Ekipa petnajstih kolesarjev iz Slovenije se je na pobudo kolesarskega kluba Zagorske doline odpravilo na avanturistično gorsko kolesarsko turo v Bosno.
Iz Sarajeva čez številne prelaze in vzpetine v Mostar.
Kako se je začelo? Čisto preprosto; kolega omeni, da se Zagorski kolesarski klub odpravlja na kolesarsko avanturo v Bosno. Vpraša, če se jim pridružim, vendar kategorično odvrnem, da me bolj vleče v naše hribe in da torej ni »šans«. Čez par dni me ponovno vpraša, če gram zraven, vendar se ne dam. »Pa saj sem ti rekel, da ne grem« mu ponovno odvrnem. Na mojo srečo sem o tem izletu začel malo bolj razmišljati in glej ga zlomka; dobrih 24 ur pred odhodom se odločim, da se jim pridružim. Pokličem še Lojza, ki takoj odgovori, da je zainteresiran. In smo šli. Do zdaj najboljša štiri dnevna tura se je začela ob polnoči iz srede na četrtek.
V tri kombije zabrišemo še zadnje potovalne torbe in že se iz Zagorja ob Savi zapodimo proti Zagrebu. Nadaljujemo mimo Nove Gradiške, Slavonskega Broda, Doboja, Zenice in po dobrih devetih urah močno neprespane vožnje prispemo v Sarajevo.
V centru Sarajeva nas je že čakala ekipa organizatorjev naše avanture (Klub Spasavalaca Sarajevo, Hotel Maršal Bjelašnica d.o.o., JP ZOI 84, Tajo Raft Konjic, Turistička zajednica Kantona Sarajevo). V tej ekipi je bil Primož (že dalj časa stanujoč v Sarajevu) in Paša s kolegi. Naši ekipi so se pridružili še trije avanture željni bosanski kolesarji.
Prvi dan je cesta potekala večji del po gozdu po »poti osvoboditve«. Od Ilidže na zahodni strani Sarajeva po grobem makedamu do hotela Maršal na Igmanu. Vreme je ves čas viselo na nitki, ki pa se je pet km pred ciljem prvega dne strgala. Povsem nas je namočilo. Tako kot vse dobro enkrat mine, mine tudi vse slabo. Ob hladnem pivu in večerji je bilo vse lažje. Kdaj sem zaspal, sploh ne vem.
Naslednji dan se zbudimo v precej podoben dan kot je bil včeraj. Oblaki, meglice, dež, sem ter tja sonce… Sledi zajtrk in nato priprava na novo etapo. Pred startom se pet avanturistov zapelje 300m od hotela na ogled miniranega terena. Močan naliv prestavi odhod za dobre pol ure. Po dobrih dveh urah se znajdemo na prelazu pod Bjelašnico. Tu se popolnoma spremeni vegetacija, sledi pa daljši spust po povsem divji pokrajini. Tukaj ni civilizacije, ni avtomobilov. Srečali smo le enega pastirja s čredo ovac. Takšen ambient se nadaljuje še naslednjo uro, ko v daljavi zagledamo manjši zaselek hiš pokritih s pločevino. Občutek imam, da sem postavljen kakšnih 50 let v preteklost.
Po oddihu v vasi Sinanoviči smo se s polnimi želodci zapodili v breg čez Visočico. Tik pod prelazom nas je pošteno namočil dež, vendar smo si rekli »pa kaj potem, kar naj pada«. Na tem prelazu nas pokrajina še enkrat več preseneti v vsej svoji lepoti. Vse naokrog vršaci okoli 2000m visoki, mi pa srkamo to lepoto na mehkih travnatih zaplatah. Kot v pravljici! Nehote sem pomislil na prizor kako imam na bližnji travnati terasi postavljen šotor, sam pa hribolazim po okoliških vrhovih in grebenih.
Sledi doooolg spust. Kaj pa vem – okrog 15km. Po dveh »gumi defektih« prispemo v Glavatičevo.
V soboto zjutraj se nekateri prebudijo z željo, da se sploh nebi. Razlog je tičal nekje znotraj velikega in hrupnega prostora v glavi. No, drugi pa smo komaj čakali na naslednjo avanturo – rafting po Neretvi. Po slabih štirih urah smo že na obali Neretve v mestu Konjic, čez pol ure pa v bazi - Glavatičevo. Sledijo priprave na zadnjo etapo, ki pride na vrsto naslednjega dne.
V nedeljo se najprej vzpnemo do Boračkega jezera in naprej do Borcev. Tu se dobimo z drugim delom ekipe. Skupaj se vzpnemo za dobrih 100 m višincev nad Boračko jezero. Po dokaj lepi makadamski cesti pridemo na planoto s pastirskimi stanovi in pobočij z lepo zaobljenimi vrhovi. Sledi postanek pri nagrobnih kamnih iz 14. stoletja. Od tu ni več daleč zadnji prelaz naše avanture. Po dolgem spustu in krajšem vzponu sledi še zadnji postanek v Snježni kuči na Rujištu. Tu se najemo in napijemo (odlično pripravljena hrana) še pred zadnjim vzponom, ki pa je bil na srečo precej kratek (slab km). Sledil pa je tudi še zadnji spust, ki pa je bil prav kraljevski. Dolg in hiter, saj so najhitrejši drveli tudi čez 80 km/h.
Tura da se reče! Zakaj? Zaradi zelo prijaznih in odprtih ljudi, ki so nas pozdravljali, vzpodbujali in nas spustili medse. Pravo nasprotje vsem stereotipom in predsodkom o Bosni in Bosancih. Zaradi neokrnjene in prvobitne narave. Zaradi neverjetnega miru in samote. Zaradi številnih možnosti udejstvovanja v naravi: kolesarjenja, pohodništva, plezanja, vodnih športov… Samo predstavljam si lahko kako je tukaj pozimi! Turno smučanje, alpsko smučanje, plezanje, tek na smučeh …
Kolesarski izlet bi bil povsem drugačen če ne bi bilo skrajno prizadevnih organizatorjev ture Primoža, Ceneta in Paše s svojimi prijatelji. Zato gre njim prav gotovo največja zasluga. Prav gotovo pa tura ne bi bila takšna kot je bila brez Pucija in Alija, Robija, Marka B., Louis-a-(Lojza), Mitje, Aleša, Saša, Boruta, Marka, Tomasa in Roka ter Tomaža.
Več na: www.gornik.si ter www.koloklub.si