AO Ljubljana-Matica, Blaž Karner: ... Grandes Jorasses - Dve smeri v dobrih razmerah
Mont Blanc: Cechinel-Nominee – Boivin-Valencant
Prvi teden oktobra Uroš med običajne neumnosti na Messengerju prilepi sumljiv FB link. "Condizioni ottime, ghiaccio molto buono, blablabla" berem in takoj se mi ideja dopade - hiter vzpon na Mont Blanc čez severno steno Grand Pilier d'Angle.
13. 10. 2021
Ura je šest zjutraj in gospod načelnik v črnem Berlingu že čaka, da vanj vržem spakiran ruzak in dve vreči hrane, preden nastaviva azimut proti priljubljeni destinaciji - parkirišču pod žičnico Skyway Monte Bianco v Courmayeurju. Gost promet naju dela bolj ali manj živčna in ko se pri Bresci zatakneva v 13 km dolg zastoj, so misli že precej črnoglede. Po 45 minutah stanja na mestu se odločim preverit kakšne so alternative zadnji gondoli in ob časovnici pet ur hoje nama postane rahlo slabo. Na srečo ne dolgo zatem promet steče in v Courmayeur prispeva s kar zajetnim naskokom.
Sledi ponovno pakiranje nahrbtnikov, gondola, spanje, večerja in spanje 2.
14. 10. 2021
Budilka ob 3.30 in štart pol ure kasneje. Napravljena v vse možne protivetrne sloje kot vesoljca stopava po Glacier du Geant proti bivaku Fourche. Z olajšanjem ugotoviva, da veter ni "gale force", kot sva pred nekaj dnevi brala na chamonix-meteo, temveč kvečjem "moderate". Z bivaka narediva dva abzajla, hopla čez Glacier du Brenva na Col Moore, na drugi strani sestop in že sva pod grozečimi seraki zbranimi okoli Hruške. Ta dan so bili nadvse krotki in prav nič ni priletelo z njih. Super, hvala in še kdaj!
Do vstopa v smer naju loči še nekaj zamudnega navigiranja med špaltnami, preden končno začneva s plezanjem klasične kombinacije smeri Cechinel-Nominee in Boivin-Valencant. 
Kombinacija je v dobrih razmerah bolj preizkus volje ponavljati ene in iste gibe kot pa plezalni presežek. Detajl predstavlja 10 m visok kot, kjer so bile razmere z izjemo neugodnega dvometerskega odstavka odlične.
V zgornjem delu se je sneg na žalost umaknil in dal prednost trdemu ledu. Malo bolj zamudno a še vedno super.
Pod vrhom Grand Piliera si na zavetrni strani skuhava nekaj tekočine pred nadaljevanjem po Peutereyskem grebenu proti Blancu. Tudi tu imava odlične razmere, a zaradi ne ravno bleščeče aklimatizacije do vrha vseeno porabiva tri ure. Na vrhu sva s sončnim zahodom.
Sestop po poti Trois Monts je ob pomanjkanju gazi presenetil z napornostjo, da nočnega zgubljanja med špaltnami pri sestopu s Tacula ter predvsem čez Valle Blanche nazaj proti Rifugio Torino niti ne omenjam.
15. 10. 2021
Po treh urah spanja, obveznem postanku v Familli v Morgexu ter uspešnem prečkanju Padske nižine se znajdeva nazaj v Ljubljani, kjer se vse posveti regeneraciji in nabiranju moči za MEGA sprejem na Komni naslednji dan.
Grandes Jorasses: Desmaison-Gousseault
V kleti na Trdinovi lahko dobiš velik biceps ali cirozo jeter, izbira pa je prepuščena posamezniku. Poleg tega se tam rodi znatno število dobrih plezalnih idej. Med spontanim bolderca sessionom na nek oblačen dan v začetku septembra Pintiju omenim Grandes Jorasses.
Ideja je, čas se bo našel, vreme itak in razmere ZAGOTOVO.
21. 10. 2021
Gledam vremensko napoved in kar ne morem verjeti. Spet sonce, ciel bleu, pas de vent, bolje ne more biti, perfect conditions, kdo je tu nor?
22. 10. 2021
V poslužbenih urah spet po priljubljeni A4 mimo Milana, zavoj desno za Aosto in do mirnega parkirišča v Courmayeurju.
23. 10. 2021
Ne ravno zgodaj vstaneva, sledi še zadnja etapa skozi tunel v Chamonix do parkirišča pri vlakcu za Montenvers. Naslednji dve uri polna stresa prestavljava opremo v in iz ruzakov ter zelo vestno dopolniva zaloge hrane. Deux baguettes et quatre croissants s'il vous plait.
Po prihodu na zgornjo postajo vlakca kot dve zmedeni turistki iščeva pot na Mer de Glace. Lojtre so baje zaprte, hmm, a morva tuki? Ne? Aaaam. Res nisva lokalca. Po nekaj poskusih vdaneva pravo pot in se spustiva do ostankov ledenika, nadaljevanje proti Refuge de Leschaux pa poteka brez zapletov.
Cilj naslednjega dne je smer Desmaison/Gousseault, ki sledi strmim rampam v levem boku Walkerjevega stebra. Ob poskusu prvega vzpona leta 1971 je Desmaison v steni preživel 342 ur, njegov soplezalec Gousseault pa je bil ob prihodu reševalcev 80m pod vrhom že tri dni mrtev. Desmaison se je leta 1973 vrnil in dokončal smer. Naju pa so predvsem pritegnil opisi kot so "one of the finest mixed climbs in Mont Blanc massif", "masterpiece of alpine climbing", "go for it before you become an old fart", itd...
To je ta stena!!!
24. 10. 2021
Pod vstopom v smer se zahvaljujoč ostremu dostopnemu tempu znajdeva še v temi. Zaspanost je pregnal zvok počene klože maloprej. V soju čelk vstop ne zgleda ravno obetavno. Končno sva tu, waaa, akcija!
Do poznega popoldneva splezava slabo polovico smeri; do konca druge rampe. Udobnega prostora za bivak ni na spregled, zato naju povleče še dva mešana raztežaja višje. Tam sicer ni nič bolje, a sva vsaj na začetku tretje rampe, kar nama daje upanje, da s smerjo končava v dveh dneh.
Izkopljeva snežno polico za riti in se po izjemni večerji pripraviva na dolgo noč.
25. 10. 2021
Ob treh zjutraj iz Refuge du Leschaux pokukajo nove svetle pike. To so dobre novice za naju, samo še dve uri in pol neudobnega drsenja proti dolini in lahko začneva z jutranjimi opravki. Tudi drugi dan imava večinoma ugodne razmere. Tretja rampa mine še pred poldnevom, sledijo ji bolj zamudni raztežaji headwalla, ki jih do sedmih zvečer uspešno preplezava.
Od tu do vrha sledi še dvesto metrov "M4 exit ramp" in v mislih si že čestitava. Klasičen nateg, razmere tukaj niso optimalne, v temi je vse bolj strašljivo in raztežaji do vrha se vlečejo v nedogled. Ob 23h se prekotaliva čez vršno opast, severni veter pa poskrbi da takoj začneva s sestopom. Sto metrov pod vrhom Pinti najde špaltno v kateri spiva vsaj priporočenih osem ur.
26. 10. 2021
Sestop po normalki v Courmayeur je vsakemu odveč. Na Rocher du Reposoir srečava Poljaka, ki sta plezala Crozov steber in nama prijazno ponudita prevoz. Na terasi Rifugia Boccalatte je vse hudo že za nami, jesenske barve pa med spustom v Val Ferret poskrbijo za popolno navdušenje. Do večera sva nazaj v Chamu. Tam se brez slabe vesti upreva pozivom v stilu "valda gresta še Beyond, če so pa razmereee", sprašujeva se, od kje toliko hypa okoli te smeri in še isti dan prečkava tunel ter naslednje jutro nadaljujeva proti Ljubljani.
Po postanku v Famili seveda.
Hvala soplezalcema za sajk in fotke, ki krasijo to poročilo!