Planinski vestnik julij - avgust 2018
Plezalci so se iz plezališč postopoma selili v značilne spomladanske stene. Sneg je v prisojah le malo oviral dostope in plezanje, v osojah pa je ponekod oteževal ture, cepin je še prišel prav. Pogoste so bile plohe in nevihte, kar je večkrat onemogočalo plezanje daljših smeri.
Naše stene
Stena Rušice je ena izmed naših znanilk pomladi ter prihajajoče zime. Tudi letos so bile pogosto obiskane Miheličeve tri – Kuštrasta (V/IV+, 250 m), Lijak (VI+/V-VI, 250 m) in Direktna (V/IV, 200 m). Nekaj obiska je bilo tudi v njihovih sosedah. 26. maja sta Bor Levičnik (AO Ljubljana Matica) in Janez Svoljšak (AO Kranj) prosto preplezala smer Za prjatlce (VIII+/ VII-, 250 m). Svoljšak je glavne težave zmogel v prvem poskusu, Levičnik v drugem. Smer je dobro opremljena s svedrovci in klini. Skala je večinoma odlična, kar je značilno tudi za sosednje smeri. T
o sta na podlagi svojega vzpona potrdila Blaž Karner in Marko Aničin (oba AO Ljubljana Matica) potem, ko sta 2. junija preplezala smer Živela klasika (VII/V-VI+, 250 m). Slednja je v primerjavi s prejšnjo smerjo slabše opremljena in zahteva več opreme na pasu. Težavnostni stopnji manj doraslim so nekateri odseki lahko preveč zračni, vseeno pa klini preteklih ponavljalcev že precej olajšajo vzpon. Napetost smeri je konstantna in ne popušča vse do zadnjih metrov stene, po lepoti plezanja pa se smer uvršča med najlepše v steni. Že po prvem vzponu leta 2006 sta bila takšnega mnenja njena avtorja Tomaž Jakofčič in pokojni Miha Valič, ki sta smer uvrstila med tri najlepše v Rušici.
Znanilec pomladi je tudi Kogel, kjer se je plezalo vedno obiskano Virensovo smer (IV/III, 160 m) ter klasike Liliput z Virensom (V+), smer Češnovar – Srakar (VI/V-, 200 m), Rumeno zajedo (VII, 80 m), Zupanovo (VI, 220 m) in Kamniško smer (VII, 250 m). Preplezana je bila tudi nekoliko pozabljena smer Hruška (VI, 230 m). Le redko jo kdo izbere zaradi kopice bolj opremljenih in znanih sosed v steni. Zgodi se, da jo kdo obišče po pomoti, ko zgreši vstop v Češnovar – Srakar, bolj kot samostojno pa je smer plezana z raznimi variantami. Hruška že takoj na začetku postreže s ključnim mestom, v naslednjih raztežajih pa nič kaj ne popušča. Pri prvem vzponu je sodeloval Franček Knez, zato ima ocena trdne temelje. 26. maja sta jo povsem namerno izbrala in preplezala Blaž Karner in Marko Aničin (oba AO Ljubljana Matica). Podala sta ji nižjo lepotno oceno kot sosednjim smerem, a razočarana nad njo nista bila. Vredno je poskusiti tudi kaj manj opevanega. Podoben obisk ima tudi Spominska smer Tine Jakofčič (VIII+/VIII, V-VI, 220 m), ki poteka med Zupanovo in Virensovo, ter tako blizu Direktne, da ji v preteklosti najprej ni bil zaupan status samostojne smeri. Originala obeh smeri se sicer delno prekrivata le v zgornjem delu stene. V svoji skoraj štiridesetletni zgodovini ni doživela veliko ponovitev, sploh pa ne prostih. Do sedaj so bile znane štiri naveze, ko je vsaj en član smer preplezal prosto, konec letošnjega maja pa se je pojavila še peta. Bor Levičnik in Marija Jeglič (oba AO Ljubljana Matica) sta jo zmogla prosto, ob tem pa ju je spremljalo muhasto spomladansko vreme. Dvakratno pranje je pospešilo njun tempo plezanja v zgornjem delu stene.
Pogosto se je plezalo v Planjavi. Jakob Skvarča (Akademski AO) in Luka Kramarič (ŠD Freeapproved) sta 1. junija sprašila Zgrešeno smer (V/IV, 350 m), ki počasi a vztrajno pridobiva sledi ponavljalcev. Kljub devetim klinom, še nudi nekaj prvinskega plezanja z obilo zabijanja in zatikanja. Glede na opis dveh članov AO Kamnik Jana Novaka in Žige Oražma se splača obiskati ostenje Kompotele. V njeni SV steni sta preplezala smer Skakalnica (V, 200 m). Nad njenimi strmimi mesti sta bila zadovoljna, nudila so lepo plezanje v dobri skali. Krušljive in naložene skale so ju je čakale le na policah.
V Kozjeku so bili aktivni štajerski alpinisti, ki so obstoječim smerem dodali eno novo. Pripravili so še eno dobro opremljeno smer, primerno za plezanje v hladnejših mesecih. 1. junija sta jo dokončno opremila in preplezala Marko Mavhar in Marko Volk (oba AO Grmada Celje). Mavhar je smer preplezal prosto in najtežji raztežaj ocenil z VIII. Ocene po raztežajih si sledijo: IV+, VII+, VI+, VIII-, VIII, dolžina smeri je 140 m. Smer se imenuje Špilferderber. Ponavljalci potrebujejo 10 sistemov, potrebe po dodatnem varovanju pa menda ni.
Na Koroškem so bile obiskane Raduha, Peca in Uršlja gora. Zadnja je zlato obarvana z jegliči nudila pravo pašo za oči. Grega Kavšček, Branč Verbole in Andrej Špiler (AK Ravne), ki so plezali Pripravniško smer (VI+, 80 m) so obisk stene priporočali v popoldanskem času, ko jo obsije sonce in so barve najbolj izrazite. Bolj kot oprimki so navezo prevzeli cvetovi, ki jih je bilo toliko, da se le stežka ni stopilo na kakega. V Peci sta 21. maja raziskovala in reševala uganke Aleš Paradiž (AK Črna) in Tjaša Kolar (AO TAM). Njun cilj je bil preplezati Koroško smer (IV-V, 350 m) v celoti potem, ko je dan prej Aleš nehote iz nje zavil v Člansko smer (VI/IV, 240 m) in po tej dosegel rob stene. Cilj sta izpolnila in, ko sta svoj vzpon primerjala z opisom v vodniku, ugotovila, da v tretjem raztežaju prečka v levo ni potrebna, pač pa se pleza izrazito proti desni. Niti ni potrebe po plezanju do vrha zajede v drugem raztežaju. Iz slednje smer po približno 15 metrih zavije rahlo desno v nakazan žleb, ki pripelje do Kolčevih polic.
Senčne in višje stene so v tem obdobju premamile le malo plezalcev. Ponekod je bil na dostopih in sestopih še potreben cepin. Večkrat je bila obiskana stena Debele peči, predvsem smer Jesih – Potočnik (IV/III, 500 m). Ko sta jo v začetku junija plezala Peter Bajec in Franja Žist (AO Železničar) sneg ni bil več ovira, čeprav je še ležal na dostopu in sestopu. Vid Vilhar (AO Ljubljana Matica) je sredi junija s soplezalcem plezal Medvoško smer. V celotni smeri sta opazila le en klin. Z Vršiča je večina dostopala pod steno Nad Šitom glave, le malokoga je potegnilo dlje do pod steno Velike Mojstrovke. 3. junija sta smer Debelakove plezala Matjaž Ferjančič in Helena Dolamič (oba AK Vertikala). Cepin jima je prišel zelo prav na dostopu in tudi kasneje na sestopu. V Špiku sta 8. junija Bor Levičnik (AO Matica) in Luka Stražar (Akademski AO) plezala Direktno (V+, 900 m). 11. junija sta Slavko Rožič in Jernej Kuhar (oba AO Tržič) preplezala smer JLA (VII-, 300 m) v Šitah. Užitek v plezanju so jima občasno kalile vodne lise. Slednje so bile v tistem obdobju pogost spremljevalec v stenah.
Izleti v tujino
Tik čez mejo so bile večkrat obiskane Bele vode, veliko dobrega plezanja pa je v tem obdobju moč najti v Karnijskih Alpah. Dober pregled nad smermi zmernih težav nudijo italijanski plezalni vodniki IV. Grado. Zbirka vodnikov pokriva področje od Zahodnih julijcev do Dolomitov. Peter Ramuš (AO jesenice) je 26. maja s soplezalko obiskal goro Monte Amariana, ki je opisana v vodniku Friuli Orientale (v prevodu vzhodna Furlanija). Tam sta ugotovila slabo stanje smeri Via Apuanice in Arachnofobi. Zaradi zarjavelih svedrovcev majhnega premera sta obrnila že v prvem raztežaju. Od lokalca sta kasneje izvedela, da so vse smeri v omenjeni steni v slabem stanju. Sledil je obisk Plockenpassa in bolj varne smeri Bella Venessia (5c, 155 m). Nekatere opremljene smeri le niso več v takšnem stanju kot jih opisuje vodnik, saj zob časa in plezalci storijo svoje. Vedno je dobro imeti tudi nekaj lastnega varovanja s seboj. Poleg opisanih, se redno pojavljajo nove opremljene smeri zmernih težav, o katerih je vredno povprašati pri oskrbnikih koč oz. lokalcih.
V švicarskem gorovju Rätikon sta plezala Teja Dobrina in Gašper Kresnik (AO Grmada Celje). Preplezala sta smer Kathedrale (6a+, 700 m).
Na Hrvaškem so člani AK Vertikala obiskali Tulove grede. Plezalni vodnik po območju je pred kratkim izšel na spletu. Tudi bližnja Paklenica je še gostila slovenske plezalce. Med zadnjimi obiskovalci sta bila Grega Lačen (AK Črna) in Andrej Gradišnik (AK Ravne). Preplezala sta smeri Ultimate Fight (7a+, 350 m) in Propeler (6b, 160 m).
Šiša Pangma
Aprila sta se proti Šiša Pangmi odpravila Luka Lindič (AO Celje Matica) in Ines Papert. Njun cilj je bil preplezati jugozahodno steno po novi smeri, pred tem pa aklimatizacija na sosednjih šest- in sedemtisočakih. Po uspešno premoščenih logističnih in birokratskih zankah, sta takoj pričela z aklimatizacijo v okolici baznega tabora. Ogledni turi je sledil poskus vzpona na goro Nyanang Ri (7071 m). Prvič sta se povzpela do višine 6300 metrov in si ogledala možnosti prvenstvenega vzpona na vrh. Po počitku v bazi, ki je bil zaradi slabega vremena daljši od načrtovanega, sta poskusila ponovno. Povzpela sta se še 200 metrov višje kot prvič in si uredila bivak pri ledeniški razpoki, ki naj bi ju ščitila pred padajočim kamenjem in ledom. Na prvi pogled varno mesto se je kasneje izkazalo za pravo past. Zgodaj zjutraj ju je iz šotora pregnala gmota snega, ki je drsela na šotor in ga zasula. Na srečo je Luka med begom rešil čevlje, s skupnimi močmi sta nato rešila še ostalo za sestop potrebno opremo. Po zahtevnem sestopu sta si vzela nekaj časa za počitek in urejanje misli ter se nazadnje odločila za poskus v nepreplezani zahodni steni gore Pungpa Ri (7450 m). Zaradi Inesinega slabega počutja sta vzpon predčasno zaključila, zaradi slabe vremenske napovedi za naprej pa tudi odpravo.