Matija Turk: Cima Bagni je še ena izmed gora v Sekstenskih Dolomitih. Skoraj 3000 metrov visoka, že od daleč izstopa iz niza gora ... Stoji na skrajnem vzhodnem robu Dolomitov ...
Toplo junijsko sonce vabi v gore. Poletje se je komaj začelo, a že sedaj vem, da vseh gorniških načrtov ne bom utegnil uresničiti. Toliko je vsako leto novih in vedno več ostaja starih, ki čakajo na svojo priložnost. Poleg tega gore niso vse, saj je še toliko drugih stvari na tem svetu, ki jim je vredno posvečati pozornost. Manj je več in ko se človek nauči biti zadovoljen s tem kar ima, mu je tudi pot do sreče odprta. Ko razmišljam o minulih poletnih podvigih, vidim, da sezona ni bila slaba. Z bratom sva jo po uvodnem obisku domačih gora začela kje drugje kot v Dolomitih. Obiskala sva goro, ki se nama je izmuznila lansko leto - Cimo Bagni (2983 m).
Visoka, piramidi podobna gora od daleč nima tiste prave dolomitske privlačnosti. Njena divja in raznolika podoba se nam odkrije šele od blizu. Vzpon nanjo skriva svoje zanke in uganke, skopi razpoložljivi opisi pa zagotavljajo pustolovsko in raziskovalno obarvani vzpon v popolni samoti in odmaknjenosti. Redki so obiskovalci Dolomitov, ki poznajo Cimo Bagni, še manj je tistih, ki stopijo na njeno teme. Na južnih pobočjih gore leži široka krnica Ciadin del Biso. Preko njenih neskončnih melišč se je iz doline Val Giralba na vrh leta 1872 prvič povzpel znameniti gorski vodnik Santo Siorpaés iz Cortine in njegov klient Maurice Holzmann, ki sta v Dolomitih skupaj opravila več imenitnih prvenstvenih vzponov. Med drugim sta prva stopila na Cimo dei Preti v Furlanskih Dolomitih in na Monte Siero nad Sappado. Njun prvenstveni vzpon na Cimo Bagni označuje začetek osvajanja vrhov nad Comelicom, med katerimi so najbolj znani Monte Popera, Cima Undici in Croda Rossa di Sesto.
Bivak Cadore
V krnici Ciadin de Stalata, med Monte Popero in Cimo Bagni, stoji bivak Cadore. Obkrožen z mehkimi tratami in bistrim izvirom ob strani, predstavlja idealno mesto za postanek gornikom, ki se s te strani odpravljajo na priljubljeno ferato Cengia Gabriella v Monte Giralbi. Nama je predstavljal izhodišče za vzpon na Cimo Bagni. K bivaku sva prispela že v temi in najin prihod je pokvaril večer nesojenemu edinemu gostu, ki se ob tej uri gotovo ni več nadejal obiska. To sem sklepal po redkobesednosti in mrkem obrazu gospoda, od katerega sva po običajnih vljudnostnih frazah izvedela le, da je Avstrijec in da je naslednji dan namenjen po ferati Cengia Gabriella. Da mu ne bi pokvarila večerje, ki jo je kuhal v bivaku, sva počakala zunaj in na ognjišču skurila vsa drva, ki so raztresena ležala naokoli. Mislil sem si, kakšna škoda, da ravno danes nimam s seboj žlahtne kapljice, ki jo običajno nosim s seboj za potrebe večerne meditacije. Lahko bi jo ponudil Avstrijcu in se mu tako oddolžil za pokvarjen večer. Ko je žvenket posod v bivaku utihnil, sva se vanj vselila še midva, ne da bi kakorkoli zmotila Avstrijca, ki je v pozi Bude sedel na mizi in meditiral - brez vina.
Ob svitu sva zapustila bivak in se po melišču povzpela do ozebnika. Še enkrat sva prebrala opis, ki sva ga pridobila od treh Italijanov. To je bil opis, ki je opisoval le prečenje zahodnih in južnih pobočij gore preko krnice Ciadin del Biso in nadaljevanje čez škrbino Forcella Paula v dolino Val d'Ambata. S krnice Ciadin del Biso bova morala poiskati pristop na vrh. Doma sva si ogledala fotografije, ki sva jih posnela z okoliških vrhov, na katerih je bilo lepo videti možne prehode.
Po policah do velike krnice
Nekaj deset metrov sva se vzpenjala ob levem robu ozebnika in ga nato prečila. Čeprav sneg ni bil pomrznjen, je cepin prišel prav, saj sva bila tako hitreje in varneje na drugi strani snežišča, razritega od padajočih skal. Vstopila sva v steno in splezala proti desni do skalnatega pomola. Vmes sva naletela na zbledelo markacijo. Nekaj sva jih videla tudi v nadaljevanju. To kratko plezanje je bilo le uvertura, ki naju je preko dolge, nagnjene rampe pripeljalo do sistema polic, ki prečijo zahodno stran gore. Plezanje po rampi ni bilo težavno, zaradi izpostavljenosti in krušljivosti pa je bilo psihično kar naporno. Po žlebovih sva iskala najlažje prehode in bila pozorna na redke možice. Končno se je rampa iztekla na široko in udobno polico. Pogledal sem navzdol in si rekel, kako dobro, da se ne bova tu vračala. Vendar, kot običajno, zarečenega kruha se največ poje. Jutro se je umikalo dnevu in gore so dobivale vse jasnejše obrise. Tudi Avstrijec se je že prebudil in pred bivakom izvajal duhovne vaje. Lahkotno sva hodila po široki zagruščeni polici, dokler se ni končala. Sledil je precej globok spust po drobljivem žlebu do spodnje police, ki je ožja od prve in na več mestih prekinjena. Od daleč je bila ponekod videti prav divja, ko sva prišla blizu, pa so se vse težave razblinile. Le na posameznih mestih je bilo potrebno nekoliko poplezati. Že sva slutila za robom melišča krnice Ciadin del Biso. Končno sva jih zagledala, in povrhu še zelene trate ob njihovem vznožju. Da sva vstopila v krnico pa sva morala obhoditi še globoko grapo. Tu, kjer se najmanj nadejamo, naletimo na dve plezalno najtežji mesti na celotni turi. Premagati moramo dve kratki, izpostavljeni prečnici. Ko so bile te nepričakovane težave za nama, sva si na zeleni preprogi privoščila počitek. Nekje nad sabo sva slutila vrh. Od tu je bilo vse drugače, kot je bilo videti doma na fotografijah. Razsežnosti gore so se kazale v vsej veličini. Pobočja so bila veliko bolj strma in skalnata. Med hojo po policah sva izgubila veliko višine in do vrha naju je čakalo še 600 metrov vzpona.
Proti vrhu
Posamezne zbledele markacije, ki sva jih videla ob poti, so označevale prečenje krnice Ciadin del Biso, ki je kot zahtevna pot celo označena na nekaterih zemljevidih. To zna biti zavajajoče, saj na poti ni skorajda nobenih znakov predhodnikov in sploh nobenih varoval. Čez škrbino Forcella Paula sva se nameravala vrniti, toda sedaj, ko sva videla zasnežene žlebove, sva se temu načrtu odrekla. A najprej sva morala poiskati pot na vrh. Upala sva, da bova tu naletela na označbe, možice, ki bodo kazali smer proti vrhu. Nisva jih našla, a kljub temu sva odkrila lep prehod čez skalni pas do vršnih melišč, kjer sva pod grebenom stopila na stezico, ki so jo uhodili pristopniki iz škrbine Forcella Anna. Od tu je bil do vrha bolj ali manj le še sprehod. Na vrhu, ob kupu zloženega kamenja, v katerem se skriva vpisna knjiga, res dobiš občutek, da stojiš na veliki gori. Pogled seže daleč in globoko. Bivak Cadore je z vrha le majhna rdeča pika nekje daleč spodaj pod nazobčanimi stolpi. Z vrha pada na vzhod proti zeleni dolini Comelico 1000 metrov visoka stena, najvišja v Sekstenskih Dolomitih. V njej je leta 1931 Ettore Castiglioni splezal direktno smer na vrh skupaj z Lucianom Gasparottom in Vitalom Bramanijem. Slednji je znan po iznajdbi gumijastega podplata, ki ga ima še danes večina boljših planinskih čevljev.
Povratek po smeri vzpona in Cengia Gabriella
Sivi oblaki, ki so hiteli prekrivati nebo, so naju prehitro pregnali k povratku. Sedaj sva se morala odločiti, kje bova sestopila. Kazalo je, da je najbolje nadaljevati do Forcelle Anna, od koder vodi običajen pristop, a se je lepa stezica hitro končala nad prepadom. Splezal sem navzdol po žlebu preverit, kako je stvar videti v nadaljevanju. Skala je bila neprijetno krušljiva, stena odprta in nikjer nobenega klina. Janez je z vrha trmasto vztrajal, da tu ne bo šel. Tudi sam sem imel že zadosti tovrstnih živčnih napetosti in sem se vrnil nazaj na greben. Kaj sedaj? Povratek po isti poti mi ni bil prav nič po volji. Janez je začel navijati, da sestopiva po krnici Ciadin del Biso. To se je zdela res najlažja izbira. Tek po melišču, hitra izguba višine - dokler se ne ustaviš nad skokom. In če ti uspe obiti skok, se pod njim izgubiš v morju rušja. To misel, čeprav mamljivo, sem zavrnil, kljub Janezovemu prepričevanju, da je to vendar smer, po kateri sta prišla prvopristopnika in da potemakem vendar ne bi smela imeti težav. Ko narediš napako, hitro narediš še drugo. In sestop po Ciadin del Biso bi lahko bila velika napaka. Ko sem naslednji dan iz doline gledal ta skok, mi res ni bilo jasno, kako bi ga lahko premagala. Še danes, kot sem bral kasneje, obstajajo dvomi, ali sta prvopristopnika v Ciadin del Biso res prišla preko tega skoka. V nahrbtniku sem nosil 40 m vrvi, ki bi bila prekratka za spust, klinov za sidrišča pa tako nisva imela. Po trezni presoji sva se odločila za povratek po isti poti. Tako sva vsaj vedela, kaj naju čaka in če je šlo po rampi gor, bo šlo tudi navzdol. Po policah sva se vrnila nazaj in obsedela na pomolu pred ključnim delom sestopa. Z vrhov so se začele spuščati megle. Ozračje je postajalo vse bolj turobno. Plezala sva po žlebovih navzdol, počasi in previdno. Tekom dneva sva pridobila nekaj plezalne prakse in plezanje navzdol je bilo sedaj celo lažje kot zjutraj navzgor.
Izvir vode pri bivaku, ki podnevi ponavadi usahne, se je zvečer spet pojavil. Tudi med vzponom sva naletela na manjše potočke in postalo mi je jasno, zakaj se gora imenuje Cima Bagni. Ker je bilo vode dovolj, v nahrbtnikih pa je ostalo še nekaj brašna, sva v bivaku prespala še eno noč in se naslednji dan za Avstrijcem odpravila po ferati Cengia Gabriella. S ferate sva si lahko dodobra ogledala najino goro. Smer včerajšnjega vzpona ni bila videti nič kaj nedolžna. Cima Bagni je presegla pričakovanja. Tako glede težavnosti kot zaradi lepote in doživetja. Slednje pa je dejansko bistvo našega zahajanja v gore.
Ko se je ferata, ki večji del poteka vodoravno po policah, začela bližati koncu, sem pred seboj zagledal vzhodno steno Crode dei Toni. Tudi v njej je Ettore Castiglioni potegnil svojo smer. A jaz bi bil zadovoljen že, če bi se nanjo povzpel po lažji, normalni, Innerkoflerjevi smeri čez zahodno steno. Med sestopom po Val Giralba mi je v žepu zazvonil telefon. S Hinkom že dolgo nisva bila skupaj v hribih in takoj je padlo nekaj dobrih predlogov. Pa se je poletje šele komaj začelo.
Besedilo: Matija Turk Fotografije: Matija in Janez Turk
Članek je bil (skupaj z informativnim dodatkom o poti vzpona) objavljen leta 2013 v reviji Planinski vestnik št. 3. pod naslovom Mogočna piramida nad Comelicom.