Primorski dnevnik: Pohod SK Devin po obronkih devinsko-nabrežinske občine
Pohod SK Devin po obronkih devinsko-nabrežinske občine
Devin-Nabrežina je najbolj zahodna občina nekdanje Tržaške pokrajine. Obsega 45,31 km². V času, ko moramo upoštevati pravilo o ne- prehajanju občinskih meja, se pohodniški izleti seveda omejijo na občinsko območje. V devinsko-nabrežinski občini lahko opravite več krajših sprehodov. Na skrajnem zahodu lahko »osvojite« vrh Grmade, sprehodite se po Rilkejevi pešpoti nad Devinskimi stenami ali vas pot vodi na sprehod nad nabrežinskim bregom do razgledne točke, ki so jo poimenovali po alpinistki Tiziani Weis. Stari toponim zanjo je Sestrenski vrh, do tja pa hodimo po Sestrenah. Od Nabrežine se lahko po sprehajalni poti odpravimo do »Filtrov« pod Križem. Pot ima ledinsko ime Za vodico. Zal jo danes vsi imenujejo z novo skovanko Žajbljeva pot. Po Ribiški poti pa se lahko spustimo tudi v Nabrežinski portič.
Manjša skupna SK Devin si je v nedeljo, 22. novembra, zamislila daljši, celodnevni pohod, seveda znotraj občinskih meja: pohod po obronkih devinsko-nabrežinske občine. Pri opisu raznih krajev sem se držala domačih toponimov, ki so v rabi med domačini ali so označeni v relevantnih publikacijah (Ob Jadranu, Trst 1947; Tržaško ozemlje, Trst 1978; Z. Jelinčič Razvoj slovenskega ribištva; Trst 1967 in P. Merku La toponomastica del comune di Duino-Aurisina, Nabrežina 1989).
Pohod se je začel ob 7.15 v Trnovci na 260 m nadmorske višine. Temperatura je bila precej nizka, saj so bile luže zaledenele. Od Bajte je pot vodila po pokrajinski cesti do meje z občino Zgonik. S pokrajinske ceste je skupina nadaljevala desno proti gozdu in mimo vinogradov praprotskih vinarjev do Škljunka, kjer je park 1. svetovne vojne. Področje z obrambnimi zidovi je leta 2014 uredila družina Lupine. Skupina je do parka prispela z vzhodne strani, po prehodu čez jamo pa se je po stopnicah vzpela na vrh. Od tam je speljana steza proti Nabrežini čez Ostri vrh in se spušča mimo dolin Lišček in Šišček, kjer je vojaško pokopališče 1. svetovne vojne. Pot se nadaljuje v prehodu pod avtocesto v staro vas vse do vaškega trga pred cerkvijo. Po prečkanju pokrajinske ceste pot pelje na obronke južnega dela vasi, kjer je na končnem oširku na desni še viden kal, ki je v preteklosti služil za napajanje živine. Na levi pa se vzpenjajo stopnice do Brščic. Tam, mimo nogometnega igrišča, je skupina nadaljevala pohod proti jugu, ob meji s tržaško občino. Široka steza, ki poteka mimo vodnega stolpa, se spusti do sprehajalne poti Za vodico, ki povezuje Nabrežino s Križem. Na desni se pot nadaljuje do začetka Ribiške poti, ki zavije proti morju. Petčlanska skupina pa je pot nadaljevala po Sestrenah, do Sestrenskega vrha k obalni cesti in od tam vse do morja v Botanjek. Zrak se je že malo otoplil in na plaži je bilo prijetno toplo. Člani SK Devin so nadaljevali pohod po plaži do Afrike. Kraja se je prijelo tako ledinsko ime zaradi zavetne in zelo tople mikroklime. Danes je tu novo turistično naselje Portopiccolo. Po obhodu plaže Castelreggio in delu portiča so se po stopnicah povzpeli do cerkvice sv. Jožefa, nato pa hodili po cesti do začetka Rilkejeve poti nad Devinskimi stenami.
Nekaj pred poldne je bila skupina v Devinu, nato pa je zavila proti gozdu Črničje, na jugu je za seboj pustila Sekado. Do Ribiškega naselja je ostala le krajša razdalja. Ribiško naselje je nastalo leta 1952. Zgradili so ga za istrske begunce. Danes ima vas veliko pristanišče za jadrnice. Mimo pristanišča je cesta peljala v notranjost do kamnoloma, v katerem so odkrili okostje dinozavra Antonija. Ob Timavi, po Jaknah, nadaljuje steza do izvira Timave v Štivanu. Tam se je začel vzpon do Medjevasi. Vas leži na 125 m nadmorske višine. Z Medjevasi se odpira lep razgled na zaliv s sinjim morjem in jesensko obarvanim kraškim pobočjem. Pot je bila res vse prej kot naporna, bila pa je dolga in po šestih urah hoje se je zahotelo daljšega odmora. Toda v novembru so dnevi kratki in po polurnem počitku je petčlanska skupina znova vzela pot pod noge in se usmerila proti Grmadi. Tam je za nekaj metrov prečkala državno mejo. S slovenske strani pa je po nekaj korakih spet prešla na območje devinsko-nabrežinske občine. Pot se je nadaljevala nad Cerovljami v Mavhinje. Na vzhodnem delu vasi je kal z imenom Močilo, v katerem so namakali lan. Od Mavhinj proti Prečniku in nato v Šempolaj pelje nova gozdna pot Gemina. Od tam do Praprota in naprej do Trnovce pa je približno 20 minut hoje. Četudi je že legel mrak, se je od Praprota proti morju pokazal krasen sončni zahod, a pri zavoju v hrib je Trnovca že v popolni temi. Tu se je zaključil naš krožni pohod.
Pohod je trajal 8 ur (brez postankov), dolg pa je bil 34,5 km. Počasnejši tempo hoje nam približa pokrajino in lažje opazimo njen razvoj. Razjasni nam nekatere toponime, saj na stranskih, neprometnih poteh lahko odkrijemo marsikatero zanimivost, ki je ne opazimo, ko se vozimo mimo vasi z avtomobilom.
Gabrijela Caharija