Išči

Objavljalci

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Prevzem koč ÖTK

V obvestilih Kranjske sekcija DÖAV za leto 1902 tudi o nameravanem prevzemu avstrijskih koč pri Triglavskih jezerih in Marije Terezije pod Triglavom.

Če je bilo že v uvodu lanskega poročila poudarjeno, da je sekcija ob koncu drugega desetletja svojega obstoja dosegla prelomnico, in sicer da mora dobo novih stvaritev v večjem slogu vsaj za zdaj nadomestiti doba ohranjanja in razvoja obstoječih del in stvaritev, lahko Kranjska sekcija danes, po izteku prvega društvenega leta nove dobe, vendarle z zadovoljstvom zatrdi, da je zgodovino sekcije tudi letos zaznamoval zdrav razvoj.
 
Preden odbor sekcije začne razpravljati o svojih dejavnostih in stanju v sekciji, se mu zdi dolžnost, da se še enkrat zahvali vsem, ki so s svojo aktivno podporo omogočili, da je sekcija lahko razvijala tako plodne planinske dejavnosti, kot so bile v preteklem letu.
Najprej cenjeni Kranjski hranilnici, ki si zasluži našo najbolj zavezujočo zahvalo za velike in velikodušne subvencije, nato Centralnemu odboru za podporo in spodbudo, ki jo je z dodelitvijo velikega prispevka in zelo zaslužnemu članu konzulu Kamillu Vetterju, za njegovo velikodušno donacijo. Vodstvu cementarne Mojstrana in Kranjske industrijske družbe ter Franzu Wieserju, vodji postaje na Jesenicah za stalno sodelovanje, nemškim in italijanskim strokovnim in dnevnim časopisom za ugodno oceno dejavnosti Kranjske sekcije ter uredništvom časopisov "Laibacher Zeitung", "Grazer Tagblatt" in "Deutsche Alpenzeitung", ki so z veseljem objavljali obvestila o sekciji.
 
Glede na sklep zadnjega občnega zbora, da si mora sekcija po svojih najboljših močeh prizadevati za vključitev Bohinja v svoje planinske dejavnosti, saj je ta zaradi izgradnje nove železniške proge čez Gorenjsko zdaj dostopen velikemu toku turistov. Treba je zagotoviti turistično prihodnost Bohinja, zlasti z gradnjo novih planinskih koč.

Seveda so se pojavljale številne težave, katerih dokončna odprava bo ena najbolj zahtevnih nalog v prihodnjih letih. Predvsem je odbor žal vedno moral upoštevati neizpodbitno dejstvo, da Kranjska sekcija v sedanjih razmerah žal ni sposobna sama opraviti tolikšne naloge. Gradnja novih poti in prenočišč na omenjenem območju, ki bi v celoti ustrezala zahtevam današnjega turističnega prometa, bi močno presegla sredstva Kranjske sekcije, še posebej, ker je sekcija s potrebnimi in pogosto dragimi deli popolnoma vezana na svoje sedanje področje delovanja. Poleg tega je bilo treba opustiti načrt, da bi na območju Bohinja ustanovili še eno sekcijo društva, poizvedba pri osrednjem odboru v zvezi s tem pa je prinesla pričakovan negativni rezultat.

Prvi korak je bil usmeriti pozornost na že obstoječe koče Avstrijskega turističnega kluba ÖTK na območju Bohinja. To društvo ima v lasti Malnerjevo kočo na Črni prsti, kočo pri Sedmerih jezerih in kočo Marije Terezije, Bohinja, od katerih pa je le prva v dobrem stanju, drugi dve pa sta zaradi zastarelih objektov, ki ne ustrezajo današnjim zahtevam, manj vredni. Glavna skrb odbora je bila, da bi si zagotovil prednostno pravico za te objekte, če bi Avstrijski turistični klub morda zapustil svoje delovno območje na Kranjskem, (kar je, mimogrede, že na dosegu roke).
Po poizvedbi pri Avstrijskem turističnem klubu je v Ljubljano prišel član odbora tega kluba, gospod von Statzer, in v nezavezujočih pogajanjih s predsednikom Kranjske sekcije potrdil pripravljenost ÖTK, da proda svoje planinske koče na Kranjskem, z izjemo koče na Črni prsti, DÖAV v zameno za ustrezno kupnino. Poleg tega je zagotovil, da ÖTK ne misli prepustiti omenjenih koč nikomur drugemu, kot le Nemškemu in avstrijskemu planinskemu društvu DÖAV.  

Potem ko si je g. Effenberger temeljito ogledal obe koči na območju Triglava in Valvasorjevo kočo na Stolu, ki je prav tako last avstrijskega Turističnega društva, se je odbor, ker je ugotovil, da sekcija sama nima možnosti, da bi jih kupila iz lastnih sredstev, obrnil na centralni odbor s predlogom, da ta prevzame koči "Siebenseen haus" in "Maria Theresien hütte". Valvasor hütte se je izkazala za neprimerno. Odkupljene koče bi nato v upravljanje in nadzor prevzela Kranjska sekcija. Odločitev v zvezi s tem še ni bila sprejeta.

Najpomembnejša dejavnost sekcije v preteklem letu je bila prenova koče na Golici. Kmalu se je izkazalo, da je stara koča premajhna za večje število obiskovalcev, zato je postala razširitev koče vse bolj oprijemljiva in nujna. Da bi zadostili tej potrebi, je bila na skupščini prejšnje leto sprejeta odločitev, da se prenova izvede letos. Dela so se pospešeno izvajala in že marca je bila sklenjena pogodba za različna dela, potem ko je bil prej posekan gradbeni les. Nova koča je bila po načrtih in pod vodstvom arhitekta Dauska zgrajena zelo solidno.
Zidarska in tesarska dela je opravilo podjetje Krainische Baugesellschaft, mizarska dela pa Karl Binder iz Ljubljane. Les je dobavilo podjetje Krainische Industriegesellschaft, prevoz lesa in vsega materiala pa je organiziral gospod gozdar Zarboch.
Zaradi neugodnih snežnih razmer se je gradnja lahko začela šele na začetku šolskega leta, vendar delo nikakor ni preprečilo neprekinjenega obiska koče in sredi septembra je bilo delo srečno končano.
Pred staro kočo so zgradili kuhinjo, nad njo pa sobo in pomožni prostor, nad celotno povečano kočo pa zgradili nadstropje. Z delom prizidka se je dvignila in podaljšala še streha. Pred celotno kočo se na približno tri metre visokem kamnitem zidu dviga široka razgledna terasa, ki se nadaljuje vzdolž celotne desne stranice. Velika prednost je nov vodovod, ki je bil zgrajen skupaj s kočo. Izvir, ki leži 90 metrov nižje, je bil pametno izkoriščen. Voda se s pomočjo bata dvigne po 170 metrov dolgem cevovodu do koče in teče v zajetje. Dela je zadovoljivo opravilo podjetje Jainschigg iz Ljubljane.
14. septembra se je pred novo postavljeno ponosno stavbo zbrala velika množica turistov, ki se kljub dežju ni ustrašila poti, da bi bila priča slovesnemu odprtju. Predsednik sekcije je v govoru poudaril pomen slovesnosti, se s toplimi besedami zahvalil vsem, ki so se izjemno izkazali pri izvedbi dela, ter arhitektu g. Dausku in gozdarju g. Zarbochu izročil srebrni znak društva kot častno darilo sekcije.

V Dežmanovi koči so bila potrebna različna manjša popravila, ki jih je na ustrezen način opravil Rabitsch iz Mojstrane.
V preteklem poslovnem letu so vse štiri koče delovale neprekinjeno. Upravljanje Dežmanove, Vossove in Zoisove koče, je bilo v istih preverjenih rokah kot prejšnje leto, kočo na Golici je zadovoljivo upravljala Agnes Šenk. Obisk v vseh kočah je bil letos odličen in je znatno presegel obisk iz prejšnjih let, kar je morda posledica povečanega turističnega prometa v državi in verjetno tudi čudovitega vremena v avgustu.
Dežmanovo kočo je obiskalo 283 ljudi, kočo na Golici 387, Vossovo kočo 304 in Zoisovo kočo 213.

Prav tako je bila ustrezno vzdrževana mreža naših poti. Tako so bile pod vodstvom Effenbergerja in Jecminka ponovno označene vse poti na območju Triglava in Bohinja, označene leta 1896 in 1897, popravljene so bile vse poškodovane oznake in po potrebi nameščene nove. Pot do Golice je bila na novo označena, pot Bärengraben-Jekelsko sedlo, pa je na predlog sekcije označila sekcija Villach.

Glavni poudarek odbora pa je bil na razširitvi omrežja poti na območju Vossove koče. Po enotnem načrtu so bile dokončane poti Vossova koča-Rupe-Planica, pod sposobnim in strokovnim vodstvom vulgo Korobidlja, pa sta bili zgrajeni poti na Prisojniku (do okna) in na Razor od izvira Mlinarice.
Da bi prebivalci Trente, ki so s prometom usmerjeni v Kranjsko Goro lažje prišli do tega kraja, je sklad za izredne razmere pri Obalni sekciji letos zgradil brvi na poti iz Trente do prelaza Vršič, ki pa se je tam končala na državni meji in je bila zato le polovičen ukrep.
Odbor sekcije je bil zainteresiran za nadaljevanje poti kot za izgradnjo katere koli druge prometne poti v Alpah, zlasti pa, če bi nova pot vodila mimo Vossove koče, kar bi v vsakem primeru znatno povečalo število obiskovalcev. Predsednik sekcije se je v zvezi s tem obrnil na Kranjsko deželno vlado in po sprva negativnem odgovoru, je odbor pred kratkim z zadovoljstvom izvedel, da je vlada vendarle upoštevala dokončanje brvi na poti proti Kranjski Gori in je bila pripravljena v ta namen prispevati 2000 K. Vendar glede na trenutni položaj celotna zadeva še ni pripravljena za izvedbo.

Junija je sekcija kot vsako leto organizirala dan vodnikov v Mojstrani v prostorih gostilne Šmerc, ki so se ga udeležili skoraj vsi člani odbora in številni člani sekcije ter vodniki.
Na predlog centralnega odbora, se je v tem letu, tako kot drugod začela reforma sistema gorskega reševanja na ustrezni, enotni osnovi. V ta namen so bili storjeni prvi koraki za ustanovitev reševalnih postaj v Bohinjski Bistrici, Mojstrani in Ljubljani. V Bohinjski Bistrici je gospa Stöhr, v Mojstrani pa uradnik gospod Winzig prijazno privolil v vodenje reševalne postaje. Vodenje reševalne postaje v Ljubljani naj ostane v rokah člana odbora.
V skladu z željo, izraženo na skupščini prejšnje leto, se je odbor sekcije obrnil tudi na ljudi v Kočevju, ki bi lahko prišli v poštev za ta namen, in jih vprašal, ali bi bilo mogoče oživiti njihovo sekcijo DÖAV, ki je tam nekoč že obstajala. Žal je bil odgovor negativen.

Pri Nemškem gimnastičnem društvu Ljubljana, je bila v letošnjem letu na predlog odbora sekcije ustanovljena gimnastično-planinska sekcija, ki smo jo z veseljem pozdravili.
Ob odprtju koče Findenegg sekcije Villach na Višu, je sekcijo zastopalo več naših članov, prav tako na praznovanju 25-letnice sekcije Eisenkappel Avstrijskega turističnega kluba.

Dr. Roschnik in še nekaj drugih članov sekcije so se udeležili glavnega srečanja nemškega in avstrijskega planinskega društva DÖAV, ki je potekalo 2. in 3. septembra.

Prvo letošnje predavanje je v veliki dvorani Kazine imel raziskovalec severnega tečaja g. Payer, drugo pa notar iz Villacha, g. Tschebull, ki je s svojimi duhovitimi verzi in zgodbami sprožil glasen in hvaležen aplavz številnega občinstva, ki se mu je ob tej priložnosti pridružil tudi klubski bend.
Zadnji med njimi je bil profesor Gstirner iz Gradca, ki nas je s številnimi velikimi slikovnimi projekcijami fotografij popeljal v skalnata območja Mangarta in nam predstavil živo sliko tega zgodovinsko in za turistično oko tako zanimivega gorskega kolosa.
Prof. Belar se je ob tej priložnosti posebej izkazal s prikazom projekcijskega aparata. Na tem mestu bi se radi spomnili tudi čudovitega alpskega festivala, ki je 17. januarja 1903 potekal v zgornjih prostorih Kazine.

Da bi pokrili izgubo, ki jo je Kranjska sekcija utrpela zaradi velikih stroškov obnove koče na Golici, se je odbor odločil, da bo organiziral festival v večjem obsegu in izkupiček namenil za zgoraj omenjeni namen, kar se je izkazalo za uspešno. Načrt je naletel na odobravanje z vseh strani, ustanovljen je bil festivalski odbor, ki je, zavedajoč se plemenitega namena, z vso vnemo spodbujal priprave, in tako se je 17. januarja v dvorani Kazine zbrala skoraj tisočglava, vesela množica, ki se je zgrnila z vseh koncev naše kronske dežele, in z zadovoljstvom je bilo mogoče opaziti priljubljenost, ki jo naša sekcija uživa v vseh krogih prebivalstva.
Samega festivala in njegovega čudovitega poteka se vsi prisotni še vedno živo spominjamo, zato bi podroben opis z besedami le oslabil ta vtis. Odbor se zato lahko zadovoljno zahvali vsem, ki so prispevali k uspehu festivala, še posebej našim umetnikom, gospodu Wettachu in profesorju Kleinu, odboru dam in gospodov ter častnemu predsedniku tega odbora, gospodu Josefu Luckmannu, predsedniku Kranjske hranilnice, in vsem zagotovi, da se bodo njihove dejavnosti, ki so bile okronane s tako velikim uspehom, vedno spominjali.

Knjižnica sekcije se je z nakupi in številnimi donacijami tudi letos precej povečala, žal pa je bila uporaba knjižnice s strani članov manjša.
Članstvo sekcije trenutno šteje 247 članov, medtem ko jih je bilo v prejšnjem letu 247. Tu je treba priznati zasluge g. Zarbocha, gozdarja, ki je v podružnico Jesenice pripeljal veliko novih članov. Umrli so trije člani, in sicer Alfons Mayer, Franz Vouk in nepozabni prijatelj in podpornik sekcije, direktor hranilnice Dr. Josef Suppan. V krogu sekcije se jih bomo vedno spominjali s častjo. Društvo kot celota in še posebej naša sestrska sekcija v Gradcu sta letos utrpela težko in nenadomestljivo izgubo, saj je umrl navdušeni zagovornik planinske ideje, direktor Arthur von Schmidt, ki so ga številni naši člani osebno poznali, saj je prijazno sodeloval pri vseh otvoritvah naših koč. Mir njegovemu pepelu!

Če nazadnje omenimo še, da člani odseka v preteklem letu niso obiskali le vseh domačih gora, ampak so se nekateri med njimi podali tudi na čudovite planinske izlete v tujino, verjamemo, da smo podali slikovito sliko naših dejavnosti. Naše poročilo zaključujemo s prepričanjem, da bo Kranjski sekciji v prihodnjem letu uspelo ne le ohraniti vse svoje prijatelje in pokrovitelje, temveč tudi pridobiti nove.

Planinski pozdrav!


Original pisma se nahaja v arhivu Alpenverein Innsbruck

Deutscher und österreichischer Alpenverein
Section Krain in Laibach, 1874 –  
Prevod in priredba Dušan Škodič

Gore-Ljudje: "Section Krain"

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

OBJAVLJALCI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.