SiolNET/Sportal - Alenka Teran Košir: ...
Projekt omogoča Peugeot RIFTER
DAMJAN OMERZU, GENERALNI SEKRETAR PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE
Spoznavajte hribe v domačem okolju!
V obdobju epidemije so številni Slovenci na novo odkrivali slovenske gore. O dobrih in slabih straneh te nove ljubezni smo se pogovarjali z generalnim sekretarjem Planinske zveze Slovenije Damjanom Omerzujem.
Epidemija novega koronavirusa je temeljito spremenila naš vsakdan, nedvomno je vplivala tudi na obisk gora. Zdi se, kot da so številni Slovenci lani, ko so se državne meje zaprle, na novo odkrili gore. Kaj vse se je zaradi epidemije in z njo povezanih ukrepov spremenilo?
Res je, epidemija je nedvomno vplivala na obisk gora. Najbolj občutne so bile spremembe v obdobju, ko so bili ukrepi, povezani z novim koronavirusom, najstrožji. Torej takrat, ko smo bili omejeni na svoje občine, ko so bili fitnes centri in nakupovalna središča zaprti, ko so bile vse oblike rekreacije omejene in je večina ljudi delala od doma. Takrat je bilo pohodništvo poleg kolesarstva zagotovo najbolj dostopna oblika rekreacije v naravi.
V tistem obdobju so bile vse markantne točke v posameznih občinah precej bolj obiskane kot običajno, ljudje so se osredotočili na najbolj obiskane vrhove, svoje so naredila tudi družbena omrežja, ki so ljudi privabila na ene in iste točke, kar je pripeljalo do tega, da so ljudje začeli odkrivati tudi tiste planinske poti, kjer si prej le redko srečal človeka.
Pa vendar se zdi, da so ti primeri v manjšini in da še vedno vsi deremo na ene in iste točke. Kako razpršiti obisk na manj obljudene točke?
To je velik izziv. Julijske Alpe in Triglavski narodni park ter še nekaj lokacij po Sloveniji je v poletnem obdobju izjemno obremenjenih, če ne že kar preobremenjenih, in že ustvarjajo negativno izkušnjo. V teh delih Slovenije je težava na primer parkiranje, naval ljudi pa postaja moteč tudi za lokalno prebivalstvo.
Zelo učinkovita metoda za družbene težave, ki jih prinese množično planinstvo, in naravovarstvene težave, ki iz tega izhajajo, je ravno razpršena oblika hoje v gore. To je v Sloveniji in drugje v alpskem svetu trend, kako obvladovati čedalje večje število ljudi, ki se s tem ukvarjajo.
Prvi doprinos, ki ga kot PZS lahko ponudimo, je zelo razpršena zveza planinskih poti. To v praksi pomeni, da iz skoraj vsake slovenske vasi poti vodijo na kak lokalni hrib, večina teh pa je manj obremenjenih.
V obdobju epidemije in najstrožjih ukrepov smo bili motivirani, da raziskujemo tudi lokalne planinske poti. Zato tudi v obdobju poletne sezone planince pozivamo, naj spoznavajo tudi hribe v domačem okolju, kjer bo izkušnja zagotovo prijetnejša kot takrat, ko na vrh hriba zaradi gneče hodimo v koloni.
Če se od prednosti povečanega obiska gora premaknemo še k slabostim. Ena od njih je zagotovo povečana količina odpadkov v naravi, na kar so lani opozorili številni oskrbniki planinskih domov.
Res je, to je bil velika težava. Ob planinskih poteh so se začele pojavljati smeti, ki jih zadnja leta nismo bili več vajeni. Tudi oskrbniki so se spopadali s tem, še posebej v času, ko so bile planinske koče zaprte in so ljudje s seboj nosili priboljške, smeti pa puščali kar ob koči ali bližnjih poteh.
Že vrsto let ponavljamo, odnesimo smeti v dolino, pa ne samo v dolino, ampak tudi domov v smetnjake. S tem se želimo izogniti tudi veliki količini odpadkov na izhodiščnih točkah.
Nadejam se, da so se ljudje, ki zdaj na novo zahajajo v hribe, spoznali, da odmetavanje smeti ob planinskih poteh in kočah ni pravi pristop in da se letos ta porast odpadkov ne bo več toliko poznal.
Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec PZS, je na novinarski konferenci opozoril na časovnico razkrajanja odpadkov, ki je zelo presenetljiva, vsaj kar zadeva agrume (limone, pomaranče).
Da, kar presenetljivo je in na to radi pozabljamo, da na primer olupek pomaranče v naravi ostane še leto, dve ali celo več. Agrumi namreč vsebuje toliko olja, da ne razpadejo, medtem ko na primer olupek jabolka za naravo ni težava, saj se hitro razkroji.
Mislite, da bodo tisti, ki so gore odkrili v obdobju epidemije, vztrajali pri tej dejavnosti?
Deloma zagotovo. Sam trdno verjamem, da ko te nekaj zasvoji oziroma pritegne, se vsaj deloma k tej dejavnosti vračaš. Mogoče bo kdo to vzel za svoj način življenja, tak je tudi naš moto, nekateri pa bodo to izvajali vsaj občasno.
Na novinarski konferenci ste predstavili tudi turno kolesarstvo, ki je v porastu. V naravi je vse več električnih koles. Kako je s polnilnicami za kolesa v slovenskih planinskih kočah? Kako daleč smo pri zagotovitvi polnjenja baterije na e-kolesih?
Dejstvo je, da pravi bum e-koles šele doživljamo, posledica tega porasta pa bo zagotovo tudi čedalje več prilagojenih polnilnic na planinskih kočah in drugih objektih ob trasah. Na PZS pri tem sledimo previdnostnemu načelu, da gore za zdaj z zadržkom odpiramo električnim kolesom.
Razlog?
Zato, ker to pomeni veliko večjo frekvenco ljudi, tudi zaradi večje nevarnosti, da se zaradi e-koles, ki olajšajo napore, neizkušeni ljudje lotijo težjih tras in podobno.
Določene zadržke imamo, a tam, kjer ne bo sporno, se bodo v kratkem začele pojavljati tudi rešitve, ki zadevajo polnjenje e-koles.
Seveda pa je to mogoče le tam, kjer se koča napaja z električno energijo, medtem ko tam, ko imamo sončne celice ali vetrno elektrarno, tega ne bo mogoče zagotoviti.
Koliko koč to možnost že ima, če sploh?
Mislim, da primera, ko bi bila na koči specializirana polnilnica za e-kolesa, še nimamo, je pa polnjenje baterij na e-kolesih mogoče prek klasičnih električnih vtičnic. So se pa nekatere koče kolesarjem že prilagodile, na primer Dom na Zelenici, kjer so uredili kolesarnico.