Išči

Objavljalci

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Parenzana

Bojan Ambrožič: Prvotni cilj so bile hribi, kajpak. Ampak vremenski obet za prvomajske praznike ni bil najboljši.

Zato smo se odločili da gremo raje na Primorsko, kjer je vreme običajno nekoliko prijetnejše. Glavni cilj pa je bil premagati celotno traso Parenzane - nekdanje ozkotirne železnico med Trstom in Porečom. Samo železnico so ukinili že daljnega leta 1936, ker je bila nerentabilna. To me sploh ne preseneča, saj je železnica dolga kar 123 km, med tem ko je zračna razdalja med Trstom in Porečem samo 47 km. Tudi vlaki so bili še za tisti čas neverjetno počasi in so potrebovali za celotno pot več kot 7 ur. To je približno toliko kot bi potovali s kolesom. In ravno to je bil tudi naš namen.

IMG_0033 (768 x 1024)Prvi dan smo si privoščili še "nekaj" plezanja v plezališču Glinščica (Val Rosandra) v neposredni bližini Trsta. Vendar nas je že v prvi smeri dobila nevihta. Tako da Glinščica še čaka da jo podrobneje raziščemo. V resnici gre za res lep kraj, ki bi ga obiskal tudi kot za kak krajši gorski tek. Tako smo se popoldne zapeljali do hostla Ocizla, kjer sva si Kajo sposodila gorska kolesa. Imela sva res srečo, saj sva za pičlih 5 € na dan dobila odlična kolesa. Sam svojega kolesa namreč sploh nimam.

S Kajo sva se potem po znamenitem Črnokalskem klancu zapeljala do Ankarana, kjer sva se priključila Parenzani ter Tini in Klemenu, ki sta tu postavila svojo prikolico v kampu. Ankaran je sicer meni dobro znan in zapisan, saj so se ravno tu zadnji dve leti končale zgodbe solz, krvavih žuljev in hektolitrov prelitega znoja pri podiranju rekorda Slovenske planinske poti. Upam da gre na to pot kdo tudi letos da grem lahko zraven.

Eden izmed viaduktov na Parenzani

Tokrat pa je bil za nas Ankaran šele začetek poti. Najprej smo po Parenzani odkolesarili do Izole, kjer smo prespali v hostlu. Ta odsek poti je sicer lepo speljan ob morju in ves čas po široki asfaltirani kolesarski stezi. Vendar meni ni bila preveč prijeten, saj je bila kolesarska steza enako prometna kot vzporedna avtomobilska cesta.

Naslednji dan zjutraj smo se spočiti odpravili na 90 km dolg odsek poti do Poreča. Prvih 20 km pot poteka še po Sloveniji mimo Strunjana, Portoroža in Sečovelj. Pot gre pretežno po ravnem, vmes sta le dva klančka, ki se iztečeta v dveh predorih. Valeta, daljši od njiju, je dolg kar 550 m. Sicer pa je na celotni progi kar 8 predorov, 11 mostov in 6 viaduktov. Vsi so še ohranjeni.

Predor Valeta

Skozi Sečoveljske soline smo se za tem zapeljali do mejnega prehoda. Tu pa je bilo tudi konec ravnine in se je začel prvi od obeh glavnih klancev. Ta klanec je dolg kar 18 km. Vendar ker gre za železnico je povprečni naklon le 5 %. Med tem ko je slovenski del Parenzane ves asfaltiran, je na Hrvaškem povsod dober makadam. Tako da so gorska kolesa nujna. Zaradi slabega vremena je bilo na poti tudi veliko luž, ki smo ji na začetku  še obvozili. Kasneje pa za to niti ni bilo več volje.

Vas Motovun

V prvi klanec nam je šlo lepo. Sam sem tu in tam naredil še kak interval da ne bi bila vožnja preveč monotona. Sicer pa je pokrajina povsod zelo lepa. "Vzpon" se je zaključil s tunelom pod idilično Istrsko vasico Grožnjan. Na drugi strani je sledil 20 km dolg spust  do vasi Livade. Še dobro da nam ni bilo potrebno gonit tu navkreber, ker je bil makadam tu precej slabši in bolj blaten. Dobršen del te poti sem sicer poznal že od prej, ker sva tod tekla z Marjanom Zupančičem. Ta del trase je sicer najlepše speljan - s številnimi zelo naglimi ovinki, ki gledano iz perspektive spominjajo na zavito črevo.

V vasi Livade je bila tudi edina priložnost za obnavljanje zalog vode. Potem pa se je začel naslednji, 17 km dolg vzpon, do vasice Vižinada. Makadam je bil tod precej lepši kot drugje. Zato je v klanec spet letelo.  Do sem smo tudi imeli precejšnjo srečo z vremenom. Povsod okoli nas so že divjale nevihte. Le mi smo nekako še ostali suhi. Vendar smo vedeli da sreče ne moremo imeti cel dan. Na vrhu vzpona smo res mislili da nas sedaj do toplega tuša v apartmaju čaka le še 20 km spusta. Pa se je tu težji del naše poti šele začel.

V trenutku se je zelo močno ulilo. Luže po katerih smo vozli, so postale manjše mlakuže. Mi in naša kolesa pa blatna kot na Rocku Otočcu. Končno smo vsi premočeni tudi prispeli v Poreč. V Poreču je sicer vladalo izredno stanje, saj je bilo mesto zaradi nenavadno močnih padavin poplavljeno. Potem pa smo ugotovili da naših apartmajev sploh ni v Poreču, ampak v nekem turističnem naselju pri Novigradu. Nismo pa vedeli kako priti do tja, saj moj GPS v svoji bazi podatkov ni našel tega kraja. Klic v njihovo recepcijo nam je razkril da to tudi ni mogoče, saj kraj nima naslova. Neverjetno! S pomočjo klasičnega zemljevida smo pravi kraj nazadnje uspeli najti. Vendar smo do tja kolesarili v hudi nevihti še debelo uro.

Tako smo na koncu prevozili kar 117  km s 1900 m vzponov in spustov. Moj osebni rekord. Pa v resnici sploh nisem bil utrujen. Bil pa sem tako premražen, da sem na suhem drgetal še pol ure preden se se ogrel. Premočena oblačila pa smo ponoči posušili kar v mikrovalovni pečici.   

Zjutraj dež še vedno ni ponehal. Zato smo se odločili da gremo nazaj do Ankarana po najkrajši možni poti. GPS nas je tako vodil prek Novega Grada v vas Buje. S tod pa je sledil spust do mejnega prehoda Dragonje. Potem pa smo se mimo vasi (z znanim imenom) Grintovec vrnili v Ankaran.  Malo pred ciljem je dež končno ponehal. Naš povratek je bil res udobno kratek - dolg samo 47 km. V vseh treh dneh pa se je nabralo skupno 220 kolesarskih kilometrov. Zadnji dan pa smo si privoščili še nekaj sproščenega plezanja v plezališču Črni Kal.

Lep kolesarski pozdrav,

Bojan Ambrožič

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

OBJAVLJALCI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.