Iskanja - Stane Škrjanec: Strmo, prhko podlago iz koreninic v drčni zemlji zabelijo redke veje suhega rušja, ki mi ostajajo v roki. K sreči se kmalu znajdem na spokojnem slemenu, kjer za rep pocukam lepo stečino ...
Ob enem številnih obiskov Matkove kope sem med pristopom prestregel pisano družbico Stritarjevih. Prijeten klepet mi je hitro prebudil zanimanje. »Na Matkovo kopo? Iz Belske Kočne? Mejduš, sam sem nekoč neuspešno oprezal za prečnico izpod Krničke gore, vi pa kar iz doline ...«
Andrej je govoril o nekem slapu in o celotni zadevi, ki da je vse prej kot prijetna. Kasneje mi je poslal celo mail z opisom pristopa, ki pa sem ga na žalost izgubil. Sčasoma sem na vse skupaj pozabil. Družinsko življenje se itak ne sklada s pobegi v tako drzne miselne vzorce. Ker pa sem v zadnjem obdobju zaprisežen pristaš biciklističnega hlastanja po nekaj urah svobode, me je pred kratkim odneslo k sosedom v Železno Kaplo. Med spustom z Jezerskega vrha sem jo znova ugledal. Drzna ostrica, polna prikritih skrivnosti, me je prevzela kot prvič. Obisk omenjenega slapu sem čez teden dni utelesil. V Belsko Kočno znova z vrtenjem pedal ter pod slap bosonog. Pod mehkim drsenjem svilenih pramen prek sten v mogočnem zatrepu sem se zarekel; bil bi sanjski začetek ...
Četrtek, dopust. Vremenska napoved je vroča in suha. Vsaj za dopoldne. Ob 4.30 na oknu zaslišim škrabljanje. Ne morem verjeti. Dež! Polurno čakanje z bolščanjem v sivino me naposled dotolče. V dolino Belske Kočne prispem šele malo čez 8. Že med pristopom od daleč oprezam za možnostjo obhoda slapu. Naenkrat se mi zazdi, da v strmem pobočju levo nad slapom vidim solnico! Krajši skok pred slapom premagam s pomočjo fiksne vrvi. Pred prho zavijem v levo. Solnico dosežem z vleko čez rušje po skoraj navpičnem terenu. Presenečen se znajdem na skromni lovski stezici. Slednja se v zagruščeni grapi povsem izgubi. K sreči jo višje znova odkrijem. Sledim ji po izpostavljenem bregu do spusta v strugo nad slapom, kjer dokončno izgine. Iščoč najlažjih prehodov se zlahka pomikam ob strugi navzgor. Sparina privabi oblačen roj muh, ki me mori brez premora. V močno utesnjenem svetu se počutim pozabljen od vseh. V grapi, ki zavija rahlo v desno, me preseneti ogromen skok. V stenski zapori na levi iščem razpoko. Premami me ozek, skalnat, z rušjem obraščeni žleb. V izteku izstopim v desno, prebrodim nekaj korakov kosmatja in skrotja, odkrijem odličen polkrožni prehod pod manjšim spodmolom in že sem v grabnu nad skokom. Le malce naprej me pričaka nov skok, ki pa je bolj pohleven in ga zlahka prelezem. Čez krotke meli se bližam prehodu ob stenah grebena, kjer se prvič zavem, da se bom moral morda obrniti ...
Pogled na drzna zgornja nadstropja Matkove kope me pred ključno neznanko vzpona malce prestrašijo. Prek dveh ozkih žlebičev, ob robu posutih z vijoličnim cvetjem, dosežem manjši plato. Lep je razgled na številne spodmole, osamljeni 'Zob' ter markantno votlino sredi kopine glave, vidne od daleč. Ker se levo pod menoj grezi prepadna grapa in z desne bolščijo zlovešče stene, za napredovanje izberem vmesno pobočje. Le to se izkaže za sila zahtevno. Strmo, prhko podlago iz koreninic v drčni zemlji zabelijo redke veje suhega rušja, ki mi ostajajo v roki. K sreči se kmalu znajdem na spokojnem slemenu, kjer za rep pocukam stečino. "Tokrat pa sem zabredel bogu za hrbet!", si skrušeno rečem, a glej ga, zlomka. Stečina s slemena zavije desno med rušje in se po gredi usmeri v nekakšen vogal. Tam me v skali pričaka dvojno okno, pogled skozenj pa mi nariše nasmeh na obraz. Široka melišča so znak, da mi je uspelo. Na greben med Matkovo kopo in Krničko goro pristopim z rokami v žepih. Prestop na slovensko stran grebena pa vseeno ni samoumeven. Prečim ga v bližini melišč na južni strani, s katerih poteka najlažji pristop na vrh. Na teme Matkove kope prilezem po strmem žlebu, ozaljšanem z rumeno avriklja.
Sestopim v Matkovo krnico. Med vzponom proti škrbini pod Krničko goro skoraj pohodim črnega gada. Poševni prehod iz škrbine postreže z II. stopnjo plezanja. Po izpostavljenem robu priplezam do vrha Krničke gore. Sestop po nagruščeni grapi v ogromnemu kotlu podoben zatrep med Krničko in Mrzlo goro je vse prej kot prijeten. Pod iztekom grape uberem pocukrano bližnjico in s pomočjo cepina pridrsam na širno melišče. Rdeče pike mi kažejo sled proti markirani poti, ki me pripelje na izhodišče.
Tura je orientacijsko zelo zapletena in objektivno nevarna! Začuda je tehnično najtežji prehod šele v škrbini nad Matkovo krnico (II). Seveda pa se v popolni divjini nad Belsko Kočno med iskanjem prehodov zlahka zaplezamo. Tamkajšnji svet zahteva posebne veščine (Trentarsko). Dejal bi celo lahko, da je opisana tura nekam odveč, saj na Matkovo kopo pripeljejo mnogo lepši pristopi, predvsem pa z manj odrgnin in strahu pred pogubo. Celoten zapis gre torej vzeti predvsem kot doživetje gornika, ki čuti na vsake toliko časa potrebo po klicu divjine.
Lep gorniški pozdrav.