Silvo Baznik: V pravem času na pravem mestu. 
Po nočnem dežju jutro postreže s kopico oblakov na nebu, ko peljem na Gorenjsko. Tokrat parkiram pri Kranju in presedem v hčerin avto ter odbrziva na izhodišče ture na Pristavo v Javorniškem Rovtu, kjer parkirava in se odpraviva mimo planinskega doma na cvetoče travnike, kjer narcise ponosno razkazujejo bele cvetove med zeleno travo.
S travnikov se povzpneva na cesto in po njej se sprehodiva do zadnjega ovinka pred Križovcem, kjer stopiva desno in kmalu zapustiva cesto ter nadaljujeva pot po strmem kolovozu skozi gozd do roba planine Pusti Rovt. Že po nekaj korakih morava obleči topla oblačila, saj mrzel veter brije preko travnikov, na katerih je nekaj svišča in žafrana. Hitro prečiva planino po gorski cesti, ki jo kmalu zapustiva in desno po kolovozu mimo zapornice v zmernem tempu počasi pridobivava na višini. Oblakov skoraj ni več, le gosta koprena ne dovoli soncu, da bi naju ogrelo. V zavetrju gozda je prijetno, celo na tej višini cvetijo narcise in na pobočju pod Korenščico zaslediva še nekaj odcvetelih telohov, ki se ponašajo s svojo spremenjeno rdečo barvo cvetov. Kolovoz naju pripelje na Belsko planino, kjer stoji lepa koča in kjer je že nekaj pohodnikov.
Na skalovju obiskovalce pozdravijo cvetovi lepih jegličev, ki popestrijo s svojo rumeno barvo sivino skal. Ne manjkajo niti modri cvetovi Clusijevega in spomladanskega svišča. Čas je za kopico fotografij in nato narediva odmor za okrepčilo. Nekaj minut kasneje sva že na poti. Sprva slediva rdečim oznakam, a kmalu jih izgubiva izpred oči. Greva nekoliko v smeri planine Seča in nato zavijeva v s travo poraščeno grapo, ki jo obkroža rušje. Poiščeva prehode in počasi napredujeva po pobočju, stopiva na zaplate snega naslednje grape, pa zopet poiščeva prehode med rušjem in končno doseževa 1944 m visoki mejni vrh Struške. Zaradi vetra hitro poiščeva zavetje pri bivaku in v miru popijeva topel čaj iz termovk, nato pa stopiva med rušje in po stezici z avstrijskimi oznakami proti vzhodu ter pričneva spust.
Košuta in vrhovi Karavank so v nekakšni sopari in slabo vidni, a naju to niti ne moti. Posvetiva se poti in nižje odvijeva desno in pričneva prečiti pobočja Struške s pogledom na Zijalke in globoki dolini med njima. Nekaj rušja je posekanega in tako je dovolj prehodov, po katerih z nekaj spusta prideva na slab kolovoz, ki povezuje planini. Tokrat so tudi Julijci slabo vidni in tako se posvetiva raje cvetju. Tu cveti med drugim alpski zvonček in med travami se zibljejo majhni rumeni cvetovi, podobni cvetovi drobnim mačeham ali deteljice. Cvetje, ki ga na Struški vidim cveteti prvič. 
Približala sva se koči, a jo ubereva navzgor in doseževa ravnico sredi kotanjastega sveta, imenovano Močile, z velikim zbiralnikom vode. Daleč na severu se pase gams, ki se radovedno ozre, ko zasliši najine glasove, a že trenutek kasneje se posveti svojemu obroku, midva pa odkorakava proti zahodu in se povzpneva na 1764 m visoki vrh Korenščice s pogledom na Golico, Klek, Hruški vrh, Dovško Babo, Kurjeke z Gumnom in Kepo. Globoko pod nama je planina Pusti vrh. Julijci pa žal ostajajo za nekakšno zaveso.
Z vrha se vrneva na Belsko planino, kjer narediva še zadnji odmor na turi. Pri koči je nekaj obiskovalcev in nekaj jih še prihaja, midva pa zapustiva planino in sprva greva po kolovozu, nekje na sredi poti odvijeva po pobočju navzdol po stezici in se nato v družbi številnih narcis vrneva na Pusti rovt, kjer še vedno nemarno piha. Hitro stopiva v gozd in po strmem kolovozu navzdol do ceste in po njej greva proti Pristavi. Spotoma zapustiva cesto za ogled cvetočih travnikov nad njo, ki naju presenetijo z gostoto cvetja, ki je dobesedno pobelilo pobočje. Tokrat lahko rečeva: V pravem času na pravem mestu.
Vrneva se na cesto, ki jo zapustiva tik nad Pristavo in se med cvetočimi travniki vrneva na izhodišče, od koder se odpeljeva proti domu.