Tigrovec Piko: Popravni izpit iz potepa po rahlo manj znanih poteh. (Ogled osebam, starejšim od 18 let, svetujemo le v spremstvu otrok.)
Vaja dela mojstra in mojster dela vajo
Na parkirišču majhnih izmer v avtu sedi dvojica. Kot bi čakala nekoga. Izi se opremi za hojo in eden izmed njiju odpre okno. »Greste na Nanos? Napovedali so strele.« Kje pa so napovedane, sprašuje Izi. »Kjerkoli. Oranžna nevarnost je za vso Slovenijo.« Oddahneva si. Dobro, da so strelam dali možnost izbire, gotovo si bodo danes izbrale kak drug kraj. Nad goro se je zgostil oblak, ki sva ga gledala že med vožnjo po avtocesti, a je pokrajina videti še prosta in zračna. V zraku se čuti nekaj napetosti. Mogoče bi bilo bolje pustiti palice v avtu, si v brado zabrunda Izi.
Slovenija ima veliko prelepih kotičkov. Zadošča hoditi po njej odprtih oči ali naj imamo odprto tudi srce? Narava za nas vedno odpre svojega.
Ko stopiva v breg, se gospodiča odpeljeta. Napetost popusti že po nekaj minutah – morda se je ustvarila z razgovorom. Seveda se vrneva po palice. Poleg tega ima vrh dva zelo velika strelovoda. Ko je šel tu prvič, se je name spomnil šele na vrhu travnika. Po vsega desetih minutah se ni hotel vrniti pome. Ni se izgovarjal, da sem se zataknil za armaturno ploščo v avtu, to bi bila manipulacija. Opravičeval se je, da se mu je mudilo na vrh ulovit sončni zahod – na koncu pa je imel povsem oblačen večer.
Ko se spreminjamo, se nam spreminja pogled, tak je eden od načinov spreminjanja sveta okoli nas.
Začetni travniki so položni, vendar ne hitiva. Z otroki ali s pliškoti gre lahko tudi za polovico počasneje, kot bi šli sami odrasli. Visoka trava je polna pisanih rož. V njej svojo popoldansko melodijo pojejo črički. So pa zato drevesa v gozdu zelo tiho. Še preden postane bolj strmo, prideva v njem do prvega grušča. Zlahka vidiva, da pot zavije krepko desno. Ne razumem, Izi, kako si jo zadnjič spregledal, ko meni razlagaš, da rad hodiš po občutku. »Leva stran grape mi še vedno deluje prijetneje.«
Roža ne pozna rojstnega dne, zato praznuje vsak dan. Vedno udejanja svoje poslanstvo lepote. Svoje življenje živi, tudi ko je daleč stran od človeških oči.
Pot je res nekoliko dolgočasnejša od hoje po brezpotju osamelih travnatih vesin. Je pa zato udobnejša in hitrejša. Vnaprej vem, da se bo Izi nekoliko višje ustavil, nad nama je skala zanimive oblike. Tole postajanje pri njej naju bo stalo kar nekaj časa. Mene spominja na glavo kuščarja, Izija pa na človeško glavo, preklano na temenu. Nekateri ljudje vedo, kje rastejo te skale, z Izijem pa korakoma šele spoznavava ta svet nad Razdrtim. Še en velik šop rožic ga zelo navduši na gornjem delu grušča, preden se teren prevesi v vršni del gore.
Na običajnih poteh je veliko raznovrstnih podrobnosti. Videti so navadne, dokler nas ne navdušijo s svojo posebnostjo in tudi lepoto. Tako kot nekateri povsem 'navadni' ljudje.
Nad skalovjem zapustiva pot in se s (predvsem njegovimi) koleni zagrizeva v najbolj strmo travo. Večja in močnejša je kot spodaj, tu in tam se raje primeva zanjo, kot da bi se opirala na palice. Iziju teče in curlja iz vseh por. Tudi zato je v koči Slavc presenečen: »Kaj zunaj dežuje?« Zakaj bi deževalo, zanima mojega nosača. »Ker si čisto moker!« Le soparno je, da je kaj. Očitno oskrbnik tu noben večer ni sam. Tokrat imajo s Stojanom in Jurijem degustacijo vinčka, ki sta ga Slapenca pripeljala prodat.
Pred leti sem imel najraje poti, bele od apnenca ali snega, sedaj pa postajajo vse bolj polne zelenja, kjer je več življenja.
Sončnega vzhoda nisva prespala sama, v sosednji sobi je mlad par iz Siska vstal še kasneje. Že prejšnjikrat sem videl pred kočo spomenik. Izi, kaj so bili tigri tudi na Nanosu, da so jim postavili spomenik? »TIGR je kratica. Ti nikoli ne moreš postati pravi tigrov'c, si preveč miroljuben.« Izi, greva v dolino, da se lahko še kdaj vrneva! Na Janezovi poti tokrat nisva sama, sledi nama še mladec z mladenko. Ta varianta je najboljša izbira za hiter in dokaj enostaven sestop do Razdrtega. Izi, bova šla kdaj na Nanos tudi s kolesom? »Na kakšen petek, ko grem lahko iz službe eno uro prej kot druge dni.«
Vsak človek vidi svet nekoliko drugače, odvisno od pogleda, čutenja in zavedanja.
Tako se čez petnajst dni ponovno peljeva proti Razdrtemu. Za pol ure nama podaljšata vožnjo spust do Podnanosa in ponovni vzpon do lovske koče, kjer iz avta vzameva kolo. Dolina se utaplja v motnem zraku, ki sega precej visoko nad Nanos. Joj, tale nanoška cesta ima naklon, da ti niti za hip ne da dihati oziroma Izi ves čas diha kot konj. Vmes se večkrat ustaviva, baje zaradi fotografiranja, haha. Naj kar misli, da mu verjamem.
V dolini ni lahko videti, v kaj smo potopljeni, potreben je dvig v višine, tako kot je dvig zavesti potreben za vsakdanja spoznanja.
Začetek konca tedna najavlja v koči razširjena ekipa. Danes sta tam tudi Marija in Janja. Še dve stalni obiskovalki z Obale nam delata družbo. To bo še zanimiv večer. Izi, kaj boš sedaj Snežnik zamenjal z Nanosom? »Kje pa. Snežnik je Snežnik, in midva sva tudi njegova. Že jutri se zapeljeva naravnost podenj.«
Nekateri deli Narave so nam lepši od drugih, vendar imajo tako kot človek različno notranjo podobo in energijo. Kjer pa je dobra energija, je tudi prijetna zunanja podoba.
Tigrovec Piko & Iztok Snoj