Življenje in tehnika, 4-2004 - Petra Golja: Atmosfera, tj. zračni ovoj nad zemeljsko površino, je nekakšno plinsko morje. Morje, v katerem petino prostora zavzema kisik, preostanek pa dušik.
Pojavne oblike višinske bolezni
Večini bralcev je najverjetneje znano, da je zrak v višinah redkejši oz. da je kisika v višinah manj. Toda, kaj to pravzaprav pomeni? Oglejmo si zanimiv pojav. Denimo, da si izberemo litrski kozarec zraka in si ogledamo njegovo vsebino. V kozarcu dobra dva decilitra (20,9 %) zavzema kisik, preostanek pa dušik. Zanemarili smo majhen delež (približno 1,0 %), ki ga zavzemajo ogljikov dioksid in žlahtni plini. Najbrž je za marsikoga presenetljivo, da na višini nekaj tisoč metrov nad morjem kisik v istem kozarcu napolnjuje nič manj in nič več kot dobra dva decilitra. Petino kozarca torej, tako kot ob morski gladini! Presenetljiv podatek, kajne?
Atmosfera, tj. zračni ovoj nad zemeljsko površino, je nekakšno plinsko morje. Morje, v katerem petino prostora zavzema kisik, preostanek pa dušik. Kljub temu da se nam zdi plinsko morje, na dnu katerega se vsakodnevno potapljamo, peresno lahko, pa ima tudi zračni ovoj svojo maso. Zgornje zračne plasti s svojo maso pritiskajo na spodnje in ustvarjajo tlak. Ker je zrak stisljiv, je gostota zraka tik ob zemeljskem površju največja. Višje ko se povzpnemo, tanjša je plast atmosfere nad nami in s tem je manjša tudi gostota zraka, ki nas obdaja.
Kaj je potem z dvema decilitroma kisika v litrskem kozarcu na višini nekaj tisoč metrov? Trik je v gostoti delcev. Če je molekul kisika v dveh decilitrih litrskega kozarca ob morski gladini veliko, potem jih je v enakem volumnu na višini precej manj. Višje ko se povzpnemo, manj je v enakem prostoru molekul kisika. Isto se dogaja z dušikom: z naraščajočo višino se število molekul dušika v enaki prostornini zmanjšuje. Razmerje med kisikom in dušikom seveda ostaja nespremenjeno -- kisik še vedno zavzema dobro petino prostora in dušik preostanek. Ne smemo pozabiti, da v atmosferi kisik in dušik nista ločena. Molekule se v prostoru gibljejo neurejeno in primerjava s kozarcem služi le za lažjo predstavo.
Akutna višinska bolezen
Pomanjkanje kisika, ki smo mu izpostavljeni ob vzponu v višino, prizadene naše telo (ŽIT 1993/9, str. 12). Višje in hitreje ko se povzpnemo, večja je verjetnost, da bomo občutili vsaj nekatere od znakov akutne višinske bolezni. O akutni višinski bolezni govorimo, ker se simptomi pojavijo takoj, ko prekoračimo svojo fiziološko mejo. Če so pospešen srčni utrip, pospešeno dihanje, pojav periodičnega dihanja, zadihanost ob fizičnem naporu, povečano izločanje urina ter slabši spanec s pogostim prebujanjem in morastimi sanjami normalni fiziološki odzivi na pomanjkanje kisika, pa dodatni znaki kažejo, da nekaj ni v redu. Blag ali včasih tudi nekoliko močnejši glavobol kaže, da se telo še ni prilagodilo spremenjenim razmeram. Utrujenost in šibkost sta znaka, ki ju običajno pripisujemo fizičnemu naporu. Utrujenost, šibkost, zmedenost in brezvoljnost pa so lahko tudi posledice pomanjkanja kisika. Stres, ki ga sproži pomanjkanje kisika, lahko sproži slabost in v končni fazi bruhanje. Vrtoglavost in omotičnost povzročita slabšo koordinacijo gibanja, zato so spotikanja in padci pogostejši. Izguba teka, prebavne motnje in motnje spanja so tudi znaki akutne višinske bolezni.
Slika 6 - Kisik z višino
Razmerje med nadmorsko višino, barometrskim tlakom in delnim tlakom kisika. Zgornja krivulja kaže suh zrak, spodnja pa nasičeno vlažen zrak pri temperaturi 37 °C. V grafu so prikazana tudi območja različnih fizioloških odzivov neaklimatiziranih ljudi. V nevtralnem območju (0--2000 m) je oskrba s kisikom normalna. V območju popolne kompenzacije (2000--4000 m) se pojavi primanjkljaj kisika, ki ga kompenzirata pospešen srčni utrip in povečan minutni dihalni volumen. V območju nepopolne kompenzacije (4000--7000 m) pomanjkanje kisika kljub delni fiziološki kompenzaciji prizadene sposobnost pravilnega odločanja, bistveno zmanjša telesno izvedbo in prizadene psihološke procese. V kritičnem območju (nad 7000 m) je delni tlak kisika prenizek, da bi omogočal preživetje. Pomanjkanje kisika sproži krče, povzroči nezavest in vodi v smrt. (Graf: Petra Golja)
Za zdaj še ne poznamo nobene zanesljive metode, s katero bi lahko ugotovili, kdo je bolj podvržen višinski bolezni in kdo manj. Nobene soodvisnosti s pojavom akutne višinske bolezni ne kaže tudi noben dejavnik, vključno s starostjo, telesno pripravljenostjo, spolom ali poprejšnjimi izkušnjami z višino. Nemogoče je torej predvideti, ali nas bo višinska bolezen doletela ali ne, zato je najbolje, da se ravnamo po pravilu, da vsaka bolezen na višini je višinska bolezen, dokler zdravnik ne potrdi nasprotnega. Če imamo zgolj glavobol z le enim od znakov višinske bolezni, ki smo jih našteli v prejšnjem odstavku, moramo posumiti tudi na akutno višinsko bolezen.
Pojav višinske bolezni sam po sebi ni kritičen. Večina ljudi okreva v 36--48 urah, če si vzame čas za počitek in če le ne napreduje z vzpenjanjem. Koristno je tudi, da pijemo zadosti tekočine, saj v višinah izgubljamo več vode kot običajno. Višinski zrak vsebuje manj vlage, zato pri dihanju iz pljuč izgubljamo precej vodnih hlapov. Izgube vode so še večje, ker ledvice v višinah pospešeno filtrirajo kri. Zaradi pospešenega srčnega utripa srce v enakem času po telesu potisne večjo količino krvi. Večji pretok krvi v enakem času pospeši filtracijo vode v ledvicah, zato izločamo več urina. Obenem s pospešenim pretokom krvi se v telesu pojavijo tudi druge, hormonske spremembe, ki dodatno zmanjšujejo količino vode v krvi. V višinskem okolju moramo torej piti zadostne količine (nealkoholnih) tekočin, da zmanjšamo nevarnost dehidracije.
Nič hudega ni, če dobimo akutno višinsko bolezen, veliko huje pa je, če zaradi nje umremo! Akutna višinska bolezen je namreč lahko smrtna, če ne upoštevamo določenih pravil. Glavno, ki ga je težko dovolj poudariti, je: Ne vzpenjaj se z znaki višinske bolezni! Položaj se bo poslabšal; lahko celo do te mere, da pomoč ne bo več mogoča. Če se simptomi ne slabšajo, lahko ostanemo na isti višini dan ali dva, dokler vsi simptomi ne izginejo, torej dokler nismo popolnoma okrevali. Če napredujemo z znaki višinske bolezni, lahko položaj poslabšamo že zgolj z dnevnim pohodom malo višje in z večerno vrnitvijo na izhodišče. Prvič zaradi povečane višine in drugič zaradi fizičnega napora. Če se naše stanje poslabša, je nujen takojšnji sestop. Položaj se običajno izboljša že med spustom, popolnoma pa si opomoremo v nižini po nekaj urah. Kako nizko je treba? Običajno zadošča spust vsaj do višine, kjer smo prebili prejšnjo noč in se zjutraj zbudili brez znakov akutne višinske bolezni. Če si po sestopu popolnoma opomoremo, je ponoven vzpon sprejemljiv, seveda pa moramo biti dodatno previdni.
Akutno višinsko bolezen lahko preprečimo le z razumnim vzpenjanjem, ki telesu daje čas, da se prilagodi spremenjenim razmeram. Ker se vsak izmed nas na višino odziva na svoj specifični način, je težko govoriti o pravilih, ki bi veljala za vse. Priporočljivo je, da nad višino 3000 m vsako noč spimo največ 300 m višje kot noč pred tem, pa čeprav smo se čez dan povzpeli višje. Nadalje naj bi z vsakim doseženim višinskim kilometrom na isti višini prespali vsaj dve noči. Po takem scenariju bi od višine 3000 do višine 5000 m potrebovali 8 dni.
Akutna višinska bolezen se kaže v celem spektru najrazličnejših znakov. Z njihovim upoštevanjem in z minimalnim poznavanjem procesov v telesu je precej nedolžen pojav. Če pa varnostnih pravil ne upoštevamo, povečamo nevarnost za pojav resnejših ali celo smrtnih oblik višinske bolezni. Dve najbolj znani pojavni obliki sta višinski pljučni edem in višinski možganski edem.
Višinski pljučni edem
Pljuča so s svojimi 300 milijoni pljučnih mešičkov izjemen organ za izmenjavo plinov. V dolgotrajnem evolucijskem razvoju se je v njem razvila izjemno učinkovita izmenjevalna površina. Velika kot teniško igrišče, vlažna in izjemno tanka nam omogoča, da se naša rdeča krvna telesca (eritrociti) v približno polovici sekunde popolnoma naložijo s kisikom. Čas, ki je potreben za nalaganje kisika v eritrocite, je skoraj polovico krajši od razpoložljivega časa, v katerem eritrociti potujejo po pljučnih kapilarah. Omeniti moramo tudi najbolj presenetljivo lastnost tega vrhunsko dovršenega sistema: pljučni mešički vključno s steno pljučnih kapilar so meja zračnega prostora -- na eni strani pregrade so plini in na drugi tekočina, skupna debelina pregrade, ki ločuje zračno fazo od tekočinske, pa je približno ena tisočinka milimetra! Ena sama tisočinka milimetra preprečuje, da bi kri zalila pljučne mešičke!
Slika 1 - Shema pljuč
Na shemi so označeni osnovni deli pljuč, v povečanem izrezu pa so prikazani pljučni mešički (alveoli), v katerih poteka izmenjava plinov (kisika in ogljikovega dioksida) med telesom in okoljem.(Vir: Človeško telo -- Vodnik po človeškem telesu, TZS, 1997)
Pljučne žile imajo zanimivo lastnost: razširijo se na mestih, kjer je količina kisika visoka, in zaprejo tam, kjer količina kisika pade. Najbolj prekrvljena so zato mesta, ki so najbolj »prezračena« in kjer izmenjava plinov poteka optimalno. Če se nahajamo v okolju, kjer je količina kisika nižja od običajne, bo nižja tudi splošna »prezračenost« pljuč. Premer pljučnih žil se zato zmanjša, manjši premer žil pa poveča upor za tok krvi. Da je mogoče vzdrževati zadosten pretok krvi, se mora zato povečati tlak, ki poganja kri po žilah.
V običajnih razmerah je zračni tlak dovolj visok, da uravnovesi tlak v kapilarah in prepreči iztekanje tekočine iz kapilar v pljučne mešičke. Če skozi pregrado vseeno spušča nekaj malega tekočine, jo odstranijo žilice, imenovane limfne kapilare, ki tekočino, limfo, vračajo v kri. Visoko v gorah pa je zračni tlak manjši, tako kot tudi količina kisika. V primeru, ko se zaradi hipobaričnih razmer v okolju tlak v pljučnih kapilarah poveča do te meje, da ga zračni tlak ne more več uravnovesiti, začne tekočina iz kapilar puščati v pljučne mešičke. Nekateri znanstveniki menijo, da tlak v pljučni arteriji naraste do te mere, da se stene pljučnih kapilar pretrgajo in tekočina vdre v pljučne mešičke. Če je tekočine preveč, je limfne kapilare ne morejo dovolj hitro odstranjevati in tekočina se začne kopičiti v mešičkih. Ker mešički, ki jih zalije tekočina, postanejo neuporabni za izmenjavo plinov, se funkcija pljuč zmanjša in količina kisika, ki vstopa v telo, je premajhna, da bi telo lahko normalno delovalo, pa čeprav v mirovanju. Zaradi izliva tekočine v pljuča se gostota krvi poveča in nekatere kapilare se zamašijo. Temu nezaželenemu in nevarnemu pojavu pravimo višinski pljučni edem ali s kratico HAPE (angl. high altitude pulmonary edema). Čeprav prištevamo višinski pljučni edem k resnejšim oblikam višinske bolezni, so lahko klasični znaki odsotni.
Slika 2 - Shema HAPE.
Shema višinskega pljučnega edema (HAPE)
Krogi pomenijo pljučne mešičke, obarvani del pa pljučno kapilaro. Puščice označujejo smer prehajanja plinov kisika in ogljikovega dioksida . V normalnih razmerah (risba A) izmenjava plinov med pljučnimi mešički in pljučnimi kapilarami poteka nemoteno, saj je tlak krvi v pljučnih kapilarah uravnotežen z barometrskim tlakom. Na večji nadmorski višini se zaradi pomanjkanja kisika premer krvnih žil zmanjša, zaradi česar se poveča tlak krvi v žilah (risba B). Povečan tlak potiska tekoči del krvi iz pljučnih kapilar v pljučne mešičke (shematsko prikazano s kapljicami), zato se efektivna površina za izmenjavo plinov zmanjša, s tem pa se poslabša tudi privzem kisika v telo. (Risba: Petra Golja)
HAPE se lahko pojavi nenadoma, vendar običajno traja 24--48 ur, preden simptomi postanejo kritični. Človek s pljučnim edemom je videti (in tudi v resnici je) zelo bolan. Izjemna utrujenost in nesposobnost za fizični napor skoraj vedno kažeta na HAPE. Prizadeti je zelo šibek in ima pospešen srčni utrip, včasih pa tudi povišano telesno temperaturo. Diha lahko pospešeno, saj oskrba s kisikom ni zadostna. Pogosto je modrikast v obraz, še zlasti izrazito po ustnicah. Modrikasti postanejo tudi nohti. Človek ima lahko občutek, da ga v prsih tišči, ali da se mu prsni koš z nečim polni. Ker tekočina v pljučih ovira dihanje, človek začne kašljati. Kašelj se sčasoma stopnjuje, izpljunek pa je penast ter rožnate barve. Ob dihanju v pljučih poka, šklopota in piska, kar lahko slišimo s stetoskopom ali celo brez njega. Stanje se slabša iz ure v uro, in če pomoč ni takojšnja, sledita nezavest in smrt.
Rešitev za človeka z višinskim pljučnim edemom je takojšnji sestop. V nobenem primeru ne smemo odlašati do jutra ali do boljših razmer! Vsako obotavljanje je lahko usodno. Čakati na to, da se bo stanje vsaj malo izboljšalo, je nesmiselno. Če ne ukrepamo takoj, se položaj nezadržno slabša. Fizični napor lahko prispeva k poslabšanju in sestop je težaven zaradi izjemne izčrpanosti bolnika, včasih tudi zaradi zmedenosti, saj možgani ne dobijo zadosti kisika.
Višinski pljučni edem pogosteje prizadene moške kot ženske, čeprav vzrok ni znan. Glede na sedanja spoznanja dobra fizična pripravljenost ne preprečuje pojava HAPE, čeprav verjetno drži, da je stres, ki ga povzroča fizični napor, pri fizično bolje pripravljenih ljudeh manjši. Manjši stres vključno z dobro hidracijo tkiv najbrž lahko zmanjša verjetnost pojava pljučnega edema. Pitje tekočine preprečuje zgoščanje krvi, zato se zmanjša verjetnost, da bi se pljučne kapilare zamašile. Po nekaterih pričevanjih naj bi bila infuzija tekočine koristna, čeprav se zdi rešitev na prvi pogled protislovna: tako kot pitje tekočin namreč tudi infuzija zmanjšuje gostoto krvi (ali kot pravimo, niža hematokrit). Ker infuzija poveča količino tekočinskega dela krvi, plazme, se hematokrit, torej delež, ki ga sestavljajo eritrociti, zmanjša, kar zmanjšuje nevarnost za zamašitev kapilar.
Slika 3 - HAPE_X ray
Rentgenska slika pljuč pacienta z višinskim pljučnim edemom (HAPE). Obrisi reber, srca in pljučne prepone so bele barve. Dobro prezračeni deli pljuč so temnosive barve ali črni. V predelih, kjer je nastopil pljučni edem, torej tam, kjer je tekočina iz pljučnih kapilar prešla v pljučne mešičke, opazimo bele svetle sence neostrih robov. (Objavo slike je dovolil dr. Peter Hackett.)
Edina zanesljiva preventiva pred HAPE je razumno vzpenjanje. Tako kot pri akutni višinski bolezni spust do višine, kjer je prizadeti prebil prejšnjo noč in se zjutraj zbudil brez znakov, običajno zadošča. Ob zadostnem spustu se stanje popolnoma izboljša že po dnevu ali dveh počitka v nižini. Ponovni vzpon v višino, seveda ob povečani previdnosti, je sprejemljiv.
Višinski možganski edem
Najhujša in najbolj skrb vzbujajoča pojavna oblika višinske bolezni je višinski možganski edem ali HACE (angl. high altitude cerebral edema). O vzrokih za višinski možganski edem stroka še vedno ni enotnega mnenja. Najpreprostejša razlaga za dogajanje pri višinskem možganskem edemu je, da možgani otečejo. Do tega naj bi prišlo, ker naj bi pomanjkanje kisika povečalo prepustnost majhnih žilic, krvnih kapilar. Tekoči del krvi zato prehaja iz žil v tkivo in pojavi se oteklina. Otekanje možganov oteži oskrbo možganskih celic s kisikom, zato so običajni presnovni procesi onemogočeni.
Težave naj bi se pojavile tudi na preklopih med posameznimi živčnimi celicami, tj. na sinapsah. Slabša oskrba s kisikom naj bi zmanjšala ali ustavila nastajanje posebnih kemijskih snovi, nevrotransmiterjev, ki na sinapsah prenašajo informacije med posameznimi živčnimi celicami (ŽIT 2001/7--8, tematska priloga). Znano je, da se najbolj poveča volumen t. i. bele substance možganov. Tam imamo izredno veliko, predvidoma 10 milijard sinaps med različnimi živčnimi potmi. Če se prenos informacij prekine, naši možgani ne delujejo več pravilno. Ker se volumen možganov poveča, ti močneje pritisnejo ob steno lobanjskih kosti. Poveča se tlak znotraj lobanje, ki lahko stisne določene dele možganov ali pa kapilare, zmanjša tok krvi in še dodatno poslabša oskrbo tkiv s kisikom. Običajno je najprej prizadet sprednji del možganov, t. i. frontalni lobuli. Težave v tem delu zmanjšajo našo presojo in razumevanje, povzročijo zmedenost, izgubo zanimanja ter apatijo. Ob možganskem edemu se pojavi tudi nekoordinirano gibanje, zmanjšajo se naše motorične spretnosti, denimo fini gibi prstov.
Slika 4 - Shema HACE
Shema višinskega možganskega edema (HACE)
Pomanjkanje kisika naj bi povečalo prepustnost krvnih kapilar v možganih, zaradi česar tekoči del krvi prehaja iz kapilar v tkivo. Pojavi se oteklina, zato se tlak znotraj lobanje poveča.
(Shema je prirejena po knjigi C. Houston -- Going higher.)
Ker je višinski možganski edem izjemno resna oblika akutne višinske bolezni, bodo imeli prizadeti največkrat tipične znake, dodatno pa še enega ali več znakov, značilnih za HACE. V nekaterih primerih so lahko prisotni tudi le znaki možganskega edema. Običajno najprej opazimo ataksijo, nekoordinirano, opotekajoče se gibanje, nekakšno opletanje -- podobno kot takrat, ko je oseba pod močnim vplivom alkohola. Če smo pozorni, lahko opazimo spremembe v mentalnem stanju. Zmanjša se sposobnost mišljenja, oseba je zmedena in negotova. Človek s HACE običajno ne prepozna, da je z njim nekaj narobe!
Slika 5 - HACE_ nr
Z metodo jedrske magnetne resonance narejeni posnetek možganov pacienta z višinskim možganskim edemom (HACE) (Objavo je dovolil dr. Peter Hackett.)
Če želimo ugotoviti, ali je nekoga prizadel možganski edem, lahko izvedemo preprost preizkus. Človek naj hodi po ravni črti na tleh, tako da stopali polaga drugo pred drugo, peta sprednje noge pa naj se ob vsakem koraku dotika prstov zadnje. Če ima človek pri taki hoji težave, če si pomaga z rokami, se opoteka ali celo pade, potem je čas za enega od treh načinov zdravljenja višinskega možganskega edema – sestop, sestop in sestop! Ta mora biti takojšen in z njim ne smemo odlašati! V trenutku, ko prepoznamo znake, je treba začeti z organizacijo spusta, pa četudi se prizadeta oseba upira. Zavedati se moramo, da oseba, ki jo je prizadel HACE, ni sposobna trezne presoje. Odlašanje do jutra lahko pomeni komo in smrt. Žal se možganski edem pogosto pojavi ravno ponoči.
Spust naj bo vsaj do višine, na kateri se je prizadeti zjutraj zbudil brez znakov višinske bolezni, ali vsaj za 500--1000 višinskih metrov. Človek, ki dobi možganski edem, si običajno opomore, če le sestopi dovolj hitro in dovolj nizko. Opotekajoča se hoja je lahko prisotna še nekaj dni ali celo tednov po sestopu. Če si človek popolnoma opomore, je vnovični previdni vzpon dopusten.
Skupno vsem pojavnim oblikam višinske bolezni je, da človeka s katero koli obliko akutne višinske bolezni nikoli ne smemo pustiti samega! Četudi se nam znaki zdijo blagi, ne moremo nikoli predvideti, kako se bo položaj razvijal.
Slika 8 - Slika gora
Komercialne odprave, ki nevajenim, nepripravljenim in neukim udeležencem običajno za kar precej denarja obljubljajo samopotrditev, so pogosto sestavljene iz ljudi, ki se prvič srečajo šele na začetku odprave. Nekateri izmed bralcev se morda še spominjate tragedije z Everesta leta 1996 ali tiste z vrha K2 leta 1986. Popolni tujci, nepripravljeni na višinske razmere in na sodelovanje z drugimi v ekipi, niso bili kos razmeram, v katerih so se znašli. Vzajemna pomoč, odgovornost in kanček znanja lahko preprečita marsikatero napačno odločitev. (Foto: Petra Golja)
Hiperbarične vreče
Več kot očitno je, da je ob resnih oblikah višinske bolezni spust edina učinkovita rešitev. Spust lahko izvedemo fizično, torej s sestopom, ali pa v t. i. hiperbarični (nadtlačni) vreči. Za kaj gre? Vemo, da količina kisika z višino pada, ker se gostota zraka z večjo nadmorsko višino manjša. Manj je torej molekul plina, ki napolnjujejo določen volumen. Če v enak prostor stisnemo več plinskih molekul, se bo gostota zraka povečala. Več molekul kisika v okolju pomeni boljšo izmenjavo plina med okoljem in telesom.
Hiperbarične vreče so za zrak neprepustne vreče, običajno valjaste oblike. Vrečo lahko napihnemo na tlak, ki je za določeno vrednost višji od barometrskega tlaka v okolju. Prizadeto osebo zapremo v vrečo, to napihnemo, povečan tlak v vreči pa vzpostavi razmere, ki se pojavijo ob sestopu. Stopnja »spusta« je odvisna od nadmorske višine, na kateri se nahajamo; na višini denimo 4250 m je »spust« z obstoječimi vrečami možen nekje do 2100 m. Hiperbarično vrečo je treba večkrat na minuto prezračiti s svežim zrakom, da vanjo dovedemo dovolj kisika in -- če v vreči ni absorberja -- da odstranimo nastali ogljikov dioksid. Napihovanje in praznjenje vreče mora biti počasno, da preprečimo bolečine v ušesih. Tlak v ušesu na obeh straneh bobnične membrane se mora med napihovanjem namreč postopoma izenačevati.
Slika 7 - Hiperbarična vreča
Ko v hiperbarični vreči povečamo tlak, izboljšamo oskrbo pacienta s kisikom in ga tako umetno »spustimo« na nižjo nadmorsko višino. (Foto: Petra Golja)
Hiperbarično vrečo lahko učinkovito uporabimo za lajšanje akutne višinske bolezni, višinskega pljučnega edema ali višinskega možganskega edema. Ker se simptomi zmanjšajo, nam terapija precej olajša sestop, kar je v nekaterih primerih lahko življenjskega pomena. Razveseljivo je, da hiperbarično vrečo med svojo opremo uvrsti vedno več organiziranih odprav v visoke gore. Če se nameravate udeležiti vódenega trekinga ali komercialno organizirane odprave, je vsekakor priporočljivo, da organizatorje med drugim povprašate tudi o tem, ali bo odprava razpolagala s hiperbarično vrečo. Informacija, ki jo boste dobili, lahko bistveno olajša izbiro med številnimi ponudniki tovrstnih aktivnosti.
Petra Golja