Premalokrat gremo v te prelepe kraje, ki so tako prijetni, mirni in tako slovenski …
PLANINARJENJE
Nad Rezijo
Pomlad ni moj najljubši letni čas, vendar je sušec, marec, zanimiv po svojih kontrastih. Medtem ko je v visokogorju še prava zima, v dolino vse bolj prodira pomlad. In ta nasprotja so prav privlačna …
Vzpon na greben
Po Kanalski dolini se dolgo vozimo, jaz pa vmes dremam (vsaj enkrat mi ni treba vozit!). Vožnja skozi odmaknjeno Rezijo je precej bolj zanimiva, če ne zaradi drugega, pa zaradi tako ozkih cest in pogleda na zasneženi Kanin. Ustavimo se tik pod idilično planino Kot, ko konjički ne morejo več naprej. Na planini nas pričakata lep sončen dan in bogati razgledi. Hoja naprej je »trda«, torej čisto drugačne razmere kot so bile dan prej na ojuženi Begunjščici. Nekateri nataknemo dereze, saj je hoja sicer bolj naporna, drugi »pa se matrajo« brez. Ustavimo se na glavnem grebenu, ki vodi od Skutnika proti zahodu in zapira Rezijo na jugu.
V ozadju nas spremlja Kanin
Tu se odpre pogled na južno stran na Učjo, Muzce, Matajur, Kobariški Stol … celo do morja je videti. Tokrat nas je cela mala čredica, ki se krepko razpotegne po res prijetnem grebenčku. Razgled je veličasten, čeprav priznam, da takšnega nisem pričakoval - greben namreč nima tolikšne višine. V daljavi valovijo Karnijske Alpe, celo Antelao štrli iz Dolomitov, tik pred nami je divji greben Muzcev, kjer sem jeseni že bil. Hodimo gor in dol po valovitem slemenu in uživamo … Mestoma so na jug precej strme trave, ki prepadajo v dolino Učje. Sneg drži vedno manj, saj sonce močno pripeka, zato se ugrezamo. Počasi bo treba dol z grebena, v Reziji čaka prevoz, ki smo si ga uredili že zjutraj.
Nekaj se nas odloči, da nadaljujemo še naprej. Tisti potegnemo v »višji prestavi«. Pot pa ne vodi le navzdol, pač pa tudi navzgor. Sleme/greben je prav zanimiv, podoben je našemu Polovniku – strme trave, ki jih prečijo nekdaj vojaške mulatjere. Za vsakim kucljem se pojavi nov vrh, presneto, a tega ne bo nikoli konec? No, saj je res pisalo do sedla Karnica dve in pol uri … Mi smo bili tam – ne glede na sneg – v uri in pol … Ampak cesta je zasnežena, kako bodo naši prišli do nas? Pozimi očitno ta cesta ni plužena. No, vse se izteče v redu, saj je nižje cesta spet kopna, naši pa so peljali kar mimo zapornice.
Kaj naj rečem za konec, premalokrat gremo v te prelepe kraje, ki so tako prijetni, mirni (ves dan nikogar!) in tako slovenski …
Prijetna hoja nad Rezijo
Besedilo in fotografije: Vladimir Habjan