Potepuški ostružki: Greben, ki se z Mangrta spušča proti severu in zahodu, se cepi še na stranske in ta kar dobro kosmata zmešnjava tvori najsevernejši del vzhodnih Julijcev.
V še hladnem julijskem jutru sva jo drobili iz Rablja proti Vraški škrbini. Vstopali sva v za naju takrat čisto nov košček gorskega sveta. V senci sten nad nama sva čisto po žensko analizirali zadnje novice. Spokojnost je prekinilo zvonjenje: »Halo ... Ne! Nemogoče ... si prepričana? Aha ... ja ... ja, hvala!«
Julij 2010 ... tistega dne je umrl prof. Wraber, naš dragoceni botanični mentor.
Molče sva drobili naprej. Zmajevali z glavo, si nekaj prigovarjali sami zase ... in se znašli na vrhu Šobra (Monte Sciober Grande 1845 m). Pred naju se je zlilo neskončno obzorje, pod nama pa se je vrezala, sam bog ve kdaj in od kod, čisto nova dolina, katero so oklepale čisto nove razbite špičke, kot bi jih veliki Mangrt, ki je dominiral za vsem tem, postavljal s fračo. Ta divjost naju je posrkala in najin veliki boleči »zakaj« umirila v sprijaznjenost.
Pod nama je bila dolina Remšendol (Valromana), okrog nje pa venec prelepih gora. Kar sedeli sva na pohlevnem vrhu in šteli kosmate strmine z ošiljenimi kamnitimi vrhovi, med katerimi sva le slutili ostro zasekane škrbine in globoke podrte grape. Divjina tega, ne prav do neba segajočega sveta, mi je bila takoj ljuba: Greben, ki se z Mangrta spušča proti severu in zahodu, se cepi še na stranske in ta zmešnjava tvori najsevernejši del vzhodnih Julijcev. 
Že od nekdaj je bil mejen. Nekoč je delil deželo Kranjsko in Goriško, zahodneje od Predela še Koroško, kasneje Austro-Ogrsko monarhijo in Kraljevino Italijo, danes pa ločuje samostojno Slovenijo in Italijo. V njegovih stranskih grebenih, ki se stegujejo proti severu, so zagotovo najbolj prepoznavne sestrice Rabeljske špice. Skutnik, Grintavec, Vršič, Hlebec, Predelske glave, Ruše, Skala, Mangrtske špice, Čez Stožje, Čez Dren, Sinji dol … tako sijajna imena in tako ljubeči gostitelji samotarjev, ki so pripravljeni za nedvatisočakarski dosežek tudi trdno prijeti za skalo, se vleči za rušje, vkopati stope v podrtih grapah ... se mogoče obrniti. Na naravo in resnost terena nas je opomnil mangrtski plaz. Doživljaji v tem koncu med Mangrtskimi in Rabeljskim jezerom so se v teh parih letih kopičili; Orientacijske zanke smo reševali že z »Via diretissima« s Predelskih glav na Predel, se v kopni sezoni borili z rušjem na Mali Ruši, v snegu iskali dostop na Skutnik nad Sinjim dolom ...
Za tokratni cilj, natanko po treh letih od prvega obiska, pa smo izbrali goro v grebenu, ki se zahodno od prevala Čez Jezik preko Bukovnika in Rateške škrbine spušča proti severu, v dolino Belega potoka. Med mnogimi razbitimi vrhovi med Remšendolsko in Mangrtsko dolino smo želeli na Poldnik.
Mejni gori so, v valovanju lastništev najmanj treh narodov, nadevali vsak svoje ime. 
Kar dve slovenski Poldnik in Kopa sta zgovorni sami po sebi. Belopeško sonce je ob poldnevu ravno nad njim in hkrati je edini vrh v tem grebenu ki ga ujme niso ostro ošilile. Že Avstrijci so ime le prevedli v Mittagskogel, posnemali so jih kasneje tudi Italijani, ki ga imenujejo Pizzo di Mezzodi.
Prav nič v duhu današnjih dni si privoščimo prvi avto pustiti ob zgornjem Klanškem jezeru in se z drugim zapeljemo na vstop v Remšendolsko dolino. Čez in po, na pogled kar divjem grebenu, vodi imenitno označena pot. Zaljubljenci v grebenske poti in teoretiki v branju zemljevidov smo si zaželeli prečenje podaljšati še čez Bukovec, če smo že tu. Vendar … nanj pristopiti in sestopiti (kot smo kasneje videli) ni kar tako.
Uro uvodnega ogrevanja nam nudijo prostrana prodišča Remšendolskega dna, Belega potoka ni bilo slutiti. Pot številka 511 nas vodi v njen zatrep, kjer se nadaljuje desno proti sedlu Čez Stožje. Naša s številko 519 »solo per gli eksperti« pa nam vrh Poldnika obljublja čez 4 ure. Od tega je dobra polovica pravega grizenja kolen, preostalo pa čudovito robno pretikanje in stikanje po in ob grebenu. Strmina ob Riu Torer, ki ga vseskozi slišimo na desni, je res prava. Malček popusti v Moriški krnici, kjer iz gozda stopimo v pravo visokogorje. Snežišča tu, pod severno steno Rateške škrbine (Forcela di Ratece 1851 m), Bukovnika (2076 m) in Malih Špic (2167 m) stopí šele pozno poletno sonce. Čez vedno mokre gladke skale, podrte grape in zmelena pobočja je potrebna skrajna previdnost. Da je lahko rušje rešitev, smo spoznali tega dne. Vreme nam je streglo le na pol. Dežja res ni bilo, razgledov pa tudi ne. Kaj je nad nami in kaj je pod nami smo le ugibali, a temperature so bile kot naročene.
Da smo na Rateški škrbini, kjer prvič uzreš Fužinska jezera, smo komaj zaznali, ko se je pred nas postavil tisti trenutek za nas neprehoden nos. Nad nami pa stena, stena kot bi jo ustrelil v meglo. To je Bukovnik in takoj nam je bilo jasno, zakaj na pohodniških portalih ni o grebenskem prečenju nobene besede. Čez nos smo seveda uspeli, tako on kot tudi vse nadaljnjo grebensko štrikanje je bilo s skrajno previdnostjo čudovito. Tik pred zadnjim vzponom, ko se nam iz Mangrtske doline pridruži pot 515, se nam postavnež ni oddaljil niti za ped, a mi smo hodili že več kot uro? Ja tak je ta svet, vse na dosegu in hkrati tako daleč!
Čeprav so nam poglede malček kratile podeče se megle, smo na vrhu uživali kraljevske razglede. Ravno prav je odmaknjen od velikanov, zato nam kot na prižnici ponudi izjemno predstavo. Pred nami je čudovita veriga Rateških Ponc, ostenja Vevnice in Mangrta, sosednji osamljeni roglji nad Remšendolom, Kaninsko pogorje, Viševa in Montaževa skupino, Karnijci … Vidi se vse do Dobrača in Visokih Tur, do bližnje Tromeje pa tja do Kepe in Karavank. Nikoli in od nikjer nisem videla krasne Travnikove severne obleke, njegovih pisanih plasti uvitih skoraj v vprašaj. Postavljen je na zelene police, ki mu postiljajo noge. Da je zahodno pod njim tudi Klanška škrbina, na izteku dvosmerne »grape« čez Plazje, sem zvedela z italijanskega tabacovega zemljevida (št. 19) in toponim mi je strašno ljub, tako kot vsi ostali slovenski, ki jih je velikokrat več kot en za vsak prostorček (jezera jih imajo najmanj šest). Kar vrteli smo se okrog križa na vrhu. Revež on - junaško nosi frontne posledice; nevihtne, ne vojne. Strele mu ne prizanašajo, tudi to govori v prid njegovi izjemni lokaciji.
Ob povratku nas je čakala lažja pot, čeprav vseeno z rokami v žepu ne bi šlo. Do avtomobila ob zgornjem Rateškem jezeru smo po poti številka 515 v dobrih dveh urah. Če nimamo te sreče kot mi in se moramo peš vrniti na izhodišču, lahko turo zaokrožimo po vzhodni strani grebena. 
Pot je malo daljša in se na sedlu pod Črnim vrhom (Colrotondo 1400 m) s številko 514 odcepi na levo skozi dolino Črnega potoka. Po gozdnih cestah in vlakah smo skozi Koprivnik pri avtomobilu v štirih urah.
Mangrtska dolina z jezeri in Jezersko planino se zajeda med Ponce in obiskani greben v samo Mangrtovo naročje. Pričakala nas je čudovita, vsa bela od ivanjščic, iznad katerih so se rjavili le hrbti goveda in konj. Prav lepo je pasti iz prave samote v živ žav mnogih obiskovalcev ob zgornjem jezeru. 
Že prezračena pljuča blagodejno prispevajo k storilnosti sledečega delovnega tedna, kaj šele počitek na, četudi meglenemu, vrhu.
Še mnogo izzivov mi je ostalo tam za zahodnim grebenom Mangrta. Pridite, ne ustrašite se zaraščenih strmih trav, rušja in podirajočih se grap. Čeprav redko obiskani konci, imajo na svetovnem spletu mnoge lepe opise. Za varne prve korake je poskrbel Alessio (markacist pri CAI), ki skrbno označuje poti. Zagrizite pa tudi v neoznačene, a le previdno. Svet je tu tako divji, da vsi priostreni vrhovi še poimenovani niso.
Anka Vončina
Pomembno sporočilo: Avtorica velikega dela fotografij posnetih tokratnega meglenega dne je Tinka Gantar. Tinka hvala.