Dva raztežaja sta ocenjena z 8b, ne manjka tudi 8a+, torej ni šale.
Martina povej mi kaj več o tej tvoji zadnji avanturi?
Ja to smer sem imela v mislih že kar nekaj časa. Res sem bila živčna pred vzponom. Bolj kot kdajkoli prej. Supramonte sem imela v glavi. Tudi na zadnji tekmi v Španiji.
Z Markom sva se odlično ujela. Oba sva bila motivirana.
Preden nadaljujem, sledi kratek oris smeri Hotel Supramonte.
Takšno ime dobi po luknji, kjer se da prespati, če nisi tako dober, da zlezeš v enem dnevu.
Smer se nahaja v kanjonu Gole di Gorropu in je 350 m visoka. Vseh raztežajev je deset in si sledijo v tem zaporedju: 7b+, 7c+, 8b, 8a+, 8b, 7c, 7a+, 7b, 7b, 6b+.
Prvi vzpon čez smer, z sprotnim nameščanjem svedrov sta opravila Rolando Larcher in Roberto Vigiani, leta 1998. Prvo prosto ponovitev pa Pietro dal Pra in Beat Kammerlander.
Do danes je smer doživela nekaj ponovitev in vsi se strinjajo da gre za izredno lepo in kvalitetno plezanje.
Pietro je leta 2000, povedal: to je čudovita linija in jo priporočam vsem novodobnim supermočnim plezalcem.
Podobno kot Marko in Martina, so naštudirali prve tri raztežaje, napeli vrvi in nato drug dan pogledali še ostale tri ta težke. Sledil je počitek in potem akcija.
M in M sta uspela v enem dnevu, bolj natančno po desetih urah plezanja sta bila spet na tleh.
Kako sta se lotila smeri?
V soboto 25. septembra 2004 sva naštudirala in splezala 7b+, 7c+ in 8b.
Malo me je skrbelo, ker sem morala takoj za ogrevanje v 7b+, pa še poličke so bile za stiskat.
No res sva hodila prej eno uro, tako da ni bilo take krize.
Drugi dan, v nedeljo sva ponovila in naštudirala še 8a+, 8b in 7c.
V smeri sva si pustila vodo in energijske ploščice.
Kakšna sta se ti zdela 8b raztežaja?
Prvič težka, potem ko sem pa splezala celo smer, pa ne več tako zelo.
Sploh v nedeljo, ko sva se lotila četrti, peti in šesti raztežaj se mi je zdel peti ful težek.
Sam sem bila utrujena od prvih treh, pa še navadila se nisem najbolj.
Kako je navrtana ta smer?
V redu, ni tako kot v plezališču, je pa super za tako dolgo smer.
V enem 8b–ju sem morala čez detajl in potem vpeti, je bilo kar precej narazen.
Aja, pa zgornji raztežaji so tut kr narazen. Se vidi da so plezali in sproti vrtali.
Sedaj mi lahko poveš še kaj o samem vzponu!
V ponedeljek sva počivala, v torek pa je bil res tak hladen suh dan; kot nalašč za plezanje.
Šla sva gor do stene in prve tri raztežaje sem plezala naprej.Potem sem se spustila na začetek 8b (torej tretjega) , da sem varovala Marka, zato da je splezal to od spodaj.
Potem sem morala žimariti na vrh tega raztežaja in po 40 metrih me je tako zdelalo, da sem mislila, da ne bom mogla več plezat.
Povem še lahko da mi je srce »orng« razbijalo preden sem vstopila v smer.
Spet sem plezala naprej čez peti 8b raztežaj. Tokrat nisem žimarila na vrh ampak sem šla še enkrat čez 8b z vmesnimi počitki. Ko je še Marko splezal tega, sva izmenično nadaljevala do vrha in zadnje štiri splezala na pogled.
(Opomba avtorja: Marko mi je povedal, da ni vedel da Martina še ni žimarila: Seveda ni čudno, da se je tako matrala saj je imela vse narobe vpeto!
Seveda potem si bila zelo vesela.
Ja res, sedaj se počutim tako, da mi je vseeno za vse. Mislim, tako fajn, popolnoma sproščena sem in zadovoljna.
Nato sva uživala in - še malo plezala. Jaz bi še več, a se Markotu ni dalo.
Ker Martina ve o vsem zelo veliko. Ima zelo dober spomin.
Sem strnil najin pogovor v skupek različnih tem o katerih sva se pogovarjala.Vsi vemo koliko zmag in odličnih uvrstitev je že nanizala. Na vprašanje, če bi lahko nastopila na olimpijskih igrah, je samozavestno povedala, da bi že imela kolajno.
Letos ogromno potuje in je bolj malo doma. Všeč ji je postalo tudi balvaniranje. Spomnim se kako si je v Fointainbleauju zvila gleženj. Sama pravi, da zato, ker je bil prvi dan in ker je hotela uspeti v problemu Egoist (fb 7a).
Potem smo jo vsi bodrili. Neverjetno. Popolnoma otekel in vijolično-črn gleženj je z zeljnimi listi in nekimi žavbami toliko« porihtala«, da je zadnji dan, po petih dneh, splezala 7b+ prečko.
Zgleda da bolj po rokah, haha.
Kje vse si balvanirala?
Bila sem na Malti, v Fontu, Allefroidu, Meschia, Trenta, nekje v Švici, pa Mangart...
Ni več vegetarijanka. Je meso. Po ne vem koliko letih ga je letos spet začela.
Ko sem jo vprašal kaj si je privoščila, mi je povedala za neke take mesne variante, da se ne spomnim več. Mislim pa da je rekla jagnje in pa neka jetrca.
Pred tekmami gre ponavadi v savno.
Kako se regeneriraš, ko imaš toliko napora za sabo?
Ful delam joge, da se odklopim. Masaža pred svetovnimi pokali.
Hodim v hribe. Glih zadnjič sem šla pod Triglav atiju svečko prižgat, brez fajercajga.
Sem takšna, da moram ves čas nekaj migat. Včasih si sama zmasiram roke in noge...
A je savna v Mojstrani?
Smeh… Ne v Kranjski Gori.
A narediš škorpijona? (ena zahtevna asana ).
Ja, sedaj ga pa, dokaj suvereno.
Ti se precej spoznaš na šport, v celoti. Dosti bolj kot drugi!
Seveda pri plezanju ni samo plezanje, je tudi hrana in psiha in še marsikaj.
Opažam, da veliko plezalcev ne nadomešča med plezanjem pokurjenih snovi, sploh pa je pomembno takoj po aktivnosti.
Pomembno je kaj ješ in ne koliko. Nikdar ne smeš imeti slabe vesti, če si pojedel nekaj kar ni zdravo.
Omenila si psiho. Kaj je tukaj pomembno?
To, da si zadovoljen in sproščen. Nekako notranje miren.
Ampak ti lahko to rečeš ker nimaš stresov zaradi denarja in podobnega!?
No, zame je bil res hud šok, ko se je ponesrečil ati. Takrat sem komaj preživela. Če sem preživela tisto, lahko karkoli.
(Opomba avtorja: Med drugim mi je na začetku povedala, da je bil oče tisti, ki jo je spoznal s plezanjem.)
Kako pa se preživljaš sedaj?
Zaposlena sem v Slovenski vojski. Imam pa tudi nekaj sponzorjev. Nekaj pa navržejo še nagrade s tekem.
(Ne dolgo nazaj si je kupila novega »pežoja«; potrebovala je večji in varčnejši avto. Letno naredi na tisoče kilometrov!)
Vem, da rada potuješ. Kam se odpravljaš v bližnji prihodnosti?
Najprej grem na tekme za svetovni pokal po Evropi. Imamo še tri. Drugače pa imam rezervirano karto za Ameriko, za El Paso. To je blizu Hueco Tanks. Raj za balvaniranje.
Upam da bo vse po načrtih, tja grem z eno Španko, ki pa še ni čisto sigurna. Morda se nama bo pridružil še prijatelj iz Švice.
Da pa ne bo vse skupaj tako idilično vam bom opisal en teden dela zato, da potem plezaš 8b in več.
Za zmagovalce: Če te ne boli prst, rama, komolec …nato sledi še marsikaj kar pač ni tako zelo pogosto, je že veliko. Ogromno! Po dolgem času si srečen, ker te nič ne boli. Tako lahko garaš, da te bo potem spet kaj zagrabilo.
Dva ena se reče: dva dni trgat, en dan počitek.
Zjutraj tek, strečing … Potem plezanje ves dan. To je lahka vaja.
Druga varianta: Tek, fitnes, stenca, strečing. Ura je sedem zvečer, včasih tudi devet, ko je vsega konec.
Vmes je treba jest, počivat, se stuširat…. mimogrede pa še denar zaslužit.
Potem sledijo razne travme, frustracije, padec motivacije, vse kar je možno v individualnem športu.
To je samo en teden. Kje so šele meseci, leta.
Slovenci smo dobri športniki.
Kaj je vrhunsko in kaj ekstremno?
Povem vam, da če je plezanje »ekstremni šport«, potem vrhunsko pomeni ekstremno.
Martina je vrhunska športnica. Predana z dušo in telesom. Z »ektremnimi« vzponi in odličnimi dosežki na tekmovanjih dokazuje, da je plezanje v vseh oblikah še kako merljiv šport.
Kdor trdo dela, je nagrajen. Tako ali drugače. Bližnjic ni več.
Kdo je dejansko zaslužen, da imamo v Sloveniji Martino in še celo vrsto odličnih plezalcev.
Ona sama zase!?
Po novem ukinjajo kategorizacijo. Halo!!!
Zato, da bomo rangirani kot šahisti.
A mogoče kdo ve, koliko je treba trenirat za dober rezultat v plezanju?
Vem, da vas veliko ve. Dnevno se srečujemo in imamo svoj mikrosvet, bazen motivacije iz katerega črpamo »superpower« za plezat, za delo, za ljubezen…
Mi smo tisti, ja, mi vsi ki štekamo in si mislimo svoje. Ponosni smo na tiste, ki izstopajo in nedvomno izstopajo zaradi nas samih.
Zato pa kar naj imajo olimpijado, češ da nismo preveč zanimivi za njih.
In ravno olimpijska medalja loči Martino od Jolande. No, pa rekorda nima. Ali pač? Recimo, da bo v svoji karieri preplezala največ smeri nad 8a. Vemo da jih že ima čez 100.
V najboljša leta pa šele prihaja!
Kaj pa vedo tisti stari prdeci v raznih odborih, svetih…Ravno obratno bo na koncu. Saj poznate pregovor: Stare veje ne upogneš.
Zato bratje in sestre »klajmbers« ne obupat, ko je težko, mi smo največji carji. Nas noben ne plačuje, ko smo na tleh, noben medij nas ne povzdiguje ne vem kam.
Važno je srce.
Gregor Šeliga