Turno smučanje ni vedno idealno.
Na izhodišče ture na Rudno polje pripeljeva ob pol devetih in se pridruživa številnim zimskim navdušencem. Poravnava parkirnino, pripraviva turnosmučarsko opremo in stopiva na zaprto gozdno cesto.
Na smučeh stopava po zasneženi in poledeneli cesti med smrekami do nedelajočega smučišča, kjer je skorjast in deloma predirajoči sneg. Navzgor jo ubereva po že narejeni smučini in višje stopiva desno na zgornjo gozdno cesto, po kateri drsava do Krucmanovih kont. Odpro se pogledi na pobočja Kačjega roba, Malega Selišnika in Debelega vrha. Po trdem snegu polnem smučin in gazi pešakov v nekaj korakih stopiva ponovno v gozd. Pot gre sprva rahlo navzgor mimo smučarskih odcepov za vzpona na Selišnika in Debeli vrh, se nato spusti in zavije desno pod pobočje Mrežc. Običajno takoj na ovinku gremo v strmino, tokrat pa nadaljujeva po cesti mimo smernih tabel za Lipanco in šele, ko se spustiva in narediva manjša ovinka zapustiva cesto in se usmeriva v manjšo dolinico in po njej navzgor iščoč najboljše prehode. Doseževa smučarsko gaz, a jo kmalu zapustiva in greva bolj strmo navzgor dokler ne doseževa jugovzhodni greben gore. Naporna hoja zahteva nekaj dodatnih kalorij in predvsem tekočine in zato zastaneva, predahneva in nato nadaljujeva v zavojih vzpon ter doseževa vršnje pobočje, ki je prepredeno z globokimi smučinami na kložastem snegu. Odpre se pogled na Karavanke in ko prestopiva na južno pobočje še na visoke vrhove Julijcev.
Na srečo le na trenutke močno zapiha, temperatura je ugodna za hojo, vse skupaj je boljše od napovedi in tako greva proti vrhu. Srečava pohodnico, ki se vrača. Pozdrav in že je ni. Venomer se ozirava na Bohinjsko-Tolminske gore, Karavanke pa bližnje vrhove Viševnika, obeh Selišnikov in Draških vrhov, Debelega vrha, da o Triglavu in Rjavini niti ne izgubljava besed. Veter je odnesel veliko snega s pobočij in za kakšno dobro smuko bo potrebna še kakšna snežna pošiljka. Prijatelj pohiti na vrh, medtem ko fotografiram in me pričaka, ko pridem za njim na 1965 m visoki vrh Mrežc. Na sosednjem Lipanskem vrhu je obiskovalec, ki hitro zapusti vrh in se spusti na severno stran gore.
Kot običajno sledi kratek odmor, nekaj fotografiranja in priprava na smučanje, ko za nama pridejo naslednji turni smučarji. Čas je za odhod. Dobro zategneva smučarske čevlje, stopiva na smuči in z nahrbtniki na ramenih narediva prve zavoje, ki nakažejo spremenljivost snežne odeje. Nižje preide trda podlaga na predirajočo skorjo, ki terja že večjo previdnost, le sem ter tja je še nekaj mehkega snega, a ga ni dovolj za lahkotno smučanje. Kakor hitro se pobočje prevesi, si morava že za vsak zavoj dobro ogledati snežno površino. Ko sva med prvimi macesni in smrekami, tudi to dosti ne pomaga. Sneg še ni popolnoma predelan, skorja se nekontrolirano lomi in smuka je bolj podobna borbi za obstanek na smučeh, skratka slaba. Tako se prebijava po gozdu navzdol, srečava še nekaj smučarjev, ki se vzpenjajo in že močno utrujenih nog le prismučava na gozdno cesto, kjer narediva odmor za povrnitev moči in oskrbo z novimi kalorijami.
Ne da se nama prilepiti kož na smuči in tako porabiva precej energije pri premagovanju rahlih klancev, zato pa gre po cesti navzdol hitreje. Na ovinku pri Krucmanovih kontah srečava oboževalca zime, nato pa do smučišča nikogar več. Odsmučava po izmenjajočem snegu do poledenele ceste, po kateri se vrneva na prepolno parkirišče, kjer so mnogi avtomobili parkirani ob cesti.
Štirikrat odlično, enkrat slabo, je trenutni rezultat turnega smučanja te zime. Vsekakor je lepše v gorah pod sončnimi žarki kot v meglenih kotlinah, pa čeprav se je tja potrebno vedno vrniti.