Paragorništvo ...
UVODNIK
Sem tega res sposoben? Vladimir Habjan
PARAGORNIŠTVO
Imeti možnost in postati navdih. Jurij Ravnik
Bilo je vredno napornega dela. Jurij Ravnik
Jurček Nowakk, vodja Odbora inPlaninec PZS. Zdenka Mihelič
Spomin na prehojene poti. Rok Janežič
DRUGAČNE POTI
Topli namigi za hladnejše dni. Majda Debeljak
INTERVJU
Matjaž Jeran. Mire Steinbuch
KOLUMNA
Triglav: promet, tretji apokaliptični jezdec. Tomaž Hrovat
DOŽIVETJE
Naša četica koraka ... na Lovrenc. Milka Bokal
Z NAMI NA POT
V senci vladarja Visokih Tur. Mitja Peternel
PLANINČKOV KOTIČEK
Ob polni luni. Kristina Menih
VARNEJE V GORE
Pohodništvo ni gorništvo. Zdenka Mihelič
KOLUMNA
50 Eh, za fuzbal se pa tko' rab' sam' žoga. Miha Habjan
PO PLANINSKIH POTEH
Štiridnevno potovanje. Nino Fijačko
ZGODOVINA
Varstvo Alp! Marija Mojca Peternel
SPOMINI
Bejbe. Lidija Honzak
HUMOR
Eno pivo, prosim! Dušan Škodič
GORSKO REŠEVANJE
Kolesarska zgodba. Vladimir Habjan
VARSTVO NARAVE
Zimsko cvetenje. Ivan Premrl
DOŽIVETJE
Pet zakladnic velikega snega. Magda Šalamon
VARSTVO NARAVE
Narava kliče na pomoč. Marija Lesjak
JUBILEJ
Iztok Belehar. Franc Ekar
NOVICE IZ VERTIKALE
ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE
LITERATURA
PLANINSKA ORGANIZACIJA
FILM
V SPOMIN
Sem tega res sposoben?
Januarski konec tedna, ko je v enem samem vikendu v gorah umrlo kar šest ljudi, bo šel v tragično statistiko. Taki dogodki vsem tistim, ki sledimo dogajanju v gorah, nedvomno ostanejo v spominu. V reševalskih vrstah je še kako svež lanski konec tedna v februarju, ko je umrlo pet gornikov, da ne omenjam starejših tragedij: Turske gore leta 1997 (5 mrtvih), plazu leta 1977 na Zelenici (6 mrtvih), plazu pod Storžičem leta 1937 (9 mrtvih), pa še bi se našli podobni primeri. V lanski novembrski številki Vestnika je France Malešič opisal tri najhujše alpinistične nesreče v letih 1942, 1950 in 1952.
Če je le za en primer januarske smrti vzrok bolezen, lahko za vseh ostalih pet štejemo zdrs in padec. Gorske nesreče so vsekakor posledica razmer v gorah. Mediji ta konec tedna v začetku februarja, ko pišem uvodnik, poročajo o kar desetih smrtnih primerih v plazu v Avstriji. Že če le pokukamo čez mejo, je na severni strani Karavank precej več snega, kot ga je pri nas, kjer je bila zadnja obilnejša pošiljka že lanskega oktobra. Torej povsem drugače. Za severno mejo plazovito, pri nas trdo in ledeno. Zima ima pač svoje specifiko, ki jo spoznamo šele po določenem času, preživetem v gorah, in po temeljitem sledenju zimskih razmer ter podatkov - od temperatur in padavin do vetra in drugih.
Statistika gorskih nesreč zadnjega desetletja kaže nenehno rast; če jih je bilo leta 2013 še 392, jih je bilo leta 2021 že 625. V gorah je vedno več ljudi, ne le poleti, tudi pozimi. Tako je, kot pravi Jani Bele, včasih so bili pozimi v gorah le alpinisti, danes ni več tako. Planinska zveza in Gorska reševalna zveza se neprestano trudita za ozaveščanje obiskovalcev gorskega sveta, za kar jim gre vsa zahvala. Tudi pri naši reviji poskušamo z vrsto izobraževalnih vsebin prispevati k boljšemu poznavanju gora. Ravno ta nesrečni januarski vikend je bil vzrok, da smo na pogovor povabili gorskega reševalca Klemna Volontarja (glej prispevek na strani 46), ki je podal nekaj izkušenj iz svojega dolgoletnega gorskega udejstvovanja ter gorskega vodnika Miha Habjana. Predlagam tudi branje prispevka gorskega vodnika Mitje Šorna, ki smo ga poobjavili tudi na spletni strani www.pzs.si.
A nesreče se še kar dogajajo. Sprašujem se, koliko teh reči, ki jih vsi skupaj objavljamo, sploh pride do ljudi, ki hodijo v gore. Kje vsi ti obiskovalci dobijo informacije, kam na pot, kakšne so razmere, kakšno bo vreme ... Bojim se, da mnogo tega dobijo na družbenih omrežjih. Vendar so pogosto te informacije tudi pristranske, zavajajoče in s tem neobjektivne. Strinjam se s Klemnom, da so družbena omrežja prinesla vrsto koristnih reči, po drugi strani pa naredijo tudi veliko škode, saj bralci objave upoštevajo kot objektivne, čeprav v resnici niso. Poleg tega nehote in po nepotrebnem v nas spodbujajo tekmovalnost, ki je Slovencem tako ljuba, in tako se lahko kaj kmalu znajdemo v okoliščinah, ki jim nismo dorasli. Res je, kot pravi Klemen, derezice niso DEREZE, pač pa so le navadne verigice. Sam jih uporabljam na Veliki planini pri reševanju na pomrznjenih poteh, nikoli pa ne za severno stran Raduhe, kjer hodiš po trdih kložah in kjer so tisti z verigicami nevarno zdrsavali, kakor sem videl nedavni vikend.
Mislim, da veliko več od tega, kar pač počnemo, ne moremo narediti: stalno ponavljati in opozarjati na razmere, na to, kako se pripraviti, kako se obnašati v gorah ... Konec koncev je odločitev o tem, kam se bo kdo podal, s kom, s kakšno opremo ..., vedno v rokah vsakega posameznika. Predlagam vam, če ste kdaj v dilemi, da se umaknete iz »trušča«, ki ga ustvarjajo Facebook in podobne strani, ter sami sebe v samoti iskreno vprašate: Ali sem te ture res sposoben? Je to res moj cilj? S to opremo, ki jo imam? S tem znanjem? Morda pa vaš notranji glas ne bo tako prepričan, kot je vaš razum. Veljalo bi ga večkrat poslušati. Notranji glas mislim.
Vladimir Habjan