Smučanje nad in po visokogorskem smučišču.
Dolgo vožnjo končamo na že dodobra napolnjenem parkirišču smučišča na prevalu Na Žlebeh, ki loči Reklansko in Jezersko dolino in kar hitro s smučmi v rokah naredimo nekaj deset metrov poti do začetka snežne odeje.
Pred nami hodijo in za nami prihajajo turni smučarji. Že pri prvem vzponu s prijateljem pritrdiva srenače na smuči, medtem ko najmlajši vztraja brez njih. Snega v spodnjem delu smučišča ni ravno na pretek, a z višino naraste snežne odeja. Na italijanski strani so zaključili smučarsko sezono in smučišče prepustili turnim smučarjem, ki to s pridom izkoristimo. Nič ne pretiravamo pri hoji in prepustimo nekaj časa pogledom na visoke Špike preko Jezerske doline in tako pridemo pod previsne stene Bele peči, od koder se v enem zamahu povzpnemo do zgornje postaje nihalke in tik pod njo naredimo še kratek vzpon na plato, s katerega ugledamo konto smučišča in vrhove od Lope do Kanina.
Prijatelja s kožami na smučeh odrsata v konto, medtem ko pripravim vse za normalno smučanje in odsmučam za njima v dno, kjer romajo kože še enkrat na smuči. Skupaj pričnemo vzpon na Prevalo. Pri vzponu gremo mimo večjega števila manjših plazovin, mimo nas švigajo turni smučarji, ki jim sledimo s pogledi, ko zastanemo na svoji poti navzgor. Pridemo na višino 2067 m, na sedlo Prevala, kjer na slovenski strani smučišče obratuje in izza visokih vrhov nosi veter prve oblake. Prijazni žičničarji so na eni strani proge s palicami označili ozek pas namenjenega za vzpon turnih smučarjev in podamo se po njem dobrih dvesto višinskih metrov navzgor do postaje na sedlu pod Prestreljenikom, kjer ob zvokih glasbe sestopimo s smuči in se predamo minutah oddiha. Z 2499 m visoke gore smučajo in s prijateljem naju zasrbijo podplati, medtem ko se tretji član naše odprave odloči, da bo počakal na najin povratek. Na smučeh nameravava prečiti pobočje Prestreljenika in se povzpeti na njegovo okno.
Prečenje strmega pobočja narediva po že utrjeni gazi, enkrat prestopiva krajšo kopnino in se spustiva pod okno, na katerega se vzpenja manjša skupina turnih smučarjev. Strmo pobočje prehodiva z nekaj spremembami smeri in prideva pod okno, nad katerim je skalni kopni rob. Sestopiva s smuči in se preko roba ob pletenici povzpneva do predhodnikov. Okno je na višini 2391 m, veliko 10 x 7.5 m z lepim razgledom na slovensko in italijansko stran. Po fotografiranju se vrneva do smuči in kmalu pričneva smučanje po strmem pobočju. Nekoliko nižje odvijeva na snežni prehod med skalami in smučava proti nekoliko nižje ležeči postaji smučišča. Ko doseževa progo smučišča, ne nalepiva kož na smuči, ampak pričneva prestopanje na sedlo in to terja kar nekaj napora. Pridruživa se prijatelju, malce oddahneva in nato se prične poezija smučanja. Smučamo po smučišču do sedla Prevala, kjer zapustimo slovensko stran in se podamo na italijanski del smučišča. Lepo tečejo smuči pod čevlji, nizamo zavoj za zavojem in z nekaj postanki prismučamo v konto. Prijatelja pričneta vzpon s prestopanji. Tokrat ju ne posnemam. Nalepim kože na smuči in vzpon je mnogo lažji, časovno pa smo se ujeli in skupaj pridemo do koče Gilberti, kjer je kopica turnih smučarjev.
Še enkrat si ogledamo vrhove okoli nas in nato po kratkem predahu pričnemo zadnje dejanje smučanja. Smučamo med grbinami, ki so jih naredili smučarji, hitro izgubljamo višino, malce predahnemo in že smo na zadnji snežni strmini, kjer je že bore malo snega, a dovolj, da odsmučamo do konca snežnega jezika. Sestopimo in s smučmi v rokah naredimo zadnje metre do parkiranega vozila, kjer pospravimo smučarsko opremo in se odpeljemo, kam drugam kot v Mojstrano na ponovitev obiska picerije Kot.