Rudi Rajar: Potopis Katmandu - Lukla - Namche Bazar - Gokyo Ri - Bhandar - Katmandu

Gokyo Village - Namche Bazar - Lukla - Bhandar - Katmandu

Petek, 25. 10.: Začenjajmo se vračati. Prvi del je po isti poti, kajti prvotni načrt, preko prelaza Renjo La, je odpadel, tam je preveč snega, nevarno je za plazove, ni niti sigurno, če je sploh zgaženo. Vreme je še vedno idealno. Spustimo se do kraja Dole, na višini ok. 4200 metrov. Kar pozna se mi utrujenost zaradi včerajšnjega vzpona, toda ob takih razgledih to kmalu pozabim. Na poti srečujemo skupine, ki hodijo gor in mnogi sprašujejo, koliko je snega in če je možno priti na Gokyo Ri. Vsem lahko povemo dobre novice.

Sobota, 26. 10.: Spust in delni vzpon proti Namčeju je prijeten, lepa pokrajina, nad Namčejem je odsek poti skoraj po ravnem, vzdolž pobočja, začenja se že prijetno rastlinstvo, skoraj kot bi hodili skozi park. Zanimivo je, da je še na višini 4000 dokaj toplo, spet se ustavimo na grebenu in seveda kavica v prijetnem lodžu, s krasnim razgledom. Ama Dablam je spet pred nami kot “namalan”.

Zvečer smo spet v Namčeju – hura, dvoje smo težko čakali: jakov zrezek in – tuš! Seveda, skoraj cel teden smo se potili, umazanija se kar tali z nas. Pri tuširanju se spomin tistega vica, ko se je umazani fantek po dolgem času kopal v banji, pa je ob temeljitem namakanju zaklical: "Mami, našel sem tisto majico, ki je lani izginila". Krasno spimo.

Nedelja, 27. 10.: Zjutraj pri zajtrku se spoznamo s skupino Švicarjev, med njimi je gospod Stoeckli. Ta ni kar tako: Pohvali se, da je on (njegovo podjetje) naredil(o) smuči za Tino Maze! Pa še res je.

Spust v dolino je brez težav. Do Lukle gremo še po stari poti, pred njo pa se odcepimo dol na staro pot, kjer so včasih hodile odprave proti Everestu. Pred nami je še 6 dni hoje po tej poti, da pridemo do avtobusa za Katmandu. Ves čas uživam. Zanimiva pot, vidimo seveda veliko domačinov, njihova bivališča, polja, način življenja.

Domačini so zelo simpatični, prijazni. Seveda so pridni , delovni, veliko jim tudi pomagamo trekingaši s turizmom, sicer imajo revna polja, nekaj živine (svinje, koze, manj je krav). Predvsem pa sem vesel, da nas res sprejemajo prijazno, navadno z nasmehom in včasih s pozdravom, ki ga poznam iz Tajske: dlani sklenjene skupaj pred sabo. “Namaste” je glavni pozdrav, sliši se ga kar naprej. (Zadnjič na jogi sem izvedel, da je to tudi indijski pozdrav). Majda je imela na srečo precej bonbonov in pisal, pa sem jo prosil, da jih je nekaj dala tudi meni. Prijetno jih je bilo deliti otrokom. Simpatično so se zahvaljevali, posebno so bili veseli svinčnikov in barvic. Sicer pa nikoli niso neprijetno “fehtarili”, sploh ne za denar.

Nepalci so pridni, povsod kjer so lahko izravnali teren, so zgradili terase in skoraj na 4000 m še vidimo na njivah krompir, ponekod tudi solato. Kot vidimo, tudi razumejo, da so nam silno všeč njihove gore in pokrajina in najbrž tudi vedo, da jim prinašamo sredstva in so do nas prav prijazni.

Iz leta 2003 mi je v prijetnem spominu tale dogodek, tudi v Nepalu. Zgodilo se je prve dni trekinga okrog Anapurn.  
Zvečer, ko so nas v lodžih že naganjali spat, mi še ni bilo do spanja in sem šel ven, da bi nekje na samem malo zaigral na orglice. Ker so bila vse naokrog sama riževa polja, sem se usedel kar ob poti, malo naprej iz vasi, mislil sem, da sem popolnoma na samem. Ko sem eno zaigral, so se že znašli zraven mene trije mulci. Malo sem bil nezaupliv, toda oni so lepo sedli zraven mene, kimali in začeli ploskati po taktu. Zaigral sem še nekaj naših, pa se je kmalu nabralo kakih 10 mladih. Potem sem se začel z njimi pogovarjati, spraševal sem jih o šoli, o življenju, delu, kaj mislijo o nas tujcih. No, povedal sem jim, da imajo zelo lepo domovino in da morajo biti ponosni nanjo in da zato hodimo k njim. Nekateri, malo starejši, so še kar znali angleško, seveda se vsi učijo v šoli. Najmlajši pa seveda obvezni: "What is your name?" In debata, kje je Slovenija, seveda so vedeli samo za Evropo. Potem so me prosili, da jim zaigram še kako slovensko in so začeli vsi ploskati po taktu, potem pa kar plesati na tisti ozki poti. Kmalu jih je bilo okoli mene že kakih 15, med njimi tudi 2 odrasla. Prav super sem se počutil! Potem sem jim rekel, da naj oni zapojejo kako Nepalsko. Ni jih bilo treba dosti prositi, kar dobro so skupaj zapeli eno, seveda so pri tem začeli skoraj vsi plesati.

Hoj, potem me je en poba prosil, da mu malo dam orglice. To mi res ni bilo všeč, ker imam ene super dobre, ki sem jih kupil na Japonskem, in če pride slina vanje, se lahko pokvarijo. Ampak sem si rekel: "Tu jim ne smem pokvariti zaupanja", in sem mu jih dal. Za čuda sem videl, da kar zna nekoliko igrati. No, orglice se niso pokvarile in tudi nalezel nisem ničesar. Skratka, prav luštno smo se imeli. Pa me eden od odraslih (vodič, zelo dobro je govoril angleško), vmes nekajkrat vljudno vprašal, če bi šel že rad spat. No, šele po dobri uri sem mu potrdil in je potem lepo napodil otroke domov.

Če primerjam, kako so nas gledali v drugih deželah: Na Kitajskem je bilo pa izredno neprijetno. Videti je bilo, da nas smatrajo kot totalne kretene, ki imajo dosti preveč denarja in sploh ne vedo, kje in kako bi ga zmetali stran. Zato jim je seveda treba pri tem po najboljših močeh pomagati in jih obirati in goljufati vselej in povsod. Celo v vodiču Lonely Planet piše, da postaneš kar utrujen in nervozen od stalnega oprezanja, da se ne boš pustil kretensko ogoljufati.

Tale moj doživljaj je tipičen. Leta 2001 sem skombiniral potovanje po Kitajski, in seveda – v gore: Huanshan Mountains so tiste slikovite skalnate stene in stolpi z vraslimi borovci, pa slapovi, in oblački, ki jih vidiš vsepovsod na raznih kitajskih slikarijah. Te gore so vsekakor vredne obiska.

Izhodišče za obisk teh gora je mestece Tunxi, do kamor sem priletel z letalom. Tam sem hotel na avtobus za vas Tangkou, od koder se potem nadaljuje v gore. Na letališče sem prispel ob 18.00. Tam je bil še en avtobus in množica taksijev. Ker se mi je potovanje zavleklo, nisem bil več prav pri denarju in sem hotel potovati z avtobusom. Ko pa sem vstopil v avtobus, so kar vsi potniki začeli na ves glas vpiti nekaj kot “Ne, ne, ne”! Prekleti Kitajci. Vrgli so me ven.

Avtobus je odpeljal, in ostal sem sam v krdelu lajajočih in napadajočih taksistov. Bil sem besen. Eden je znal nekaj angleško, pa me je peljal k tabli, kjer je bojda pisalo (v njihovih čačkah): Tangkou 75 km in cena 200 Yuanov. Ker pač nisem imel nobene izbire sem zinil: 140. Za čuda je kar takoj pristal na 150. To je za 75 km taksija sicer (vsaj pri nas) še vedno poceni, ampak na letalu mi je nekdo povedal, da bi za avtobus plačal 13 Yuanov.  

V vodiču Lonely planet sem našel, da je v Tangkou soliden in poceni hotel Xijan in sem taksistu naročil naj me pelje tja. Ampak ta se je po enourni vožnji nenadoma ustavil sredi gozda ob nekem hotelu, za katerega sem takoj videl da ima pet zvezdic. Hotel je stal čisto na samem, nikjer nobene druge bajte, bila je pa že trda tema. Začel sem vpiti na taksista, naj pelje dalje, pa me je že obstopilo najmanj pet lakajev, hoteli so mi iztrgati nahrbtnik - pa se nisem dal.

Vsi, s taksistom vred, so vneto zatrjevali, da hotela Xijan pa v Tangkou res ni! Vlekli so me v recepcijo in mi kazali cene sob; seveda je bila najcenejša 200 dolarjev.  Sedaj sem pa res ponorel. Pograbil sem nahrbtnik, jih vse skupaj lepo po naše poslal v p.m. (mislim da so v glavnem kar razumeli) in odločno odmarširal ven v temo! Pravzaprav pa sem bil v prekleto klavrnem položaju: nikjer nobene vasi, nobene hiše, pojma nisem imel, kam naj odkorakam. Odločil sem se, da nadaljujem naprej v klanec, vas bi morala biti nekje tam, čeprav nisem vedel, kako daleč. Potem pa je že pripeljal taksist za mano, z odprtim oknom je vozil vzporedno z mano in me nagovarjal, naj sedem notri. Mislil sem, da ga bom udaril na gobec. Potem pa naenkrat začudo: peljal me bo v hotel Xijan – ta se je nenadoma spet pojavil. Da bi se rešil iz te situacije, sem potlačil svojo jezo in mu ponudil smešno nizko ceno 10 Yuanov. Menda je že spoznal mojo trmo,  ker je kar takoj pristal.

Ampak ni še bilo konec barabije. Ko sva prišla v vas in res do hotela Xijan (bilo je še kar kakih 4 km daleč), je ta lopov stekel naprej in se nekaj na hitro menil z receptorjem in ta mi je potem nekako »naklafal«, da danes ni prostora, da imajo vse polno; taksist pa me je že vlekel dalje, da pozna nek super in poceni hotel! Preklete barabe, na srečo, ko nisem hotel sesti v taksi, so me nagovorile neke stare mame in ko sem jim začel govoriti: »Hotel, hotel«, in kazati, da bi rad spal, so me res privlekle do nekega drugega preprostega hotela Zhou Nan. Tam sem končno dobil prav v redu sobo za cca 10 dolarjev.

Po mnogih deželah sem že potoval, ampak gotovo je Kitajska najbolj zoprna. Sam tam gotovo ne bi več potoval, in čeprav z agencijo ni toliko doživetij, je za to deželo verjetno to edini način, da ne izgubiš vseh živcev.

Ampak eno prijetno doživetje, pa sem izkusil tudi na Kitajskem, prav v Huanshan Mountains. Tri dni sem se potepal po njih. Pri Kitajcih so očitno te gore strašno popularne, neverjetno veliko jih hodi tod. Večinoma so Kitajci zelo majhni in s svojo belo kapico sem krepko štrlel ven iz njih. Ker očitno tujci tu skoraj ne hodijo (v vseh dneh sem srečal samo tri), so me ogledovali kot dinozavra, me včasih kar potipali, pa dostikrat so se hoteli fotografirati z mano. Nekoč blizu vrha (nekaj čez 1600 m je visok), ko sem počival in menjal film, se je ustavila okrog mene grupa starih in mladih Kitajcev (verjetno širša družina), in mlajše dekle, ki je znala za silo angleško, me je spraševala od kod sem. Ko rečem Slovenija - vsi modro kimajo, vem pa da nimajo veze, kje je to. Potem pa me sprašuje, kako potujem in če sem se pripeljal sem gor z žičnico. Komaj sem vedel, da je žičnica tam nekje na drugi stani gorovja. Ko jim je prevedla, da sem prišel peš sem gor, so vsi spoštljivo kimali (hi, mislim da je bilo vzpona kakih 600 m, mala malica). Potem so se nekaj pogovarjali med sabo in je vprašala koliko sem star. Ko sem povedal, da 61 let, so se spet nekaj menili, potem pa je prišla nazaj k meni in rekla: "My people think you great man!" Moral sem se prisrčno režati - to pa se mi je prav fino zdelo. Rekla je še: "Pri nas ljudje pri teh letih sploh ne potujejo več”. Zvečer sem seveda po e-pošti to sporočil domov: Hej, otroci, da boste zdaj vedeli: vaš oči je "Great man"!

Ko pa smo med odpravo leta 1975 hodili v Peruju po Andih, so nas Indijanci gledali bolj prizanesljivo, ampak tudi ne zelo prijazno. Otroci so dostikrat hodili za nami in nam vpili : “Gringo, gringo”, torej zelenec. Ampak vseeno nisem imel občutka, da nas sovražijo, ampak da je to samo otroška nagajivost.

Danes prenočujemo v vasi Surkey. Francu je ostala v spominu simpatična točajka … Prvič na tej poti pijemo čang. Jaz sem ga samo pokusil, ni mi bil preveč všeč. Franc pa je kar navdušen in ga pije skupaj z nosači. Pravi, da so na odpravi na Kangbačen (tam je bil leta 1974) v glavnem pili to pijačo. Sploh ta njegov Kangbačen večkrat vzbuja zanimanje (in spoštovanje) med domačimi, posebno pri nekaterih šerpah. Ni kaj, bil je na višini 7902 metrov.

Ponedeljek, 28. 10.: Drugi dan pohoda proti Jeriju. Najprej gre gor- kar za 860 m (na višino 3220). Potem pa spet dol. Med potjo srečujemo vse vrste vegetacije, uspeva krompir, veliko je solate, ajda, ko pridemo pod 2000 m, hodimo že med bananami.

Tu je kar precej naseljeno, zanimivo je srečavati in opazovati domačine. Otroci pa so simpatični, kot povsod po svetu, jaz jih zelo rad fotografiram. Sedaj z digitalnimi aparati se radi slikajo, ker vedo, da jim potem lahko slike takoj pokažemo. Jaz jim vedno z veseljem potem pokažem, kaj sem posnel. Še vedno niso navajeni, da lahko sebe vidijo na sliki in so silno radovedni.

Tokrat prespimo v vasici Kharikhola (2070 m), v montažnem lodžu, ki je v nasprotju s krajevno arhitekturo. Že nekaj dni imamo dopoldne popolnoma jasno, popoldne pa je kar oblačno, včasih tudi malo pokaplja. Tu pa ni več mraza v jedilnici, še manj v spalnici.

Torek 29. 10.: Danes se po kratkem spustu na višino cca 2000 m krepko dvigamo, največja višina je ta dan okrog 3200 m. Za kosilo se ustavimo v malo večjem kraju, kjer velika reklamna tabla oznanja, da imajo celo disko. Dalje je pot zelo zoprna: kot v precejšnjem delu trekinga, je veliko skalnatih stopnic, ki so ponekod zelo visoke tudi do 35 cm, nerodno je stopati. Najhuje pa je to, da ta dan na poti kar naprej srečujemo cele kolone oslov, ali pa bivoljih krav, ki so otovorjeni z vrečami riža in drugih živil, ali pa s kantami bencina. Ali pa nas prehitevajo. Kaže, da je letalski prevoz do Lukle za velike tovore predrag in delno še vedno tovorijo te stvari na oslih po celem Nepalu.

Po eni strani se moramo ves čas umikati na stran in čakati, da gredo mimo, še slabše pa je, da je po poti vse polno njihovih iztrebkov in ker je že itak po tleh zelo mokro, vse skupaj zelo drsi – ves čas moramo dobro paziti, kako hodimo. Vendar se vse dobro konča, popoldne smo v vasici Tragsindo (3100 m).

Sreda, 30. 10.: Zjutraj nas Khem pelje do bližnjega samostana za budistične menihe. Zanimivo - Nepal je večinoma hindujski, vendar pa je kar precej lepih budističnih samostanov ali templjev. Ogledamo si tudi lepo notranjost.

Sledi še kratek vzpon, potek kar dolg spust, prestopimo reko preko slikovitega mostu, za spanje se ustavimo v malo večjem naselju Junbesi (2700 m). Na srečo ta dan in vse naslednje dni po naši poti ni več transporta oslov, menda gredo dalje po drugi poti.

Khem je že pred dvema dnevoma dobil naročilo od šefa agencije, da mora biti 31. oktobra v Lukli, ker pride nova skupina, za katero ni drugega vodnika. Mislili smo, da se bo poslovil že prej, saj smo od Lukle hodili že tri dni. Pa se poslavlja šele danes zvečer, pravi da bo jutri prehodil vso to našo pot nazaj (pa še gor) v enem dnevu! Vzel pa bo novo baterijo, ker bo moral hoditi še zvečer … Madona, seveda je aklimatiziran – pa tudi natreniran, ne nazadnje pa tudi v najboljših letih. (Pa  mogoče je tudi hodil v šolo vsak dan štiri ure, tja in nazaj?). Zelo se opravičuje, da nas bo zapustil, pravi pa, da nosači dobro poznajo vso nadaljnjo pot. Zvečer se svečano poslavlja, vsakemu od nas zaveže šal okrog vratu. Poseben aplavz dobi, ko pri poslavljanju od Franca reče: “Good bye to talking master”. Ja, naš Franc je res zgovoren, ima pa prav dobro kondicijo, pri naporni hoji, ko mi dihamo, on lahko ves čas govori.

Četrtek, 31. 10.: Danes se vzpenjamo še enkrat na prelaz Lamjura La, ki je spet kar na višini 3600 m. Vendar je pot zelo prijetna. Na vrhu pa je dokaj hladno, ker piha močan veter. Najprej si privoščimo čaj v zelo preprosti koči, kjer se notri tako kadi iz peči, da ne zdržimo, kjub temu, da je prijetno toplo. Zato pa na takoj drugi strani, v lepem zatišju v miru spijemo svoje čaje ali kavice. Tu gori je vegetacija sicer redkejša, vendar zelo simpatična, manjša redka drevesa.
Potem se spuščamo do kraja Seti na višini cca 2800 m, kjer spet prespimo v lodžu. Ponoči pa precej dežuje.

Petek, 1. 11.: Na srečo je jutro spet popolnoma jasno in veselo se spuščamo proti Bhandarju, kjer bomo – verjetno – dobili avtobus proti Katmanduju. Vegetacija postaja vedno bolj tropska. Vse je zeleno, vidimo češmin, ajdo, riž, bolj spodaj tudi pomaranče in banane, ter buče “čajota” , ki menda rastejo tudi pri nas in jih Majda zelo priporoča.

Ko se bližamo kraju Bhandar se dobro vidi, da do sem že kamioni pripeljejo vsakovrstno robo, tako da je tu pravi “Ponte Roso”. Domačini očitno prihajajo to robo semkaj iskat iz daljnih vasi, nekatere so tudi več kot teden dni hoda oddaljene od tu. Pravi direndaj je tukaj. Po poti smo vse dni srečevali domačine, ki so nosili na hrbtih celotne trgovine: vse je bilo obešeno na košu – od vžigalnikov, bonbonov, papirnih blokov, pisal, do vreč z razno hrano, otroških igrač, pa še kaka kanta bencina je bila zraven.

Nosači nas peljejo v nek lodž, dobro je to, da je gospodar menda tudi solastnik avtobusne družbe. Ko pride Samo ven iz hiše pravi: “Imam eno dobro in eno slabo novico”. “Najprej dobro” smo zavpili. “Jutri lahko gremo na avtobus, slaba pa je to, da nimamo sedežev, vse je že zasedeno”. “Nič zato” smo govorili – ampak še niti približno se nismo zavedali, kaj nas čaka!

Zvečer se poslovimo od nasačev, jutri bodo šli vsak svojo pot, seveda peš. So simpatični ljudje, in čeprav ne znajo skoraj nič angleško, se večkrat na dan malo pošalimo in nasmejimo. Svojo plačo sicer dobijo na agenciji, vendar  zberemo nekaj dodatnega denarja in jim ga poklonimo, pa še kar nekaj svoje opreme, ki jo lahko pogrešamo. Jaz jim pustim celo svoje še kar dobre treking čevlje, in čeprav so stevilka 44, oni pa so vsi majhne postave, so jih silno veseli. En (naš) hudobni jezik je pripomnil, da bodo mogoče dali kar obe nogi v en čevelj, pa še dva bosta srečna ... Slovo je prav prisrčno.

Sobota, 2. 11.: Že ob 5.00 smo vstali, nekaj čez šesto uro smo se že odpeljali. Imeli smo “neuradne” vozne karte: za stojišča v prehodu avtobusa – pa še na svojih vrečah smo morali stati. Po dveh sedežih so povsod sedeli trije ljudje. Ko smo se rinili gor, je bilo precej prerivanja, pa vse je še šlo z nasmehom. Zataknilo se je pa že po desetih metrih, ko je avtobus šele po petih poskusih speljal preko blatnega jarka. Po sto metrih smo se že spet ustavili, pomočniki so z lopatami skočili ven in metali prst in kamenje pod zlizane gume avtobusa. To se je ponavljalo vsaj vsake pol ure, kajti cesta se je še vzpenjala na nek prelaz, bila je res obupna, blatna in s takimi jamami, da je včasih karoserija podrsala po tleh. Pri nas se po takih cestah enostavno ne vozi. Mi smo stali na svojih vrečah, se z rokami obupno držali za drogove nad glavo, kajti premetavalo nas je bolj kot na jadrnici, ki šiba po morju pri 50 vozlih vetra (sploh pa sva pozneje s Francem ugotovila, da te to premetavanje petkrat bolj hitro in močno ruka levo-desno in gor-dol kot kakršenkoli vihar na morju). Roke so nas po petih urah krepko bolele od napora. Dodatna zabava je bila pa še to, da so desno in levo bruhali skozi okna. Samo je spredaj našel nek prostorček na tleh, pa mu neka mamica takoj dala v naročje otroka, kakih dveh ali treh let. Prav lušten očka je zgledal (seveda smo ga potem vsi spraševali, če je pred kakimi štirimi leti kaj hodil po teh krajih).

Po treh urah smo se čisto ustavili. Ko sem šel ven, se mi je zdelo, da smo v popolnoma brezizhodnem položaju: na nižjem delu blatne ceste pred nami je stal tovornjak z odlomljenim kolesom in zapiral pot, pred nami pa je vmes stal še en avtobus. Ampak Nepalci se ne dajo: tisti avtobus nekako najde dovolj širine, da se zbaše desno od kamiona, zadaj sicer zastane v blatu, ampak vsi skupaj porinejo, potem ko to ni dovolj, pa še od nekod privlečejo dolgo vrv, zavežejo na sprednji odbijač avtobusa, cela vrsta potnikov potegne – in nekako se zrinejo mimo. Naš avtobus ga posnema, in nekako nadaljujemo. Notri je potem malo boljše, kajti kakih deset potnikov je sedaj presedlalo na streho.

Franc je v svoj dnevnik zapisal: “To je bil eden najdaljših, na vsak način pa najbolj nevaren del poti dosedaj”. No ja, tako grozno spet ni bilo. Lahko pa si mislite to vožnjo: za 40 km smo potrebovali pet ur. No, preživeli smo tudi to, popoldne smo v Jiriju. Tam pa – super komfort: najprej kosilo, potem pa s kombijem, ki ga je agencija poslala po nas iz Katmanduja, lepo udobno, po sicer ozki, ampak asfaltirani cesti dalje in ob 19.00 smo “doma” v našem Thorong Peak lodžu. Uauau: sedaj pa smo spet zaslužili oboje: jakov zrezek in tuš!

3. do 5. 11.: Še dva dneva v Katmanduju, strašen direndaj je tam, ker je ravno velik praznik. Imeli smo še čas si ogledati budistični tempelj in hindujsko “pokopališče” kjer sežigajo svoje mrliče – ampak to so že druge zgodbe.

Torek, 5. 11.: Popoldne smo lepo doma pri svojih. Pri ženki sem si izprosil uro in pol tajske masaže … Joj, kako se prileže!

Splošna ocena: Odlično. Krasna pokrajina, zanimiva dežela in ljudje, lepo smo dosegli cilj, pa še več kot sijajna družba … Že čez teden dni se dobimo pri Majdi, da poklepetamo in izmenjamo fotke.

PS: Sestra me je ob vrnitvi seveda krepko objela: “Joj, samo da si se srečno vrnil. A si v redu?”. “Seveda sem v redu, veliko boljše kot prej. Drugič boš šla z mano” sem ji rekel. “O pajade …”