Rudi Rajar: Spomini na drugo Jugoslovansko odpravo v Ande

Chacraraju - izguba prijatelja

Ali poznate knjigo Tineta Miheliča: »Beli vrhovi zelene celine«? Preberite jo, če še niste! Kar čutiš tisto navdušenje in koprnenje pisatelja nad neverjetnimi vrhovi Andov, tisto pristno ljubezen do gora, raziskovanja tujih gorovij. Naslov knjige je romantičen, ampak zdi se mi, da bi za Andske vrhove, ki se vzpenjajo iz Amazonske ravnine v višave, težko našel bolj popoln izraz.

Sam sem kot mlečnozobi alpinist pripravnik na takratnem Akademskem Alpinističnem odseku poslušal Tineta na njegovih predavanjih o prvi Jugoslovanski odpravi v Ande z odprtimi očmi in – usti. Tudi mene je vedno vleklo v gore, posebno še v tuje gore, rad bi videl nove pokrajine, se vzpel na nove vrhove - in tisti Tinetovi Andi so bili kot olje na ogenj mojih želja. Kako sem si želel, da bi enkrat lahko videl tiste bele vršace, stopil vsaj na enega izmed njih! Ampak kako boš, revni asistent v takratni Jugoslaviji prišel tako daleč, s takimi stroški?

Ko sem bil izbran za 2. Jugoslovansko odpravo v Ande, sem skočil do stropa. Saj nisem mogel verjeti: sedaj pa so moje sanje res na dosegu! Odpravo smo skušali organizirati tako, da bi večino stroškov pokrili s sponzorji. Izbrani vodja, Sandi Blažina je odlično vodil organizacijo.

Čeprav smo že leto dni pred odhodom s tem imeli res veliko dela (pa še več mesecev po prihodu domov) sem garal z velikim veseljem in neizčrpno energijo vedoč: šel bom v Ande! Bilo je še dovolj časa, da sem tudi obiskoval nekaj mesečni tečaj španščine. Jezik mi je zelo všeč, znanje španščine pa mi je pozneje še velikokrat zelo koristilo.

Ko smo se z letalom peljali nad Cordillero Blanco, se  je skoraj prevrnilo, tako smo se vsi nagrmadili na levo stran. Tine je našteval kot iz topa: Tisto je najvišji v Cordilleri Blanci - Huscaran, zraven lepotec Chopiqulaqui, pa Chacraraju, tam se vidi tudi vrh Alpamayo, ki so mu nekoč dosodili, da je najlepša gora na svetu, pa lažji Nevado Pisco … Nevado - seveda to pomeni Snežak.

Prva težava se je pripetila, ko po pristanku naše prtljage ni bilo. Da se je izgubila, prišla bo v naslednjih dneh. Hoteli smo kar z ročno prtljago naprej, vendar nam v Limi prva dva dneva niso dali dovoljenj. Takrat sem prvič slišal tisti značilni: »Mañana, mañana«, kar smo preklinjali še tolikokrat v teh deželah. Takrat smo še (zelenci) verjeli dobesednemu pomenu te besede: »jutri«, šele po daljšem času smo dojeli pravi pomen: »Čakal boš, dokler se bo nam ljubilo«.

Tista dva dneva sem izkoristil za obisk univerze v Limi. Iz strokovne literature sem vedel, da se v Andih, ki je neutrjeno mlado gorovje, razmeroma pogosto zgodijo nesreče, poplave, oziroma neke vrste porušitve pregrad, s čemer sem se jaz ukvarjal več let. Jugoslovanski konzul, s katerim smo se kot odprava takoj povezali, in nam je v marsičem pomagal, mi je tudi pomagal navezati stike s strokovnjaki na univerzi, na gradbeni fakulteti. Tam so mi najprej pokazali izredno zanimiv poskus na hidravličnem modelu. Simulirali so dogodek, ki se je že zgodil pred pol leta v dolini Andov. Tam je namreč zdrsnil zemeljski plaz v dolino in zaprl pot rečici, tako da se je za njo v 35 dneh nabralo veliko jezero. Hidravlični strokovnjaki so se dobro zavedali, da bo po tem, ko bo voda popolnoma napolnila jezero in začela prelivati nasuti plaz, večji del plazu hitro erodirala in bo v vedno večjem pretoku drla po dolini dolvodno, kjer bo povzročila pravo katastrofo.

Najprej so po pretoku in razpoložljivem volumnu izračunali, da imajo približno 30 dni časa predno se bo prostor za plazom napolnil (to je bilo blizu realnosti). Potem so na modelu naredili poskus, ki so mi ga ob mojem obisku ponovno pripravili, in sicer so v pomanjšanem modelnem merilu približno oblikovali dolino in plaz v njej, ter spustili vodo. Ko sem gledal ponovljeni poskus, je bilo jasno, da je po dolini spodaj drl ogromen pretok in da je poplavil velikanska področja. Potem so mi pokazali še video posnetek resničnega dogodka - bilo je kot nočna mora. Voda je ob začetku prelivanja plazu (čeprav so ga na vrhu delno utrdili) kar hitro erodirala in odnašala material, po nekaj urah je že skoraj polovico nasutega plazu odneslo. Najbolj se spominjam dogajanja na ovinku reke dalje spodaj, nad katero je bila vasica kakih 50 hiš. Voda je tam izjemno erodirala in spodjedala breg in čez nekaj ur je ves breg s celotno vasico padel v deročo vodo. Malo dalje pa je pokazalo železniški most, ki ga je narasla voda najprej zajela, nagnila, potem pa podrla in ga dobesedno odnesla s seboj. Ti vnaprejšnji hidravlični poskusi so rešili veliko življenj, saj so tisto vasico in še več drugih pravočasno izselili. Jaz sem imel še prikaz uporabe našega matematičnega modela za simulacijo podobnih dogodkov. Dogovorili smo se za nadaljnje sodelovanje na tem področju.

Po dveh dneh smo najeli pol-tovornjaček in se odpeljali v dolino LLanganuko, kje smo planirali postaviti bazni tabor. Dva dneva smo spali brez šotorov in spalnih vreč, navlekli smo nase vse kar smo imeli, od rezervnega perila, pa do kap in rokavic. Tretji dan pa so nam pripeljali prtljago s tovornjakom beograjskega Energoprojekta, ki je gradil pregrade in namakalne naprave Chira-Piura v severnem delu Peruja, imel pa je glavno poslovalnico v Limi. Zelo prijazno so nam pomagali tudi pri drugih logističnih in administrativnih problemih. Dobro se še spominjam tegale dogodka.

Prvi večer je ogromen kup naše prtljage ostal ob cesti, do kamor je še tovornjak lahko pripeljal. Osle, ki nam bodo pretovorili robo do bazenga tabora, smo namreč lahko najeli šele naslednji dan. Zvečer smo v taboru že postavili prve šotore, tudi kuhinja je že delovala. Vako je iz kokoši, ki smo jih kupili od Indijancev, skuhal krasen
»ajmoht« in po neudobju prvih dni je bilo razpoloženje na višku. Ampak nekdo je moral ostati s prtljago ob cesti in jo čuvati in Tine se je že prej prostovoljno javil. Pa sem že v temi pri večerji pomislil nanj, napolnil sem posodo z večerjo in jo nesel Tinetu. On si je naredil ležišče kar vrh kupa prtljage, »…da bi takoj čutil, če bi mu kdo kaj potegnil izpod riti«. Bil je seveda sijajne volje: »O, saj hvala lepa, da si mi prinesel, ampak jaz tu neskončno uživam. Poglej si to nebo in te zvezde, kako sijejo kot kristali, takega pogleda doma sploh ne vidiš. In tamle se vidi južni križ…«. Ja, Tine je bil tisti pravi ljubitelj gora.

Naslenji dan smo imeli posvet vseh članov odprave. Prej smo že imeli pripravljen plan za nekaj variant prvenstvenih smeri, predvsem v Huadoyih ali pa v Chacrarajuju. Po debati je bilo odločeno, da poskusimo potegniti prvenstveno smer po grebenu Chacraraja. Vzhodni vrh je visok 6001m, zahodni pa 6108 m. Vendar višina tu ni bila najbolj bistvena, smer po dolgem grebenu je bila videti zelo težka. Ko smo v naslednjih dneh uredili bazni tabor, smo že kmalu šli na aklimatizacijsko turo, na bližnji vrh Yanaraju, ki je nekaj malega čez 5000 m visok, ravno prav za prvo turo. Višino smo kar čutili, nismo pa imeli problemov. Potem je kar nekaj dni potekalo odpravarsko življenje: ena naveza je šla proti grebenu, naredila na njem nekaj napredka, se potem vrnila, v baznem taboru dva dni počivala, da je dobila novih moči, potem pa spet »Jovo nanovo«. Torej »himalajski slog«. Na začetku grebena, cca na višini 5300 je zrasel tabor 1 z dvema šotoroma, med bazo in tem taborom, pa smo pozneje še postavili t.im. depo, kjer smo v neki leseni bajtici začasno puščali del opreme.

Med dnevi, ki so nam bili dani kot odmor, se velikokrat nismo mogli premagati, da ne bi šli na lažje ture v okolico. Ob taboru je tekel krasen potoček, okrog so rasli pisani rožnati grmiči, desno se je kot krasna piramida vzpenjal Chopicalqui, na drugi stani Huandoyi, skoraj nad nami pa Huascaran. Včasih so celo ob taboru lebdeli pisani kolibriji. Sprehajati se tam okrog je bila prava uživancija.        

En tak prispevek na grebenu sva tudi naredila z Igorjem Golijem, ko sva bila na vrsti. Prespala sva v taboru 1, naslednji dan pa sva plezala po grebenu in ponekod napenjala fiksne vrvi. Imel sem izredno nesiguren občutek, sam greben je bil oster kot nož, po njem pa so se vzpenjale opasti po 5 ali tudi več metrov visoke. Če si kje lahko zabil skalni klin je bilo to pravo razkošje, večinoma smo skušali varovati na meter dolgih lednih klinih. Ampak imel sem občutek, da tudi ti največkrat ne bi zadržali niti šibkejšega padca, saj pravega ledu sploh ni bilo, bolj je bil le tisti prhek, preluknjan sneg, ki nastaja v velikih višinah v tropskih gorah. Na obeh straneh je bila strmina obupna, sva pa večkrat lezla izmenično po eni in drugi strani.

Tako sva imela sva boljši občutek, če bi kdo od naju zdrsnil, bi ga soplezalec, če bi bil na nasprotni strani lepo zadržal. Kar vesel sem bil, ko nama je »el jefe« Sandi po walkie-talkiu (o mobitelih takrat še sanjali nismo) naročil, da se zvečer vrneva. Po nekaj dneh nam je vsem postalo jasno, da v tem slogu ne bomo teh 20 dneh, ki so nam bili še na razpolago, prišli do konca grebena, saj je kar 1.5 km dolg. Torej dalje v »alpskem slogu«: šotor sabo in naveza se vsaj nekaj dni ne vrača v dolino.

Ker sem jaz poleg plezanja imel za nalogo tudi posneti film o naši celotni odpravi, smo se domenili, da »skočim« do najbližjih Indijancev, ki so živeli kar na višini nad 4000 m in posnamem nekaj iz njihovega življenja.

Da pa bo moj čas bolje izkoriščen, so me poslali še prav v dolino, v vasico Yungay, da dvignem pošto in kupim nekaj hrane. Dva dneva sem tako bil na poti, bila sta pa silno zanimiva. Ker je bilo zgoraj v bazi (in posebno še višje) hrana zelo omejena, oziroma enolična, sem dobil soglasno odobritev, da se grem lahko po mili volji najest v kako gostilno. Ojoj, nič kolikor - toliko podobnega gostilni ni bilo v tisti vasici, najboljše kar sem dobil, je bilo malo riža, notri pa ena že popolnoma oglodana kost. (Ko sva bila čez kakih 10 dni z Igorjem spet v tej gostilni, bi prisegel, da sem v neizogibnem rižu dobil isto kost). Prenočišče je bilo sila preprosto: ko sem Indiosa vprašal za stranišče, me je peljal zadaj za hišo in pokazal na cesto: »Tukaj«.

Ko sem se vrnil v bazni tabor, se je razpored navez spremenil. Pred dvema dnevoma sta odšla na goro Marjan in Igor Goli, s šotorom in hrano za nekaj dni, torej v alpskem slogu, dan za njima so začeli trije »trentarji« Janči, Vako in Franc. Odločili so se da plezajo trije v isti navezi, ker se bodo lahko bolje varovali, kar je bilo glede na to, da bodo lahko izmenično plezali na obeh straneh grebena, zelo logično.

Nekaj zanimivega sem opazoval proti koncu meseca. Iz raznih knjig in tudi po pripovedovanju članov drugih odprav sem vedel, da daljše skupno življenje majhne skupine ljudi na ozkem prostoru često privede do psiholoških problemov. Proti koncu odprave sem tudi pri naši skupini začutil manjša nasprotovanja med posameznimi člani odprave.  Zanimivo: z nekaterimi smo postali še boljši prijatelji, kot smo bili prej, nekateri pa so nam začeli »iti na  živce«. Tako so se nekako formirale tri skupine, znotraj katerih smo se odlično razumeli, od drugih pa smo se po možnosti držali stran. Na srečo smo bili vsi dovolj zreli, da ni prišlo do kakih resnejših problemov (tudi vodja odprave je zelo pomirjujoče deloval na vse), vendar se mi je zdelo, da če bi tako ostalo še kak mesec, da bi najbrž nastajale težave.

Po odločitvi, da nadaljujemo vzpon v alpskem stilu, smo začeli na novo.

In čez tri dni se je zgodilo. Tistega dne se še danes, po 40 letih dobro spominjam. Bil sem v navezi s Tinetom, zjutraj sva odšla iz baznega tabora. Tistega dne smo bili ravno vsi na gori: Marjan in Igor Goli sta že prejšnji dan preplezala del grebena, na njem bivakirala in bosta danes nadaljevala, trojica »Trentarjev«: Franc, Janči in Vako so verjetno že odšli na greben iz tabora 1, Sandi, Igor Herzog in »dohtar« Igor Tekavčič pa so bili nekje nad nama med depojem, kjer so prespali in taborom 1.

Ko sva bila s Tinetom ravno na ravnici blizu depoja, mi Tine nenadoma pravi zelo začudeno: »Glej, kaj je to, Trentarji se vračajo nazaj po grebenu«. Res sem videl zgoraj visoko na grebenu, da se Trentarji vračajo. Zakaj, za vraga, sva se spraševala. Tedaj pa zagledava v zraku rdečo raketo!
Moj bog - nesreča! Po nekaj minutah sva uspela razumeti situacijo, kajti daleč na levi sva kakih 400 m pod grebenom, približno pod mestom, kjer sta prej plezala Marjan in Igor, zagledala rdečo vetrovko: nekdo je tam – lahko je samo padel dol z grebena, saj smo bili absolutno sami na gori.

(Pozneje nam je Marjan povedal: »Ko sva se po padcu ustavila tam doli, nisem bil čisto pri sebi, vedel pa sem, da se sam ne bom privlekel nikamor in da moram nujno z gibanjem in rdečo vetrovko opozoriti prijatelje, kje sva, da pridejo do naju, sicer bo preko noči po meni«). S Tinetom sva hitro uvidela, da je edino prav, da čim hitreje odideva na mesto, kjer sva videla tisto rdečo vetrovko. Tine je v depoju še naložil na hrbet kisikovo bombo, potem pa sva odhitel preko ledenika, da so kar pljuča pokala. Ledenik je bil dokaj razbrazdan, vendar skoraj horizontalen. Bilo je že proti večeru, ko sva se približala šotorčku, ki so ga medtem postavili vsi prijatelji, ki so že prišli do tja pred nama, da so vsaj nekoliko zaščitili Marjana pred mrazom.

Ko sem se približal »dohtarju« sem samo zamrmral: »Kako?«. Igor je žalostno odkimal: »Marjan je hudo potolčen, ampak bo preživel, za Igorja pa ni pomoči. Očitno so se mu med 400 m padcem po strmem pobočju pljuča zatrpala s snegom«. Obstal sem – kar nisem mogel sprejeti tega dejstva: izgubili smo prijatelja? Šele čez nekaj minut sem sprevidel, da prijatelji že pripravljajo nosila za Marjana. Iz palic, cepinov, prusikovih vrvic, trakov… Priskočil sem pomagat. Marjan je bil pri sebi, vendar po obrazu tako odrgnjen s snegom, da je bil skoraj nespoznaven. Ampak – živ je, sedaj moramo usmeriti vse sile, da ga prinesemo v bazo.

Čeprav nas je nosilo osem alpinistov, pa se spominjam tega prenašanja kot nočne more. Nosili smo celo noč, s čelnimi svetilkami – preko razpok, snežnih mostov, ledenih balvanov. Nekajkrat sem pomislil, da smo prekleto neprevidni: če bi tam preko hodili normalno, bi varovali pri prehodu vsakega mostu, tako pa smo bili na trenutke vseh devet na kakem snežnem mostu, ki bi se lahko podrl in bi vse skupaj odneslo v razpoko. Ampak – tu sem vedel, da bomo vsi tvegali veliko več kot bi normalno. Prijatelja moramo čimprej prinesti do baze, morda ima kake hujše notranje poškodbe, ki jih doktor v tem snegu niti ni mogel določiti.

Do poti, pri depoju, smo prispeli šele, ko je bil že dan. Samo popadali smo po tleh in kar oblečeni zaspali za dobro uro. Potem smo po še nekaj urah prinesli Marjana do baznega tabora. Doktor ga je potem temeljito pregledal. Ugotovil je, da ima na glavi cca 10 cm na dolgo presekano kožo, verjetno je med padanjem dobil po glavi s kako derezo ali cepinom, saj sta bila med padcem ves čas še navezana. Pri šivanju sem mu pomagal (hi, pri vojakih sem bil bolničar), vendar me je pozneje zamenjal Franc. Nalomljenih je bilo nekaj reber, izbitih nekaj zob, po obrazu je bil odrgnjen in zabuhel. Vendar je Igor po dolgi debati izjavil: »Kakšnih hujših poškodb nima, jaz ga ne bi peljal v bolnico, kaj vemo, kako je tu s kvaliteto zdravstvenih storitev. Tu v baznem taboru bom skrbel zanj, dali mu bomo kako močnejšo hrano in si bo opomogel«. Ubogali smo ga, saj smo mu popolnoma zaupali.

Če nekaj dni smo šli transportirat ubogega Igorja Golija. Spominjam se še, kakšna razlika je bila to v našem razpoloženju od prvič! Ko smo reševali Marjana, smo se vsi zavedali, da rešujemo življenje prijatelja, imeli smo ogromno volje in energije. Sedaj pa je bilo vse tako žalostno, brezupno, moreče – tu je bil konec, nič ne moremo pomagati. Bili smo sitni, kregali smo se med sabo, neverjetno turobno razpoloženje. Tu je bilo zelo modro, da je Sandi najel Indiose, mi smo ga prinesli samo dol z ledenika do poti, dalje pa so ga transportirali oni. Letalo ga je odpeljalo v domače kraje… Zbogom prijatelj. Odšel pa si s tega sveta v svojih najlepših trenutkih.

V baznem taboru je vladalo mračno razpoloženje. Skupaj smo sedli na dolgo debato in končno smo se odločili, da ne gremo takoj nazaj domov, eden od razlogov je bil tudi, da smo imeli obveznosti do sponzorjev. Če ostanemo, bomo vseeno izpeljali vsaj nekaj od prvotnega plana. Tine je predlagal, da bi se morda lotili vzpona po SV pobočju Huscarana, prav nasproti normalnega pristopa. Bil bi, po naši vednosti, prvenstven pristop. To sicer ne bo tak alpinistični uspeh, kot bi bil greben Chacraraja, vendar pa bi vsaj delno upravičili vse dolge priprave (in stroške) naše odprave.

Kar hitro smo pripravili opremo in se odpravili: vsi razen »šefa« Sandija, ki je ostal v bazi z Marjanom. Prvi dan smo prišli do prostora za dober tabor tik pod kuloarjem Huascarana. Toda ponoči, ojoj, grmeli so silni ledeni odlomi po kuloarju, frekvenca je bila več kot eden na uro. Zjutraj smo sedeli pred šotorčkoma in prav vsi smo se strinjali, da bi bilo res noro se iti tako rusko ruleto, saj bi nas med našim, verjetno celodnevnim vzponom, po kuloarju skoraj stoprocentno pometlo v ledeno moreno spodaj. Pa še vsi jezni smo ugotovili, da nam je ponoči neke vrste mačka odnesla zadnjo lepo suho gnjat, sledovi šap so bili še dobro vidni v snegu.

Chopicalqui

Kaj sedaj, časa ni več veliko? Sama od sebe se je kazala »tolažilna« nagrada: vzpon na Chopicalqui, kamor bi pravzaprav lahko kar nadaljevali s tega tabora in predvidoma v dveh dneh prišli na vrh. Rečeno, storjeno! Odšibali smo direktno proti tej lepi gori, 6354 m je visoka.

Zvečer smo že postavili dva šotorčka približno na višini 6000 m. Ampak tu nam je spet zagodel Murphy: ko smo se zjutraj zbudili, okrog nas gosta megla, nekakšen topel južni veter, zoprno vreme. Klub temu smo pustili šotore in se odpravili navzgor. Toda že po nekaj sto metrih smo se ustavili. Razpoke, ledeni mostovi, megla, ponekod nepregledne strmine – tu nimamo najmanjše možnosti oceniti katera smer je prava. Sedli smo na svoje nahrbtnike in – čakali.

Spominjam se kako nas je vse začela zajemati zoprna utrujenost, pa tudi brezvoljnost. Aklimatizirani še nismo bili dovolj, in tu je višina tudi pridala svoje, seveda pa največ psihična slutnja poraza. Čez dve uri smo se vrnili do šotorov in prespali. Ker na začetku te ture nismo načrtovali večdnevnega vzpona, nam je že skoraj popolnoma zmanjkalo hrane (pa še tista gnjat!). Ker je bilo vreme zjutraj še vedno tako kislo, smo se začeli odpravljati v dolino. Ko sem z drugimi že odhajal, so nenadoma Igor Herzog, Franc in Vako izjavili, da bodo vseeno ostali in poskusili danes z vzponom do vrha, ostala je še ena Knorr juha in nekaj malih ostankov hrane.

Dobro se spominjam svoje velike dileme, ko bi se jim najraje priključil. Saj mi je bil tako daljni sanjski cilj, stati na krasnem andskem šesttisočaku, sedaj tako blizu, zavedal pa sem se, da je veliko vprašanje, če se bomo lahko še vrnili, saj smo navzdol do baze imel celih 2000 m višinske razlike, bližal pa se je že čas odhoda. Vendar sem odšel proti dolini. Po eni strani sem vedel, da bi me trije prijatelj kleli, če bi se jim pridružil, saj bi morali z mano deliti še tiste zadnje ostanke hrane, pod drugi strani pa sem si rekel: če bom stal na vrhu andskega očaka, potem hočem to v lepem vremenu, ko bom gledal po teh širjavah in užival razglede. Moje sanje niso bile stati na vrhu v megli.

Zvečer smo že bili v bazi, lotil sem se peke palačink, ko se javi Herzog z vrha: Fantje uspeli smo, na vrhu smo. »Kakšno je vreme«, sem takoj hotel vedeti. Še vedno v glavnem megleno. Saj ne da bi jim privoščil, ampak tolažil sem se, da če ne bom prišel tja gor, mi ni treba biti tako hudo žal. Hotel sem jih veselo podražiti, kako se mi mastimo s palačinkami, ampak sem se še pravočasno zadržal, saj sem vedel da že dva dneva niso skoraj čisto nič jedli. Zjutraj smo se že zgodaj odpravili. To je sigurno zadnja priložnost. Spet je treba 2000 gor do tabora, utrujeni smo še od prejšnjih dni, ampak - vreme se očitno popravlja, huraaaa - gremo!

Spotoma srečamo srečno trojico, ki se vrača in ji iskreno čestitamo. Po prenočitvi v šotorčkih, se naslednji dan vzpenjamo po pobočju, vreme že skoraj popolnoma sončno. Sploh ni težko, le na nekaterih mestih varujemo. Seveda pa je bil v megli svet čisto drug. Ko se vzpenjamo po zadnjem pobočju proti vrhu, že vidim, da mi tokrat andski vrh ne bo ušel in kar razganja me sreča.

In res kmalu dosežemo vrh, nekaj oblakov sicer še krasi nebo, ampak končno gledam širjavo vrhov Cordillere Blance – eden najlepših dni v mojem življenju. Oton Župančič je lepo napisal: »Jutri pojdem na goro, naj oči se napijo, višin, daljin, da z leskom tem naproti pojdem hudim dnem«. Z »dohtarjem« se objameva, fotografirava, pa vsi skupaj se veselimo na vrhu celo uro. Zvečer v baznem taboru zvečer popadamo v svoje vreče, utrujeni do skrajnosti, vendar srečni.

Pisco

Nekaj dni pa je še ostalo, predaleč smo prišli, da bi jih kar tako »zabušili«. Janči, Franc, in Vako so se odločili, da se odpravijo na amazonsko stran Andov preko prelaza Portachuelo, do vasice Yanama, da vidijo to zanimivo življenje Indiosov.

Tine, doktor, Sandi in Rudi, pa gremo še na bližnji, menda izredno razgleden vrh Nevado Pisco, 5760 m. Ne boste verjeli: bolnik Marjan se naj je pridružil! Rebra da ga menda še precej bolijo, ampak drugače pa upa da bo šlo. (Pozneje nam je rekel: »Vedel sem, da če ne bom takoj pregnal svojega strahu, ki sem ga dobil med padcem, ne bom nikoli več hodil v gore« - da, in res še vsa leta do danes lepo hodi in pleza po gorah.) Enkrat smo morali prespati na ledeniku, nekateri v šotorčku, drugi kar zunaj. Nikoli ne bom pozabil krasne zvezdne noči. Na taki višini se ti zdi, da se boš zvezd lahko kar dotaknil, tako se bleščijo. Vsi smo prišli na vrh, bravo - tudi Marjan.

Razgled s tega vrha pa je bil najlepši v mojem življenju. Na eni strani Huandoyi, naproti krasni vrh Piramide (res lepe piramidaste oblike), dalje Artesonraju, desno pa mrki Chacraraju … In spodaj nekaj ledeniških jezer neverjetne azurne barve.

Takrat sem spoznal, da so Andi moja ljubezen. Za vse življenje.

Kar težko se je bilo posloviti. Ampak ves srečen sem čakal še na nekaj: na programu je bil še obisk znamenitega Cusca in še bolj slavnega kraja Macchu Picchu.

Prej sem že prebral celo knjigo o zgodovini Inkov in španskem osvajanju Južne Amerike. Kakšne grdobije so se dogajale ... Seveda, takrat je bilo v Inkovski državi ogromno zlata. Danes nekaj tega zlata vidiš v perujskih cerkvah, veliko več pa v španskih.

Macchu Picchu je bil leta 1975 še malo obiskan, tudi še ni bil tako slaven kot je danes. Skoraj nobenega turista, ponoči smo brez problema prespali znotraj ruševin v svojih spalnih vrečah, zvečer je nekje zgoraj igral Indijanec na znano piščal kena de los Andes. Doživetje brez primere.

Potem samo še pospravljanje v baznem taboru in – domov.

Zavedal sem se, da zaradi nesrečne izgube prijatelja nisem mogel doživeti Andov, tako kot sem sanjal.

 Prisegel sem si: V te čudovite gore se še vrnem.

---

Člani odprave smo bili: Sandi Blažina (vodja), Igor Herzog, Igor Goli, Franc Jeromen, Tine Mihelič, Marjan Osterman, Rudi Rajar, Janez Rupar, Vlado Schlamberger, Igor Tekavčič (zdravnik).