Janez Pikon: Skrbni trgovec, domačin in prijazni štcnar Bajbodov Francl, skladiščnik ob trgovini Budkovič je skrbel o prodaji vrste blaga na debelo in drobno. 
Starejše domačinke in domačini se še vedno, ter zelo dobro spominjajo lesenega skladišča, ki je bilo postavljeno tik ob Gasilskem domu na Bohinjski Bistrici (Občina Bohinj, Gasilski dom in spomenik NOV). Skladiščenje in prodaja velikih vreč z moko in drugimi potrebščinami, ki so jih v tistem času potrebovali domačini je potekala na tem prostoru. Z vozovi in vprego so razvažali potrebno blago v vse vasi po Bohinju. Skladiščnik Bajbodov Francl je skupaj z Gašperjem Budkovičem skrbel, da je vse nemoteno potekalo pri nabavi in prodaji raznovrstnega blaga. Veščega trgovca Franclna se je skozi čas prijelo pristno ime MOKAR, kajti velike količine vreč raznovrstne moke in blaga se je prodajalo in razvažalo po domačijah prav iz tega skladišča.
Prvotno je na tem prostoru stala lesena baraka, kjer so prebivali delavci (Makedonci), ki so gradili Bohinjski predor. Leseno stavbo je v letu 1902 zajel hud požar in se je skozi čas obnovila za potrebe prodajnih prostorov in prodajo raznovrstnega blaga na debelo in drobno (Francl - MOKAR, ob Gasilskem domu in Občino Bohinj). Nekaj let po drugi svetovni vojni pa je na tem prostoru že obratovala prva »bencinska črpalka« v Bohinju.
Na Bistrici je trgovec Gašper Budkovič leta 1901 odprl svojo trgovino z mešanim blagom na Bohinjski Bistrici. K uspešnemu poslovanju je pripomogla gradnja Bohinjske železnice in predora ter razvoj turizma. V trgovini je prodajal skoraj vse za potrebe ljudi in živali: prehrambene izdelke, galanterijo, posodo, tekstil, steklo, les, papir, gradbeni material, stroje itd ..., česar v trgovini tisti hip ni imel na zalogi, so lahko kupci pri njem naročili iz katalogov eminentnih trgovin in naslednji dan že lahko naročeno dobili v trgovini, ki je delovala do leta 1946, kot tajnik športnega in kopališčnega društva Danica je Gašper Budkovič sodeloval pri ureditvi parka, kopališča in sankališča Belvedere na Bohinjski Bistrici.
Še nekaj posebnih dogodkov, ki sovpadajo v tisti čas, ko so gradili železnico in Bohinjski predor.
V veliki nevarnosti bila je sinoči vsa vas Bistrica. Krog šeste ure zvečer zasveti se lesena baraka gospoda Ravhekarja. V trenotku bilo je vse leseno poslopje v plamenu. Hvala Bogu! Na mestu so bili takoj gasilci. Neumorna delavnost je ogenj vsaj toliko omejila, da se ni širil na bližnja sosedna poslopja. Le tik stoječi magacin g. Pretnarja se je že začel užigati; ljudje pa so hipoma potrgali strešne deske, z brizgalno pa zadušili ogenj. Prav do tal pogorela je le baraka gospoda Ravhekarja. Gasilni dom, dasiravno komaj meter od pogorišča, je ostal nepoškodovan. Kako je ogenj nastal, se ne ve. Najbrže po neprevidnosti. Bojimo se večje nesreče. Koliko ljudi je nakopičenih po raznih stanovanjih! Pravilnih peči je pač malo. V zimi živimo, ljudi zebe. Da se ogrejejo, zanetijo si ogenj kjerkoli že. Kdo se zmeni za nevarnost? V tem oziru bi morali oblasti radi občnega blagra brezobzirno postopati, stanovanja pregledati ter nedostatke odpraviti. Drugače nas čaka še strašna katastrofa.
Neobhodno potreben je Bistrici vodovod. Potok Bistrica je v najhujši zimi in največji vročini po letu skoraj suh. Vode je komaj toliko, da žene turbine v elektrarni, par vaških mlinov in eno pilo. V potok mečejo razne odpadke. In vendar mora velika večina prebivalcev to v sanitarnem oziru škodljivo vodo piti. Zaradi slabe vode nam zdravniki napovedujejo hude čase. In res! Kako lahko se izcimi vsled slabe vode kaka bolezen. Nekaj slučajev vročinske bolezni že imamo. Pet bolnikov, železniških delavcev, s to boleznijo leži v mali bolnici na občinskem pašniku. Vsi so že izven nevarnosti.
V obeh bolnicah strežejo usmiljene sestre Svetega Frančiška. Došle so iz Padove. Ravno tako in še bolj je vodovod potreben v slučaju kakega požara. Hiše so zlasti v zgornji vasi kar nakopičene. Gorje, ako nastane požar!
Da imamo vodovod, zadostuje par hidrantov, da se ogenj z lahkoto pogasi ali vsaj omeji. Ker se občina z napravo vodovoda že resno peča, je pač tudi upati, da jo bosta pri tem humanitarnem delu podpirala dežela in država. Da bi se ta želja Bistričanov kmalu izpolnila!
Približno 200 Macedoncev stanuje v barakah, koje jim je podjetništvo napravilo. To so dobri, ubogi ljudje, zares slovanska raja! Le z žalostjo govore o svoji domovini, kjer jim kruto gospodari Turčin. Le z veseljem pozdravljamo srečno idejo, da so se jeli zanimati za dogodke v Macedoniji tudi naši poslanci.
Vir: Cilka Arh (Lavdanova Cilka) in Francka Perše (Dolinarjeva Francka z vasi Ravne), ter časnik Slovenec: 20. december 1902
Janez Pikon