Majda Gašperin: »Na Belski planini pa rožce cveto, na pobočjih Golice je tudi lepo!« Omamni vonj narcis se daleč širi …
Ob šestih sva že na Križovcih. Nobenega avta. Peš nadaljujeva čez Pusti rovt. Ptički so že dobro uglašeni. Po novi cesti zavijeva proti Belski planini. Pogledujem proti Golici, iščem belino narcis. Ne vidi se dobro, tudi Triglav je zamegljen. Bova šli pa samo do planine, če se bo vreme kujalo.
Čez dobro uro sva pod kočo Svečico. Že prvi pogled v skale me ponese kvišku. Avrikelj cveti, vse je rumeno. Hitro sva še višje. Glej, glej, eden je že tukaj in fotografira lepo cvetje. Ta je še bolj zgoden kakor jaz. Pa saj je cvetje za vse, ki ga odnesejo samo na karticah v dolino. V pogovoru izvem, da so pod Malo Golico in nad sedlom Suha že narcise. Pod Krvavko jih je pa še zelo malo.
Fotografiram lepo cvetje. Vsaka skala je skalnjak zase, poseben, ki ga naredi samo narava. Vedno višje sva z Iro. Zgodaj je še, pol osmih je ura, encijani še niso odprti. Pri zbiralniku vode je polno majhnega avriklja, tudi Zoisove vijolice so vmes. Še na Struško greva, kar naravnost navzgor. Pot je široka, skoraj kolovoz. Ko se včasih malo izgubi, pogledam proti desni in že sva zopet na pravi poti. Hitro sva na Velikem vrhu, 1944 metrov visoko. V zavetju kontejnerja si privoščiva kratek počitek. Pri sosedih se kuha megla, ki počasi sili na našo stran. Čudni oblaki se podijo po nebu, kakor nametani kupčki. Vršičkov ni, še ni čas zanje. Tudi cvetje na vrhu je bolj skromno. Sneg je komaj skopnel, po grapi je še nekaj zaplat.
Spustiva se navzdol. Veliko je stezic, vsak si lahko izbere svojo. Koča se kmalu pokaže in za njo zamegljene Julijske Alpe. Bolj se bližava koči, več je cvetja. Tam so že ljudje. Pripravljajo planino za živino. Malo poklepetamo, potem se še enkrat povzpneva do encijanov, ki so sedaj že odprti. Vse izgleda še veliko lepše kakor zjutraj. Sonce vedno naredi svoje, le Julijci se ne pokažejo. Veliko ljudi prihaja, eden že četrtič v tem tednu.
»Moraš paziti, ko začnejo cveteti. Vsak dan so drugačne, če hočeš ujeti pravo lepoto,« je rekel.
Odideva po zgornji stezici proti sedlu Kočna. Začeli so se sprevodi. Veliko ljudi srečujeva. Eni grejo na Belsko planino, drugi proti Golici. Pa jo ujamem, Golico v objektiv. Vidi se belina narcis. Naslednjič greva pa tja gor. Avtomobili so parkirani povsod, pod novo cesto, na Pustem rovtu. Ljudje hitijo iz vseh strani. Kako dobro se mi zdi, da se že vračava. Na Križovcih je vse zaparkirano, še ob cesti navzdol, vse do odcepa za Mavre. Veliko avtomobilov sva srečali, ki so šele vozili proti planini.
Dan počitka za Iro in greva pogledat še bela pobočja pod Golico. Vstanem že zgodaj, začneva pri Fencu v Planini pod Golico. Lepo je hoditi v ranem jutru, ko ti delajo družbo le ptički. Pod kočo sva, ne greva do nje ampak po smerokazu desno, proti Markljevi planini. Po tej poti skozi gozd greš mimo sedla Suha. Tam pa po grebenu narcisam nasproti.
Pot je lepa, pa še po makadamu ni treba vozit. Ne greva čisto do sedla. Narcise so povsod, vedno več jih je. Zapustiva široko potko in se po ozki stezici povzpneva čez pobočje, za gozdno mejo. Narcise, od vetra malo natrganih listkov, naju v vetru pozdravljajo. »Dobro jutro, sta že tukaj«. Klečim in fotografiram. Hlače, čevlji, vse je mokro od močne rose. Zgoraj sta me dva pohodnika kar malo čudno gledala. To je tisto pravo, kar vsako leto požene množice ljudi pod Malo Golico. Po sredini pobočja je prava steza od nedeljskih obiskovalcev. Velika gneča je morala biti, danes pa je tak ljubi mir.
Spustiva se do narcis nad sedlom, potem pa nadaljujeva po stezici proti Krvavki. Piha pa na tem grebenu. Vedno mi pridejo prav rokavice in topla oblačila.
Gledam nazaj, spodaj na sedlu je že parkiran avto. Kmalu bo zopet gneča. Bele poljane narcis se v vetru ves čas gibljejo. Lepo je gledati ta pobočja, ki tako omamno dišijo. Spuščam se med narcise in se zopet vzpenjam. Tako lepo je, še Triglav se je pokazal. Bližje sva Krvavki, manj je narcis. Lani jih je bilo veliko več. Pa saj jih je dovolj malo nižje.
Prečiva sedlo in se bližava vrhu Golice. Tista dva pohodnika se že vračata. Kratek klepet in nadaljujemo vsak v svojo smer. Tudi na vrhu močno piha. Le v majhni globeli, kjer se sneg dolgo zadržuje, je toplo. Tam narediva počitek. Nisva dolgo sami. Odpraviva se proti koči. Veliko se jih že vzpenja proti vrhu. V koči izvem, da je bilo v nedeljo noro. Nadaljujeva proti dolini, Ira je že malo utrujena.
Dva lepa dneva na vrhovih Karavank, dneva polnih rož, ki jih lahko občuduje vsak, ki ima rad naravo in lepo cvetje. To so lepi trenutki, ki jih je v življenju vedno premalo …
Majda Gašperin