Tiger Pikolino: Travnata planjava je očesom prijazna pokrajina. Čeprav je pot ena, ponuja veliko načinov, kako iti po njej.
Potep nekoliko širših razsežnosti
»Piko, greva, nekaj si bom kupil v Trstu.« Ne razumem. Na ponedeljek popoldne so tam trgovine zaprte, poleg tega ima na sebi gorniške hlače. »Saj ne greva naravnost tja. Najprej si bova privoščila izlet na Nanos, po nakupih bova šla naslednje jutro.« Ojej, dva dni bova potrebovala do Trsta! Kot bi šla nakupovat v Carigrad in ne takoj čez mejo. Konec koncev začenja dopust, zato je nekoliko na izi.
Nanos ni največji, ni najlepši. In vendar zna razveseliti človeka, ki se dvigne v objem njegovega zelenja. To je njegova nagrada.
Skorajda bi šla na goro z Razdrtega, potem pa je zmagal spomin na ta lepi sprehod po robu planote visoko nad dolino Vipave. Širina planjave ponuja iskanje drugačnih pogledov in omogoča hojo po travah po dolgem in počez. Ustavljava se zaradi malenkosti in se pogosto ozirava navzdol v ta vipavski raj. Redki ljudje razumejo govorico vetra in narave nasploh. Vem le, da šepeče nekaj ušesom in duši prijetnega. »Poglej, Lesi se vrača!« Prijazen pes, ki prihaja nasproti, ni škotski ovčar, ampak je dalmatinec Leksi.
Pot po robu planote je vznemirljiva, vendar je lahko tudi pomirljiva, kot so vse naše poti, kadar jih ubiramo po robu.
Večeri se. Jutri bo za polno luno na gori verjetno veliko več ljudi kot danes, ko ni nobenega. Zakaj nikoli ne greva na vrh Pleše? »Nekam od rok je in ne zdi se mi pomemben. Pravzaprav, zakaj pa ne.« Slabše razglednega si izbere malo ljudi. Izi, čas je že bil zanj! Nenaden sunek vetra mi to takoj potrdi. Skozi redek gozd prideva h koči v zadnji svetlobi.
Narava je ena, le naših pogledov nanjo je mnogo, vsak človek pa ima samosvojo naravo, nrav.
Naslednje jutro se veselim ponovnega pohajkovanja. Verjetno se Iziju ne bi ljubilo zgolj v Trst, tako kot ne bi šla samo na Nanos. Na pobočju rasejo drevesa z razgledom, ljudem pa bi bilo dobro pogledati kdaj tudi vase. Rož je ob poti še nekaj. Pri tolikih je vedno kakšna, ki mi pritegne pogled. Ko sva tako rekoč že mimo, me nekaj zasuče nazaj. Izi, stoj, poklicale so me te rože, prosim, poslikaj jih zame! »Misliš, da ti bo kdo verjel?«
Nekatere stvari so trajne, kot je na primer lepota minljivega cveta. Vedno znova odkrivam nove podrobnosti gore, vse pa je v zavedanju.
Pred osemnajstimi leti me je Izi posvojil v eni od tržaških trgovinic. Pojma nisem imel, kaj bova danes v mestu počela toliko časa, dokler nisva začela hoditi po ulicah. Vse potrebno opraviva v eni uri in dveh trgovinah, sedaj sva prosta. Mostovi čez Veliki kanal so nekaj imenitnega. Stojiš in opazuješ, kako svet hodi mimo tebe. Energija mesta naju kljub vročini prevzame v tolikšni meri, da se nama ustavi čas. Izi, ne moreš verjeti, kako lepo pojeta Anna in Lucas!
Povsod so dobri ljudje, tudi med kmeti in planinci, med inženirji in alpinisti, med orači in tekači, dobrosrčnost ni povezana z dejavnostjo.
Med vožnjo proti Ljubljani Izi zamišljeno zre predse. Se spominja srečanj z vsemi tistimi neznanimi, a prijaznimi ljudmi? Ko pri Razdrtem večkrat pogleda proti Nanosu, mi postane jasno, da ni povsem zadovoljen z videnim in doživetim. »Ko se vrneva s počitnic, bova tale potep po planoti ponovila ob prvi priložnosti.«
Narava je lepa. Ko jo občudujem, postane še lepša. Enako je z ljudmi, še posebej našimi najbližjimi.
Ne spomnim se, da bi šla kdaj na soboto. A tudi to se nama zgodi. V času največjega navala na goro se ustaviva pri otrocih novih najemnikov lovske koče, ki odraslim pomagajo pri prenovi. Kaj ne bi šla takoj na vrh? V tem času so gotovo na njem dekleta kot na kakšni modni reviji športne obleke. »Raje se s kolesom zapeljiva po samotnih gozdnih cestah, polnih miru. Vmes se bova najedla malin.« Šele pozno popoldne sva pripravljena na potep po robu planote. Že po prvih korakih vidim, da bova šla danes s kanček večjim navdihom kot zadnjič.
Bilo je nekoč in tudi sedaj ni prav nič drugače. Motnemu zraku navkljub je od zgoraj možno videti, kako lepo nam je spodaj.
Počasi hodiva poševno po pobočju in vseskozi nižje, kot je speljana planinska pot. Občasno se zdi, kot da so tu hodili krave in konji. Napredovanje po travah, ki se podajajo pod čevlji, je podobno težko kot hoja po udirajočem se snegu. Če bi bilo po moje, se ne bi toliko fizično naprezal in obenem še krepko obremenjeval gležnje. Kolikokrat pa odrasli nasploh poslušajo svoje otroke ali pliškote? Oni vse vedo in vse znajo … potem bo pa stokal v koči, da ga vse boli.
Vsaka pot, ki pripelje do cilja, je prava. Oznake nam lahko pri tem pomagajo ali nas zavajajo. Hoja po močno utrjenih poteh lahko postane izbira drugih in ni nujno naša pot.
Za Snežnik vem, zakaj vedno prespiva na njem. Rad je tam za sončni zahod in še vzhod. Tu, na Nanosu, nisva še niti enkrat zrla v vzhajajoče sonce, sončni zahodi so bili tudi dokaj medli, sonce je ugasnilo v smogu, preden je zašlo za obzorje. Morda ima tak program obiskovanja še iz časov, ko sta bila Slavc in Janja v koči Draga Karolina. »Spanje v koči je dobro tudi zate,« me je prepričeval ob neki priložnosti. Figo. Kar je všeč njemu, meni prodaja v moje dobro.
Majhni otroci vedo, kdaj jih vodijo z manipulacijo in kdaj z ljubeznijo. Razlika je v obojestranskem zaupanju. Žival svojega mladiča vodi z zgledom, z odločnostjo in po svojih izkušnjah. Manipulacija in nadzor gresta z roko v roki, vodenje z ljubeznijo pa vključuje zaupanje.
Tako kot pri hrani si ljudje tudi drugje vse večkrat želijo posebne okuse, eksotične sestavine in nenavadne kombinacije. Vse bolj tonejo v pozabo tiste preproste jedi, ki so jih babice kuhale z ljubeznijo. Vendar so tudi enostavni izleti lahko lepi, če so ustvarjeni z radostjo in občutkom. Na njih niso več pomembne zahtevnost, hitrost in dolžina, ampak šteje vtis, ki ga narava naredi na človeka. Mir, ki ga ob tem sreča. Ko človek izvede izlet z ljubeznijo. Pri tovrstnih izletih ni pomembno postati masterchef gore – prehoditi kar največ poti v najkrajšem času.
Tiger Pikolino & Iztok Snoj