Plazovni (lavinski) nahrbtniki z zračno blazino so končno na velika vrata prišli v naše kraje. Brez dvoma so najučinkovitejša preventiva v primeru, če vas zajame plaz. Proizvajalci zatrjujejo, da je učinkovitost kar 97%.
Ali je to res ali gre za komercialno zavajanje? Kaj kažejo dejanski podatki s terena in kaj nam pove statistika? Ali lahko komercialno zavajanje z visokimi procenti varnosti poveča pripravljenost za tveganje in tako poslabša varnost na turi?
Le z nekajletno zamudo so plazovni nahrbtniki z zračno blazino prišli tudi čez Karavanke in na slovenskih turnih smukih niso več popolno čudo, predvsem pa so postali zelo cenjeno tržno blago, kar seveda ni čudno. Cena je še vedno relativno visoka, saj je konkurenca še pičla in »varnost« se je vedno dobro prodajala. Poglejmo si jih pobliže.
Plazovni nahrbtnik z zračno vrečo je v sedemdesetih letih preteklega stoletja odkril nek gozdni upravnik, ki je ostal na površini plazu, potem ko je na ramah tovoril uplenjeno žival. Dogodek mu je dal misliti, pa je naredil še precej poskusov z raznimi baloni, deskami, kanistri, napisal patent in ga leta 1980 prodal zdajšnjemu direktorju podjetja ABS, ki je oralo ledino pri komercializaciji lavinskega nahrbtnika.
Princip delovanja plazovnega nahrbtnika je zanimiv: Na površini z napihnjenim nahrbtnikom ne ostanemo zaradi vzgona, ker bi po plazu »plavali«, pač pa zaradi efekta inverzne segregacije.
Sliši se zelo učeno, vendar efekt vsi poznamo. Če v kozarcu stresamo oreščke ali pesek, večji oreščki ali kamenčki prilezejo na površje. Kot otroci smo tako pridobivali največje granule benkota, ki so bile najbolj slastne. Nujno je torej gibanje v plazu, da pridemo na ali tik pod površje. Plazovni nahrbtnik je učinkovit, če nas plaz nese čim dalj, če pa nas zasuje od zgoraj, nima nobenega efekta. Še prej pa je seveda potrebno zračno vrečo sprožiti ročno, kar zahteva nekaj prisebnosti in pa srečo z delovanjem mehanizma. Treba je tudi poudariti, da plazovni nahrbtnik na splošno ne prepreči zasutja, pač pa močno zmanjša globino zasutja in omogoča hitro iskanje, ker se zračne vreče na plazovini običajno vidijo.
Švicarski inštitut za raziskave snega in plazov (SLF) je opravil kontrolirane poskuse na lutkah in ugotovil, da so dihalne poti v povprečju ob uporabi plazovnega nahrbtnika v povprečju zasute 12 cm in brez uporabe plazovnega nahrbtnika v povprečju 0.5 m. V vseh primerih pa je bila zračna vreča vidna na površini. Zasutje med 10 in 20 cm je seveda še vedno lahko dovolj za zadušitev, zato je tudi ob uporabi plazovnega nahrbtnika pomembno, da imamo na turi partnerja, ki nas bo izkopal, našel pa nas bo zaradi vidnosti nahrbtnika zelo hitro.
Številka 97%, ki nam jo reklamirajo proizvajalci opreme, se zdi uporabniku zelo visoka. Tako visoka, da se bo morda zagledal v nedotaknjeno prostrano belo pobočje in pomisli: Saj imam plazovni nahrbtnik in bom skoraj gotovo rešen, tudi če se utrga plaz. Grem!
Toda počasi. Treba je vedeti, da je številka 97% izmerjena glede na vse, ki jih je zajel plaz in so tudi uspešno napihnili plazovno blazino. Poleh tega je ta statistika nabrana na specifičnih, predvsem free-ride terenih, kjer so običajno prisotne priče, ki priskočijo na pomoč. To številko je potrebno primerjati s tem, da statistično preživi tudi 81% zajetih v plazu, ki ne nosijo lavinskega nahrbtnika. (Upam, da to nikomur ne pomeni da plazovi niso zelo nevarni, primerjajte z možnostjo preživetja v avtomobilski nesreči.) Statistiko se da vedno precej napeljevati, zato bom poskusil to številko malo osvetliti s predstavitvijo številk, ki so za uporabnika bolj relevantne.
Skrbi tudi to, da uporabnikom v praksi ne uspe napolniti 15% zračnih vreč, kar je posledica tega da ne potegnejo sprožila ali pa pride do tehnične napake (različni podatki kažejo na območje od 10-30 %). Primerjava je sedaj že malo bolj realna. Na terenih z dolgimi izteki plazov in brez hujših terenskih ovir bo v 100 plazovnih nesrečah umrlo 19 ljudi, ki ne bo uporabljalo plazovnega nahrbtnika in približno 5-6 ljudi ki bodo nahrbtnik imeli (3 zaradi nenapihnjenih vreč in 2-3 zaradi zasutja kljub uporabi nahrbtnika). Torej, na lepih terenih in ob prisotnosti ljudi, ki nas bodo hitro našli na račun vidnih vreč bo plazovna vreča v primeru plazu naše možnosti za preživetje povečala za 17% glede na neuporabo nahrbtnika (94,5% z vrečo namesto 81% brez vreče). To je zelo dobro, da ne bo pomote. Dolgoletna raziskava učinkovitosti avtomobilskih zračnih vreč v Evropi je pokazala, da avtomobilski air-bag poveča možnost preživetja pri trku za 13% (26% če gledamo samo čelna trčenja).
Še bolj pošteno je predstaviti podatek v smislu, koliko manj bi bilo mrtvih ob uporabi plazovni nahrbtnikov. Namesto 19, bi umrlo 5-6 ljudi, kar pomeni, da bi uporaba plazovnih nahrbtnikov rešila 70 od 100 mrtvih brez uporabe lavinskih nahrbtnikov in to je zelo zelo dobro.
Preselimo se sedaj v hribovsko bolj relevantne terene, ker je veliko smrti v plazu posledica travmatskih poškodb. Statistika kaže, da je na lepih terenih z dolgimi izteki plazov, brez terenskih skokov, dreves in globokih grap velika večina umrlih v plazu zadušenih in da jih le 5% umre zaradi travmatskih poškodb (ponavadi zlom vratne hrbtenjaće). Ravno s takih terenov prihaja večina statistike nahrbtnikov z zračnimi vrečami. Za bolj »zobate« hribe kot so kanadski, ameriški in naši pa je delež travmatskih poškodb bistveno višji in se giblje med 25-30 % vseh umrlih v plazovih. Žal so meritve SLF pokazale, da kljub zatrjevanju proizvajalcev plazovni nahrbtniki praktično nič ne zmanjšajo možnosti za nastanek in resnost travmatskih poškodb. Kaj to torej pomeni v številkah? Sedaj glede na račun povečanja nevarnosti travmatskih poškodb v 100 plazovnih nesrečah umre 25 ljudi brez uporabe plazovnega nahrbtnika (7 zaradi travmatskih poškodb in 18 zaradi zadušitve). Z uporabo nahrbtnika na takih terenih umre 12 ljudi (7 zaradi travmatskih poškodb in 5 zaradi zadušitve).
V tem primeru bi plazovni nahrbtniki rešili 52 % življenj ljudi, ki bi sicer umrli v plazovih brez uporabe nahrbtnika. Ti izračuni se tudi zelo dobro ujemajo z bolj realističnimi vrednotenji realnih nesreč, ki jih je predstavil v obširni študiji Kanadčan Pascal Haegeli.
Morda se vam zdi to malo, a je v resnici zelo zelo dobro! Je pa vedno dobro imeti v glavi, da je učinkovitost nahrbtnika zelo odvisna od terena na katerem je uporabljen. Kot malce hudomušno ugotavlja legendarni Bruce Temper: »Če vas plaz ujame na nepreživljivem terenu potem uganite kaj; Ne boste preživeli, ne glede na to kakšno varnostno opremo uporabljate. Bilo je kar nekaj odmevnih nesreč, ko je žrtev uspela sprožiti zračno vrečo pa vseeno umrla, ker jo je plaz nesel skozi skale ali v drevesa, zasul v globoki kotanji ali grapi, ali enostavno vrgel čez visok skalni skok. Na terenu, kjer ni tolerance za napake zračne vreče ne delujejo, plazovne žolne ne delujejo, avalung ne deluje, nič ne deluje. Prihranite denar, kupite življenjsko zavarovanje in poceni žolno, da reševalcem ne bo potrebno sondirati celo noč.« Kruto, a ne daleč od resničnosti.
Najbolj pri uporabi zračnih vreč skrbi dejstvo, da se ljudje, tudi zaradi komercialnega zavajanja podajajo v večje rizike in bolj agresivno uporabo terena kot bi se sicer. Na to kaže tudi anketa spletnega časopisa Bergsteigen, kjer kar 44% vprašanih meni, da so ob uporabi plazovnega nahrbtnika pripravljeni sprejeti večja tveganja, kar lahko hitro izniči vso njegovo efektivnost.
Kakšno je pravzaprav tveganje za smrt v plazu pri turnem smučanju. Očitno je, da lahko tvegamo več, ali manj, odvisno od tega koliko upoštevamo plazovne razmere (bilten), strmino terena, izpostavljenost, lego terena, veter, nove snežne padavine, otoplitve in ostale plazovne faktorje. Še ena legenda plazovne varnosti Werner Munther je veliko računal o tem kakšni riziki spremljajo turno smučanje. Ugotovil je, da je lahko turno smučanje izredno tvegana dejavnost, če ne upoštevamo ukrepov za zmanjšanje rizika. Tveganje pri raznih aktivnostih se običajno podaja v številu smrti ob izvajanju te dejavnosti milijon dni. To pomeni: če 10.000 ljudi neko dejavnost počne 100 dni v letu, jih bo v enem letu toliko in toliko umrlo
Tveganje za smrt pri smučanju 10 pobočij na dan ob visoki nevarnosti in brez varnostnih ukrepov je tako ocenjena na 500 mrtvih na 1 milijon dni, kar je zelo tvegano in primerljivo tveganju pri BASE-jumpingu.
Tveganje za smrt pri povprečnem turnem smučanju brez upoštevanja varnostnih ukrepov je 200 smrti na milijon dni, kar je še vedno precej družbeno nesprejemljivo.
Nasprotno pa se da z uporabo vseh varnostnih ukrepov tveganje zmanjšati na 2 smrti na milijon dni, kar je primerljivo enourni vožnji z avtomobilom. Torej je pri smučarski turi lahko vožnja na turo približno enako tvegana kot sama tura.
Prikazati hočem, da lahko s prevelikim zanašanjem na učinkovitost plazovnega nahrbtnika hitro dosežemo obratno učinkovitost. Tudi če nismo popolnoma nerazumni in tveganje povečamo le za 10 X, recimo da na vsaki turi zapeljemo eno severno flanko bolj po sredi kot bi jo sicer, to pomeni, da bo imel uporabnik nahrbtnika 10 X več nesreč, s tem pa bi bilo ob enakem številu tur število nesreč s smrtnim izidom med uporabniki plazovnih nahrbtnikov kar 5 X več.
Naj predstavim to še z ekonomskega vidika. Odlična knjiga o plazovih Brucea Temperja »Staying alive in the avalanche terrain« stane 14,5 EUR. Teoretično lahko uporaba vsega znanja iz te knjige vaše možnosti za preživetje zveča za 100X pa tega nihče tako ne reklamira, čeprav je cena zanemarljiva glede na ceno kateregakoli kosa turnosmučarske ali zimsko-alpinistične opreme. Po drugi strani se lavinske nahrbtnike, ki stanejo 500-1000 EUR propagira kot skoraj gotove rešitelje v primeru snežnega plazu, pa nam realno možnosti za preživetje povečajo “le” za 50%.
Naj sklenem. Lavinski nahrbtniki so čudovita zadeva in v praksi dokazano zelo učinkovito delujejo. Seveda pod pogojem, da se ne boste z njim na hrbtu obnašali bolj tvegano kot sicer, drugače boste to prednost v hipu izničili. Moj nasvet bi bil, da najprej investirate v dobro knjigo o plazovih, obiščete kak tečaj in boste dobili bistveno več varnosti na vložen evro. Če pa imate dovolj, si seveda privoščite še nahrbtnik in vsem nam skupaj: VARNO!