Turno smučanje je odlična rekreacija v naravnem okolju.
V mrzlem jutru pripeljemo na Pokljuko in parkiramo ob cesti pri odcepu za hotel, ker je majhno parkirišče zasedeno, v upanju, da ne bo to nikogar motilo in se s smučmi podamo preko ceste.
Stopimo na smuči in pričnemo pot sprva ob glavni cesti, nato preidemo na stransko gozdno cesto in mimo zapornice pričnemo dolg pohod skozi pokljuške gozdove. Mraz v senci dreves pritiska, a nas ne ustavi, le pospeši naš korak in hitro pridemo na zadnji klanec nad planino Zajavornik, ga prehodimo in se spustimo na čudovito planino, ki še sameva in je v objemu rahle meglice, nad njo pa sije sonce in nudi prekrasen pogled na venec gora. Preko planine gremo po tekaški progi, ki sta jo žal naluknjala pešca, čeprav blizu poteka gaz za pešake.
Hitro smo na drugi strani planine, kjer prečimo nepluženo cesto iz Kranjske planine in nadaljujemo po ozki gazi skozi senčne in sončne predele zasneženih gozdov do prečenja naslednje ceste in nato kmalu gremo mimo stičišča s potjo od spomenika Pri Rupah na širšo pot, kjer srečamo prve turne smučarje in pešake. Pot nas popelje na pašno območje planine Lipance in do planinske in pastirske koče, kjer malce predahnemo ob lepih pogledih na okolico.
Stopimo mimo koč in pričnemo vzpon po dobro zasneženi a senčni dolinici, katera se konča na višjeležeči ravnici pod strmim pobočjem Mrežc. Hodimo po sledeh predhodnikov in po nekaj spremembah smeri premagamo najbolj strm del pobočja in nato nadaljujemo hojo po lepo speljani gazi, ki nas popelje na vršnje pobočje. Pogled na Karavanke razkrije vrh Stola, medtem ko dolg razpotegnjen oblak zakriva nižje ležeče vrhove. Še nekaj truda vložimo v hojo in dosežemo greben, ki razkrije vrhove od Viševnika preko Triglava do Rjavine. Pred nami je le še vzpon po pobočju do 1965 m visokega vrha, od koder bomo odsmučali. Prijatelja prva dosežeta vrh in z nekaj zamude se jima pridružim ter skupaj uživamo v tišini gore.
Seveda ne gre brez okrepčila in pripravo na smučanje, ko se nam pridružijo naslednji turni smučarji. Ravno prav za skupinsko fotografijo, nakar se odpravimo z vrha in naredimo prve zavoje po novozapadlem snegu. Smuči odrivajo novi sneg do pomrzjene podlage, srečamo naslednjo skupino smučarjev na vzponu in smučamo ob grebenu v gozd, kjer želimo priti na spodnjo gozdno cesto, a do tja nas loči pobočje polno strmih grap. Smučamo med drevesi, prečimo najbolj strme grape, poiščemo primerne prehode in v kratkih zavojih z nekaj odrsavanja brez nezgod prismučamo po nedotaknjenem snegu na cesto ter globoko zadihamo. Na cesti ni nobene sledi in pričnemo počasen smuk in deloma hojo po lesketajoči beli odeji proti vzhodu. Ko sta mimo dva ovinka, zagledamo sledi smučarjev, ki so do ceste prismučali po drugih grapah pobočja Mrežc. Nadaljujemo po smučinah do mesta, kjer je pot vzpona prečila cesto. Zapustimo cesto in smučamo skozi gozd in nato po dobro utrjeni gazi nazaj na planino Zajavornik, kjer je kopica obiskovalcev in tekačev. Brez kož na smučeh se tudi s prestopanjem po tekaški progi povzpnemo nad planino, stopimo v klanec in nato na vrh poseke Lipenščega hriba, od koder se še enkrat ozremo na spodaj ležečo planino, gozdove in vrhove gora, nato pa odsmučamo pobočje in nadaljujemo povratek po dobro uhojeni poti in smučamo po in ob njej do glavne ceste. Zadnji del poti na smučeh naredimo ob cesti, nato sestopimo in s smučmi v rokah prečimo cesto in se ustavimo pri avtomobilu, kjer nas pričaka policijsko obvestilo.
Danes smo naredili 19 km hoje in smučanja z višinsko razliko 767 m v petih urah in triintridesetih minutah in dan kljub neljubemu dogodku zaradi parkiranja je bil čudovit, ugotavljamo v razgovoru v avtomobilu na vožnji v dolino. Mrežce pa tako in tako nudijo veliko različnih možnosti vzpona in smučanja in zato se radi vračamo na priljubljen vrh nad Lipanco. So nam pa presneto zagodli z novim režimom parkiranja. Eno samo uradno parkirišče na Rudnem polje je pač premalo, druge možnosti parkiranja avtomobila pa skoraj ni, saj je večina gozdnih cest zaprtih z zapornico.